Podjetnik logo
 

Navzočnost podjetja v spletu II.

Avtor: David Pahor | Objava: 10.06.1998

Svoje spletne strani lahko obogatite z interaktivnimi zmožnostmi in večpredstavnostjo, celo z navidezno resničnostjo, ne smete pa zanemariti varnosti, če so podatki količkaj zaupni.



Napredna obdelava slik

Da bi poživil spletne strani, lahko oblikovalec vanje vključi bogatejše oblike slik, kot jih običajno vidimo v spletu (to so datoteke s priponami -.jpg in -.gif). Da bi občudovali fraktalno zgoščene slike, trirazsežne upodobitve predmetov ali tehnične načrte (vektorske risbe), morajo deskarji navadno uporabljati dodatne, grafične vtične programe (plug-ins) za svoje brskalnike. Eden od najcenejših, vendar učinkovitih načinov za oživitev slike (animacijo) pa je uporaba niza slik iste velikosti (v obliki Gif89a ali Progressive JPEG), ki jih brskalnik prikazuje hitro, eno za drugo, in tako obiskovalcu pričara gibanje.

Bogatejša in dinamična spletišča - java

Bolj zapletene gibljive slike lahko oblikovalec tudi programira z jezikom java. Vsak spletalnik, ki ima javanske zmožnosti, lahko iz spletnih krajev prenaša poleg običajnih spletnih datotek HTML tudi javanske programčke (java applets) in jih izvaja v uporabnikovem računalniku. Poleg jave imajo načrtovalci spletišč na voljo tudi javascript, jezik za pisanje skriptov, ki ima enake korenine kot java. Namenjen je oblikovanju dinamičnih spletnih dokumentov s spremenljivo vsebino, ki se odzivajo na dejanja in ukaze uporabnikov. Javanski programčki in skripti lahko v veliki meri obogatijo spletne dokumente:

- s spreminjajočim se besedilom, ozadjem, barvami in gibljivimi slikami;

- z odzivnimi (interaktivnimi) gumbi, ikonami in meniji ter spustnimi seznami z izbirnimi možnostmi (drop-down lists);

- z večpredstavnimi učinki - s pretočnim ali nepriključnim predvajanjem glasbe in videa;

- z zaslonskimi okvirji za spreminjajoče se reklame in oglase;

- z dodatnimi zmožnostmi, zlasti za predvajanje večpredstavnih datotek ali upravljanje dokumentov (urejevalniki spletnega besedila, preglednice) ter za animirane gumbe, zaslonske ure, okvirčke za poizvedovanje po informacijah ...;

- s posebnimi okenci za spletni klepet v živo (denimo ICQ Chat);

- s prikazovanjem vsebine iz kanalov za potisne podatke in

- drseče izpisovanje besedila v posebnih “panojskih” oknih.

Zvok in glasba - večpredstavnost

Oblikovalec lahko torej v vaše strani vključi tudi zvočne in slikovne posnetke, ki jih samodejno predvajajo javanski programčki ali pa jih obiskovalec “zažene ročno” tako, da klikne njihove povezave (ustrezni vtični program pa opravi svoje). Računalniški zvok, glasbo in video na kratko imenujemo večpredstavnost (multimediji). Najpogostejše datotečne oblike za video so -.qt, -.mov in -.avi, za zvok pa -.wav, -.au, -.snd in -.mid. Če nam spletalnik sproti predvaja datoteko, medtem ko prejema podatke, govorimo o pretočni večpredstavnosti (streaming multimedia). Če pa moramo vse podatke najprej prenesti čez omrežje na svoj disk in jih šele nato predvajati z njega, govorimo o nepriključni večpredstavnosti (offline multimedia). Tretji način za prejemanje tako besedila kakor tudi večpredstavnosti pa nam zagotavlja nova potisna tehnologija (web-pushing).

Deskarjem pri “potiskanju” ni treba več iskati in prenašati k sebi vsako informacijo, datoteko ali sporočilo posebej, ker to zanje opravljajo posebni strežniki. Le-ti samodejno zbirajo in urejajo podatke ter jih po “informacijskih kanalih” v spletu pošiljajo deskarjem, ki so se nanje naročili. Potiskanje temelji na obratnem postopku kot pri običajnem delu v spletu, pri katerem podatke “vlečemo” (pull) k sebi. Da bi uporabljali potiskanje, moramo imeti odjemno programje (push-client), ki je združljivo z določeno vrsto potisnega strežnika. Programje je lahko samostojen izdelek (programček Yahoo News Ticker ali PointCast) ali pa je tak vtičnik za spletalnik, kot ga že imata Internet Explorer in Navigator.

Da bi oblikovalec v spletišče vdelal večpredstavnost ali denimo navidezno resničnost (VR) lahko uporablja celovita razvojna okolja, kot so Shockwave, Hyperwire, Mbed, Cosmo(Player) ali WIRL, ki združujejo številne zvočne in prikazne možnosti. Slaba stran ustvarjanja spletišč s posebnimi okolji je ta, da mora njihov obiskovalec imeti nameščen vtični program prav za določeno vrsto večpredstavnega okolja, na katerem spletišče temelji (zato je v vseh spletiščih z zmožnostmi Shockwave vedno tudi gumb za brezplačni prenos ustreznega vtičnika k sebi).

Pretočna večpredstavnost

Ker večina uporabnikov nima dovolj hitrih internetnih povezav (vsaj priključek ISDN, še bolje pa kabelski modem ali priključek na hitro “državno” ali akademsko omrežje), da bi v nekaj minutah v celoti prenesla k sebi večpredstavno datoteko, ki lahko obsega tudi več deset megabajtov, jim torej lahko na svoji strani ponudimo možnost, da z nje pretočno predvajajo datoteke oziroma posnetke o našem podjetju in njegovi ponudbi. To pomeni, da obiskovalec v svojem računalniku predvaja zvočni ali video posnetek sproti, medtem ko v neprekinjenem toku prejema podatke iz našega strežnika, ne da bi mu moral strežnik vnaprej pošiljati celotne posnetke. Najbolj znani programi za pretočnost so Real Player, VDO Live, VXtreme in Vivo. RTV Slovenija, na primer, že leto dni radijsko in televizijsko oddaja tudi v internetu prav s tehnologijo Real Audio/Real Video. Med pretočno večpredstavnost lahko uvrstimo tudi internetne sisteme za videokonference, ki pa zahtevajo še bolj zmogljivo opremo in telekomunikacijske zveze, kakor navidezna resničnost. Čeprav nekateri strokovnjaki v ZDA že napovedujejo množično uporabo spletnih videokonferenc za poslovne pogovore ali tehnično podporo strank, bo to še nekaj let znanstvena fantastika tudi za večino ameriških malih podjetij.

Razvojna okolja

Kot smo že spoznali, uporabljajo nekateri oblikovalci spletne vsebine celovita razvojna okolja, kot sta Shockwave ali Cosmo. Nekateri ponudniki navzočnosti pa namestijo razvojna okolja (authoring environments), kot je denimo Microsoftov FrontPage, v svoje strežnike. S tem ima oblikovalec spletišča na voljo take napredne zmožnosti (na primer tesno povezavo s poslovnimi skladišči informacij), ki jih lahko neposredno podpira samo strežnik. Slaba stran tega pa je, da lahko postanete tehnično preveč odvisni od določenega programskega orodja oziroma rešitve in mora vaš oblikovalec uporabljati samo ta “kalup”. To pa pomeni, da datotek, ki sestavljajo tako spletišče, ne morete več na hitro prenesti h kateremu koli drugemu ponudniku navzočnosti, temveč samo k takemu, ki že podpira tako okolje.

Takojšnji (sprotni) odziv

Za uspešno trženje, zlasti pa za trgovanje in prodajo (na drobno) v internetu, je pomembno, da sproti (interaktivno) dobivate od morebitnih strank ali kupcev ključne podatke, ki so včasih tudi poslovna skrivnost. V takih primerih mora oblikovalec v vašo stran vdelati zaslonske obrazce, v katere lahko obiskovalci vpisujejo podatke. Ti obrazci lahko temeljijo na standardu CGI (Common Gateway Interface) ali pa na javanskih programčkih. Če so podatki količkaj zaupne narave, morata oblikovalec in lastnik strežnika poskrbeti, da je prenos podatkov po omrežju šifriran tako, da ga naključni vsiljivci ne morejo razbrati, načrtni ogleduhi (denimo industrijski vohuni ali obveščevalne službe) pa vsaj zelo težko. Zato uporabljamo postopke za varen prenos podatkov.

Varen prenos podatkov

Če hočete, da bodo stranke varno pošiljale podatke v vaše spletišče (denimo številke kreditnih kartic ali podatke z obrazcev z naročili), mora imeti ponudnik navzočnosti v strežniku nameščeno ustrezno programsko opremo za varno trgovanje, ki temelji na tajnopisnem kodiranju oziroma šifriranju podatkov. Na trgu so na voljo številni tajnopisni programi, med katere sodijo tudi izdelki ameriških družb Network Associates (PGP - Pretty Good Privacy), Microsoft, Netscape, Baltimore Technologies, OpenSoft in skandinavskega podjetja Data Fellows (F-Secure). Na splošno temeljijo komercialni tajnopisni sistemi na dveh protokolih: S/MIME in OpenPGP.

Opozorilo: kakovost tajnopisne zaščite podatkov je odvisna od učinkovitosti postopka in dolžine ključa za šifriranje (encryption key). Doslej je ameriška vlada dovoljevala izvoz samo takega programja, ki zagotavlja majhno do srednjo varnost zasebnosti podatkov. Po drugi plati pa se številne vlade na razvitem Zahodu (tudi ameriška) borijo za pravico, da bi vsi “zelo varni” šifrirni sistemi imeli “stranska vrata”, skozi katera bi določene državne agencije imele dostop do čistopisa v šifriranih sporočilih, ne da bi poznale izvirno šifrirno geslo oziroma ključ.

Zbirke podatkov

Podatke, ki jih v naše zaslonske obrazce vnašajo morebitne ali dejanske stranke, lahko, dokler teh podatkov ni preveč, računalniško upravljamo napol “ročno”. To pomeni, da jih s strežniškega diska prenašamo v elektronsko preglednico ali zbirko podatkov v svojem računalniku in jih tam obdelujemo. Ko pa število obiskovalcev, ki izpolnjujejo obrazce na naših straneh, naraste na več deset na dan, je čas, da začnemo razmišljati o namenskem programju za upravljanje zbirk podatkov (database management system), ki ga neposredno izvaja strežnik. Običajno take zbirke temeljijo na podatkovnem vmesniku SQL (Structured Query Language), med najbolj znane izdelovalce upraviteljev za zbirke pa sodijo Oracle, Microsoft, Sybase, Informix in Borland (InterBase).

Opozorilo: za majhno podjetje je lahko namestitev in vzdrževanje lastnega strežniškega sistema za zbirke podatkov iz interneta prevelik finančni zalogaj. Za tako podjetje je pogosto precej cenejše (vsaj na začetku), da gostuje pri enem od ponudnikov navzočnosti, ki zagotavljajo tudi strežniško upravljanje poslovnih zbirk podatkov iz interneta. Po drugi strani pa je za nekatera podjetja popolnoma nesprejemljivo, da imajo njihove poslovne podatke v rokah druga podjetja - internetni ponudniki, pa čeprav so z njimi podpisala ustrezne pogodbe o varovanju zasebnosti podatkov.

Navidezna resničnost

Nekatera podjetja se še posebej trudijo, da bi popestrila svojo spletno podobo in si pri tem pomagajo z navideznimi svetovi, ki jih v gibljivi, trirazsežni sliki in zvoku oblikujejo zmogljivi računalniki. Da bi lahko v internetu doživljali umetni svet, morate imeti hitro internetno povezavo, zmogljiv računalnik in enega od vtičnih programov za Navigatorja oziroma Internet Explorer, ki omogoča doživljanje navidezne resničnosti (Virtual Reality - VR). S spletnimi vtičniki VR se lahko gibljemo, na primer, po notranjosti navideznega poslovnega središča, hodimo po površini drugega planeta ali pa si ogledujemo notranjost novega modela osebnega vozila. Uveljavljeni standard za navidezno resničnost v svetovnem omrežju je VRML. Zavedati pa se morate, da bo večina obiskovalcev vaše strani imela prepočasno povezavo z internetom, da bi lahko dejansko uživala v navidezni resničnosti, zato se danes majhnemu podjetju naložba v predstavitev VR v glavnem še ne splača.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *