Novinki na sredini

Bili sta mazda 626 in opel vectra, dobra in simpatična avtomobila, ni kaj. Ljudje so ju imeli radi, tudi prodajali sta se kar dobro. Seveda bi prodajalci obeh znamk nujno radi prodali še kak avto več, a mislim, da so morali biti s prodajnimi številkami kar zadovoljni. Vendar pa se vsakemu avtomobilu nekako izteče “rok trajanja”. Konkurenca ne počiva, skoraj vsako leto, ali pa prav vsako leto se na trgu pojavi kak nov avtomobil v tem srednjem segmentu. Tako sta tudi mazda 626 in vectra počasi ostareli in postali manj zanimivi. Skratka, bil je že čas, da jih zamenjata nova avtomobila. In res skoraj istočasno sta se v Sloveniji pojavili obe: mazda 6 in opel vectra. Da so bili s prejšnjima avtomobiloma zadovoljni, pove že to, da jima niso zamenjali imena. Mazda se je znebila tiste večne dvojke na sredini in zadnje šestice, vectri pa je ostalo ime! Res pa je, da sta avtomobila zelo nova in s starima - razen imena, seveda – nimata veliko skupnega.

Mazda 6

Mazda 626 je bila namenjena predvsem družinskemu življenju. Prijazna, zelo prostorna, dobro opremljena ter v notranjosti narejena po okusu evropskih kupcev – torej čvrsto in natančno. Avtomobil si lahko kupil v treh limuzinskih izpeljankah: štirivratno limuzino, peterovratno kombilimuzino ter karavan. Edino, kar je predhodnici šestice nekoliko manjkalo, je bila dinamičnost. Vsi motorji so bili namreč zelo solidni ter varčni, a jim je manjkala tista poskočnost, ki jo človek sicer redko potrebuje, všeč pa mu je le, če avtomobil sem ter tja tudi “skoči”. Pri Mazdi so poskušali obdržati vse odlike starega modela ter mu dodati manjkajočo dinamičnost. Mislim, da jim je to tudi kar dobro uspelo, saj je avto na videz precej bolj športen.

Na “prvem” preizkusu smo imeli klasično štirivratno limuzino, peterovratna in karavanska karoserijska izpeljanka šestice pa šele prihajata. Notranjost avtomobila je razpoznavno “mazdovska”, a je vse narejeno še nekoliko moderneje in natančneje. Merilni inštrumenti so razporejeni klasično za volanskim obročem in so klasično analogni. Take imam tudi najraje, čeprav se v zadnjem času pojavlja vse več digitalnih merilnikov. Že nekoč je bila ergonomija v mazdah dobra, zdaj pa se mi zdi še nekoliko boljša. Nastavljiva sta tako sedež kot tudi volanski obroč, kljub občutku velike prostornosti okoli voznika pa je vse, kar potrebuješ, zelo blizu rok. Priročna je tudi prestavna ročica, tako kot pri dinamičnih avtomobilih tudi mora biti, prestavljanje je lahkotno in hitro, o natančnosti pa ni treba izgubljati besed. Na osrednji konzoli sta radio in klimatska naprava, tako kot je to že klasično, tudi ta stikala pa so priročna in enostavna za upravljanje.

Prostora v avtomobilu je veliko, tako spredaj kot tudi na zadnji, udobni klopi. Tam je vse udobje, ki ga lahko razvajeni potnik pričakuje, od naslonjala za roke na sredini, bralnih lučk ter prostorov za odlaganje drobnarij. S to malenkostjo pa se spredaj pri Mazdi niso prav izkazali. Saj ne, da prostorov za odlaganje ni, a so nekoliko nespretno dimenzionirani in nerodni. Prtljažni prostor je velik 430 litrov, kar sicer ni rekordno veliko, je pa povsem dovolj. Če potrebujete velik in praktičen prtljažnik, boste verjetno raje posegli po peterovratni kombilimuzini ali karavanu.

Motor v testnem avtomobilu je bil najmanjši možni, 1,8-litrski in 16-ventilski. Zmogel je solidnih 120 konjskih moči in 165 Nm navora. Povsem solidno za 1,8-litrski motor, čeprav spet ne prav vrhunsko. Za tiste bolj “konjsko” zahtevne voznike bosta bolj prišla v poštev 2-litrski ali 3-litrski V6 motor, čeprav tudi 2,3-litrski Fordov štirivaljni motor s 166 konjskimi močmi v tem avtomobilu po vsej verjetnosti ne bo prav slab! Ima pa 1,8-litrski motor eno prednost – relativno nizko porabo pri zmerni vožnji. Tako smo na testu, ki ni bil ravno nežen, povprečno porabili manj kot 10 litrov za 100 prevoženih kilometrov.

Priznati pa je treba, da je motor precej bolj poskočen, kot je bil v predhodnici, da se hitreje in lepše vrti in da je v kombinaciji s krajšim menjalnikom tudi izredno poskočen. Ima pa kombinacija krajšega menjalnika z motorjem tudi slabo stran. Avtomobil pri visokih hitrostih zaradi visokih vrtljajev namreč postane precej glasen. Ampak to šele pri hitrostih nad 170 km/h. Končna hitrost avtomobila pa je okoli 200 km/h.

Lega na cesti je odlična! Že kar nekaj časa se nisem peljal v avtomobilu, ki bi imel tako lepo usklajeno in uigrano podvozje. Tako je avtomobil dovolj mehak za nežna križarjenja, a hkrati dovolj čvrst in trd za hitre ovinke in vijugaste ceste; ob tem pa je še neverjetno miren pri ostrem zaviranju in pri manevrih tem.

Mazda je res dober avtomobil, ki se ga splača vsaj preizkusiti, če ravno zdaj kupujete avtomobil tega razreda, saj je tudi cena zanj po mojem mnenju zelo ugodna. Seveda pa je res tudi to, da je vsaka stvar, ki jo kupuješ, predraga, prodajalcu pa vsaka stvar, ki jo prodaja, prepoceni. Saj veste, saj ste podjetniki!

Opel vectra

Tako kot za mazdo tudi za vectro velja, da je dobro služila svojemu namenu, vendar je potrebovala osvežitev. In pri Oplu so se odločili, da jo bodo naredili povsem na novo in je ne bodo le osvežili! Tako je že zunanjost povsem drugačna, kot je bila, samo mere so ostale približno enake. Avtomobil je postal bolj “možat”, karoserijske linije ostrejše in avtomobil oblikovno v celoti zato tudi bolj dinamičen, tako, da lahko rečemo, da je vectra izredno všečen in opazen avtomobil in prav to smo pri oplih v zadnjem času nekoliko pogrešali.

Notranjost avtomobila odseva tipičen nemški duh. Vse je natančno, preračunano, nobena stvar ne “štrli” iz armature, tako da bi lahko okoli tega razpravljali, ali je to dobro in lepo ali ne. Tudi pri tem avtomobilu so merilni inštrumenti analogni, logično razporejeni in, kar je najvažnejše, dobro vidni. Opel je imel dolga leta težave z nastavljivostjo volanskega obroča, ki seveda sploh ni bil nastavljiv; zdaj je nastavljiv in to izdatno! Poleg tega pa je volan tudi odličen za oprijem. Ko ga zagrabiš, imaš občutek, kot da si prijel “bika za roge”. Vsa stikala so tam, kjer jih vozniki starih vecter pričakujejo, le sodobnejših oblik so in zato tudi lepša. Menjalnik je dober, čeprav je prestavljanje nekoliko “dolgo”, kar pa pri testnem avtomobilu z dizelskim agregatom niti ni imelo velike vloge. Prostora v avtomobilu je dovolj, zadnja klop je udobna, prostora pa tudi toliko, da se ne bo smel razburjati nihče, ki ni zrasel prek metra in devetdesetih centimetrov. Prtljažnik pa je tako kot pri vseh limuzinah za potovalke in kovčke prtljažno uporaben, za kaj drugega pa bo treba počakati na peterovratno kombilimuzino ali celo na karavana.

Motor v testnem avtomobilu je bil 2,2-litrski turbodizelski z vsemi sodobnimi pripomočki za boljše delovanje: skupni vod, direktni vbrizg, štiriventilsko tehniko in solidnih, a ne odličnih 125 konjskih moči. Ja, motor bi bil sicer odličen, a kaj, ko ima konkurenca v glavnem vsaj tako zmogljive motorje, če ne že bolj. Vsekakor pa se nad zmogljivostmi ne smem razburjati. Motor je poleg omenjenih 125 konjskih moči pri dizelsko klasičnih 4000 vrtljajih razvil tudi 280 Nm navora že pri 1500 vrtljajih. Največja hitrost, ki jo vectra s tem motorjem doseže, je 206 km/h, z mesta do hitrosti 100 km/h pa pospeši v 10,8 sekunde. Seveda so to odlični podatki, zlasti če zapišem še porabo: za 100 kilometrov so v tovarni zapisali, da boste porabili med 5,2 in 8,7 litra, na testu pa smo bili le majčkeno bolj potratni - 9,3 litra smo povprečno porabili. Edino, kar sem pri tem avtomobilu majčkeno pogrešal, je bila glede na moč in navor šesta prestava.

Podvozje je dobro in pri tem avtomobilu te ne more presenetiti nič. Avtomobil se namreč obnaša izredno predvidljivo, vključno z bežanjem nosa iz ovinka, če vanj pripeljete prehitro, do nežnega drsenja zadnjega dela, če ste v ovinku nekoliko prehitri. A drsi samo toliko, da te nežno opozori, da bi bilo morda pametno odnehati s pretiravanjem. Zavore so dobre in avtomobil je pri zaviranju miren, tudi če zraven še nekoliko “telovadite” z volanom.