»Ob čebelah se spočijem«

Starejši ljudje so včasih poznali rek: Muha ne da kruha. Mislili seveda niso na hišno muho, temveč na čebele. S pregovorom so želeli povedati, da se od čebelarstva ne da kaj prida živeti, kaj šele obogateti. No, slovenski čebelarji so kljub temu imeli že v Habsburški monarhiji vodilno mesto, naša kranjska čebela pa je sodila med vodilne medonosne čebele. 

Čebelarstvo se je do danes ohranilo kot zanimiva poslovna dejavnost in se v zadnjih letih še močneje profesionalizira. Po podatki čebelarske zveze Slovenije je danes pri nas približno 8 tisoč čebelarjev s približno 157 tisoč panji.  

 

Prvi pogoj je ljubezen do čebel 

Katerega koli resnega čebelarja boste povprašali po poslovnem vidiku čebelarjenja, vam bo odvrnil: »Najprej moraš imeti čebele rad. Če se odločiš za čebelarstvo zaradi zaslužka, ti ne bo uspelo.« Tako pravita tudi Dušan Žunko in Marija Sivec iz Sužida pri Kobaridu. Sodita med tistih nekaj deset poklicnih čebelarjev pri nas, ki jih lahko uvrstimo (vsaj za naše razmere) med velike. Čebelariti sta začela v Dušanovem čebelnjaku z 20 panji v Litiji, ki ga je prevzel od starega očeta. Na začetku je bil to zgolj konjiček, ki ga je opravljal ob redni zaposlitvi.   

 

V tistem času sta začela popravljati hišo v Kobaridu, od koder je doma Marija, in na sosedova priporočila sta tja pripeljala nekaj čebeljih družin. Izkazalo se je, da je čebelja paša v Posočju, zlasti zaradi obilnega medenja lipe, mnogo boljša kot v Litiji. Iz Litije so se nato kar štiri leta vozili ob koncu tedna v Kobarid k svojim čebelam. Tehtanje med službo in čebelami ni moglo trajati v nedogled. Med poletnimi počitnicami so se dobesedno v trenutku odločili za čebele, se preselili v Kobarid in število družin v kratkem času povečali na 80.    

Čebelje družine prodajata v Francijo 

»Ena od prvi stvari tukaj je bila ugotovitev, da ne moreva delati enako kot v Litiji. Najti sva morala drugačen način čebelarjenja in se odločila za pridelavo cvetličnega in lipovega medu. Ker čebel ne voziva na pašo, izpad dohodka nadomestiva z vzrejo matic in čebeljih družin,« pojasnjuje Marija, ki je registrirala kmetijsko dejavnost in zaposlila Dušana.  

Danes skrbita že za 250 družin v 90 AŽ-panjih (poimenovanih po čebelarju, konstruktorju in čebelarskemu piscu Antonu Žnideršiču) in 160 nakladnih panjih. Medtem ko slovenski čebelar letno pridela v povprečju pod 20 kilogrami medu na družino, ga sogovornika dobrih 30 kilogramov. Toliko znaša desetletno povprečje, saj je zaradi velikih nihanj o krajšem obdobju nesmiselno govoriti. 90 odstotkov medu prodata v veleprodaji po ceni 500 tolarjev za kilogram. Marijin hiter izračun pokaže, da bi lahko samo od medu živel samo eden od njiju. Brez vzreje matic in družin, ki jih prodajata v Francijo, se jima račun ne bi izšel. »V čebelarstvu so stroški zelo veliki. Samo kilometrine zaradi čebelarjenja imava 20 tisoč kilometrov na leto, potem so tu stroški za zdravila, sladkor in drugo opremo.« Sladkorja  kupita vsako leto približno tri tone oziroma 10 do 15 kilogramov za vsako čebeljo družino. Izračun pokaže še eno zanimivo ugotovitev: s 100 panji, kar je vsaj petkrat več kot jih ima povprečen slovenski čebelar, se (samo) z medom zasluži komaj podpovprečna plača. Očitno še vedno drži tista stara ugotovitev, da prinese 10 čebeljih družin toliko prihodka kot ena krava.

 

Tveganja in ovire 

Po mnenju Dušana in Marije je za socialno varnost družine najboljše, če je vsaj en član zaposlen pri drugem delodajalcu.

»V čebelarstvu je polno neznank in tveganj. Največje tveganje so bolezni in zajedalci. Nama so prvo zimo po preselitvi v Kobarid pomrle vse čebele. Bolezen sva sicer zdravila, ker pa smo se selili, se nisva dovolj posvečala čebelam. Poleg tega je bila varoja ob italijanski meji odporna na zdravila, ki bi v Litiji obvarovala čebele,« pojasnjuje Dušan. Bolezni so za čebelarja lahko usodne. Marija pove, da je v Avstriji letos pomrlo kar 40 odstotkov čebel, v nekaterih delih Nemčije pa celo 80 odstotkov.  

 

In takšnih nevarnosti in ovir je še veliko, od strokovnih do administrativnih. Mimogrede, ste vedeli, da izhajajo predpisi na področju čebelarstva še iz časov Marije Terezije in da se pri nas ne moreš registrirati kot čebelar? Če imaš dovolj zemlje, se lahko registriraš kot kmet, sicer niti to ne pride v poštev.  

V primerjavi z drugimi posli v čebelarstvu tudi ne moreš podrobno načrtovati prihodnosti. Ker si odvisen od muhavosti vremena, nikoli ne veš, kako boš začel novo sezono – z nakupi ali s prodajo čebel. »Poklicni čebelar mora imeti izredno samodisciplino, če želi preživeti. Pravilo pravi, da moraš imeti vedno za eno leto vnaprej dovolj denarja in medu. Ob dobri sezoni denarja ne smeš zapraviti, sicer boš morda že naslednje leto pogorel,« pravita čebelarja.  

 

Kakšen posel je potemtakem čebelarstvo? »To je posel, kjer moraš delati. Aprila, maja, junija in julija se dela od jutra do večera. En zamujen dan ti lahko povzroči veliko škodo. Takrat ne moreš niti pomisliti na dopust,« na kratko pojasni Marija. Jeseni se ritem umiri; novembra je treba poskrbeti za zimsko zdravljenje čebel, pozimi odstraniti sneg okoli čebelnjaka, popraviti panje, topiti vosek in postoriti vsa tista dela, za katera poleti ni časa.  

 

Čebelarstvo je po njunih besedah naporno, toda ta napor ni enak tistemu pri drugem delu. Marija pravi, da čebelarstva ne bi zamenjala za nobeno drugo delo. »Pri čebelah se spočijem. Ko sem z njimi, me ne zanima nič drugega, pozabim na vse težave, zanimajo me samo čebele. In ko pridem zvečer domov, sem prijetno utrujena, v bistvu sem zadovoljna, da sem utrujena.«   

Povpraševanje je večje od ponudbe 

Resni čebelarji kljub vsem težavam pa vednarle trdijo, da pa dodatne čebelarske dejavnosti, kot so vzgoja matic, čebeljih družin, pridelavo cvetnega prahu in matičnega mlečka (skupaj z medom seveda) vendarle da živeti. Odkar ni več uvoza ponarejenega medu s Kitajske (v koprski luki se ga je baje dalo kupiti za marko in pol po kilogramu), je na evropskem trgu povpraševanje celo večje od ponudbe. Čebelarstvu je tako eden redkih poslov, kjer ni težko prodati, temveč pridelati. Tako je še sreča, da Slovenci ob pravem času lovimo ugoden veter v svoja jadra. Število čebelarjev sicer upada, vendar pridelava medu narašča. Mlajši čebelarji delajo več in bolje in zato pridelajo več. Se tudi več izobražujejo. »Danes se čebelarji izobražujejo več kot kdajkoli prej. To je tudi razumljivo. Starejši čebelarji včasih niso poznali bolezni in se jim ni bilo treba izobraževati. S prihodom bolezni pa je postalo čebelarstvo znanost. Šlamparije si ne moreš več privoščiti,« pravi Marija, ki je tako kot Dušan pridobila naziv čebelarski mojster. Teh je zdaj v Sloveniji skupaj 24.  

 

Ste slišali za zadnjo modno muho? Vitalni starejši ljudje, ki so se včasih ukvarjali s športom, si postavljajo čebelnjake. In ker so dobro izobraženi ter se čebelarjenju resno posvečajo, z rezultati prekosijo marsikaterega starejšega in »izkušenega« čebelarja.