Podjetnik logo
 

Omrežje za skupinsko delo

Avtor: Uroš Šmon | Objava: 10.06.2003

Prilagoditev delovnega okolja je faza, na katero navadno pozabimo.



Kaj potrebujemo

Pri povezovanju večih računalnikov največkrat najprej pomislimo na lokalna omrežja s centralnim strežnikom. Še več. Večina pomisli le na centralni datotečni strežnik iz programske hiše Novell, le redki pa se spomnijo še na Microsoft Windows NT Server. Tudi večina strokovnjakov vam bo v želji po čim boljšem zaslužku svetovala tako rešitev.

Rešitev, ki jo želimo mi, je precej drugačna. Poskusili bomo uporabiti obstoječo opremo in jo čim manj nadgrajevati. Seveda bomo pri tem poskusili doseči kar največji končni učinek.

Strojno osnovo rešitve omogočajo računalniki PC, med seboj povezani v omrežje tipa vsak z vsakim (peer-to-peer). Operacijski sistem, ki je programska osnova, je Windows 95 - slovenska različica. Za delo so uporabljeni programi paketa Microsoft Office 95 - slovenska različica. Za tako rešitev je minimalna konfiguracija računalnika lahko precej skromna. Procesor v računalniku je lahko že stari 486, ki teče na vsaj 33 MHz. V računalniku mora biti vsaj 8 MB delovnega spomina (RAM), trdi disk pa mora imeti vsaj 250 MB. Seveda mora biti v računalniku tudi omrežna kartica. Kakšna je, je pravzaprav vseeno; če morate kupiti novo, pa si pustite svetovati. V enem računalniku omrežja morate imeti CD-ROM enoto, za možnost omrežnega faksiranja pa potrebujete še en faks-modem. Hitrost CD naj bo vsaj 2-kratna, faks-modem pa lahko dela le s hitrostjo 9600 bps.

Povezovanje računalnikov

Povezovanje računalnikov je preprosto opravilo, ki ga lahko opravijo tudi nestrokovnjaki. Kljub temu pa priporočam, da vam to naredi strokovnjak ali pa vsaj vaš lokalni guru. Povezave bodo zanesljivejše, pa tudi delo bo opravljeno precej hitreje. Naslednje navodilo uporabite le kot smernice, z njimi pa si lahko pripravite tudi potrebne podatke.

Prvi korak k povezovanju računalnikov je njihovo fizično povezovanje. Največkrat so računalniki v manjših omrežjih povezani s tako imenovano Ethernet tehnologijo: vsak računalnik mora imeti omenjeno omrežno kartico ter poseben BNC konektor, na katerega se priključi koaksialni kabel. Najbolj kritičen del take povezave so (v praksi) kabli, v katere se zatikajo mimoidoči. Tej nerodnosti se lahko izognemo s premišljeno napeljavo. Rajši uporabite meter ali dva daljši kabel, kot da bi se vanj zatikali.

Vsak računalnik v omrežju mora imeti svojo oznako. Ta oznaka je navadno kar večmestna številka, ki jo človek zlahka pozabi. Zato v okolju Windows lahko določimo računalnikom tudi razumljiva imena. Imenovanje računalnikov in uporabnikov se zdi na prvi pogled preprosto in celo nepotrebno opravilo, ki ga lahko opravi kdorkoli. Pa vendar ni tako. S pametno izbranimi imeni omrežnih sredstev sta njihova kasnejša uporaba (in nadzor nad njimi) precej preprostejša. Priporočam, da si imena in krajše opise izberete sami, saj smo računalnikarji nagnjeni k precej čudnim imenom. Moji imajo zaradi predvidljivosti računalnikov vsi ženska imena. Dolžina imen je omejena na 14 znakov, uporabljajte pa le črke angleške abecede. K imenu dodajte tudi opis, s katerim boste računalnik še natančneje identificirali. Tako pripravite tudi imena vseh uporabnikov, ki bodo računalnike v omrežju uporabljali.

Ko so računalniki fizično povezani, jih moramo povezati še logično, tj. progamsko. To naredimo v nekaj korakih. Najprej instaliramo in poženemo omrežni protokol (to se naredi v nadzorni plošči Windows 95). Računalniku določimo ime in tudi določimo, kateri del bo v skupni uporabi. Po ponovnem zagonu je računalnik del omrežja.

Naprave v računalniku, ki jih želimo dati v skupno uporabo, lahko določimo tudi kasneje. Pri tem je treba upoštevati nekaj lastnosti skupne uporabe delovnih sredstev. Računalnik, ki daje svoja sredstva v skupno rabo, bo moral biti vključen, če bomo hoteli njegova sredstva uporabljati. Tiskalnik, ki je v skupni rabi, bo tako na voljo vsem le, kadar bo vključen računalnik, na katerega je tiskalnik priključen. Druga pomembna stvar, ki jo moramo vedeti, je, da bo računalnik, na katerega dostopajo vsi drugi, deloval malce počasneje, saj bo moral poleg lokalnega uporabnika delati tudi za omrežne uporabnike.

Skupna uporaba naprav pa ima v praksi lahko tudi nekaj slabega. Naprave, ki jo uporabljajo vsi, ne vzdržuje nihče. Tiskalniki so tako brez papirja, v CD se plošče menjajo brez dogovora in podobno. Temu se lahko izognemo le tako, da vsaki napravi določimo skrbnika. Navadno je to najpogostejši uporabnik računalnika, na katerem je naprava priključena.

Prilagoditev delovnega okolja

Prilagoditev delovnega okolja je navadno faza, na katero uporabniki pozabimo. Izgovorov je veliko. Od neznanja do pomanjkanja časa. Vendar se prav zato izkoriščenost naših dragih programov giblje nekje pod 10 odstotki. Prilagoditev delovnega okolja vsebuje nekaj nastavitev programov, s katerimi programe prilagodimo našim zahtevam in delovnim navadam.

Najprej poglejmo, kaj sploh lahko naredimo. Prva stvar, ki jo v Wordu opazimo, je njegovo vztrajanje pri odpiranju novih dokumentov po predlogi (template). Čeprav je v novih različicah več različnih skupin predlog in v vsaki kar nekaj različnih stilov, večina uporabnikov brez premisleka izbere normalno predlogo. Nekateri uporabljajo tudi predlogo za faks in jih pri tem sploh ne moti, da na njej ni znaka podjetja. Podobne predloge poznata tudi Excell in Access. Prvi seveda za preglednice, drugi pa zna poleg osnovnih tabel sestaviti tudi preprostejšo bazo podatkov. Podatke med programi lahko skoraj poljubno prenašamo. V Accessu imamo lahko svojo bazo naslovov poslovnih partnerjev...

Kako to naredimo? Najpreprosteje je, če si naredimo predloge za vse najbolj uporabljane dokumente. Tako bomo imeli v Wordu predloge za dopis, račun, faks, sporočilo in podobne. Dobro napisana predloga za račun bo vzela naslov partnerja iz seznama vseh partnerjev in avtomatsko zabeležila račun v seznam računov. Možnosti so omejene samo z domišljijo, njihova izvedba pa z znanjem ali ceno. Po zahtevnosti si rešitve sledijo približno takole: predloge, makro ukazi, splošni in namenski programski dodatki v obliki ActiveX elementov.

Privajanje novemu načinu dela

Seveda pripravljen sistem ne pomeni, da bodo vsi zaposleni delali v skladu z njim. Celoten sistem in delo z njim jim je treba predstaviti in jih tudi naučiti z njim delati. Če so uporabniki začetniki, je najbolje, da jih pošljete v tečaj, ali pa tečaj priredite kar v hiši. Nekatera podjetja, ki se ukvarjajo z računalniškim izobraževanjem, so včasih pripravljena prirediti tečaj tudi zunaj svojih prostorov.

Če uporabniki niso začetniki, lahko pri načrtovanju sistema sodelujejo. Tako bodo njihove zamisli najbolje prenesene, sami pa se bodo počutili kot aktivni del procesa informatizacije.

Tale zapis je bolj prikaz možnosti kot navodilo za postavitev takega sistema. Uporabite ga lahko kot argument pri naročanju rešitve svojega konkretnega problema. Lahko pa ga uporabite tudi kot vodilo pri presoji ponudb za ureditev internega informacijskega sistema.

Pojasnilo pogostih izrazov

GURU - Izraz, ki je postal popularen z zbirko knjig za telebane. Pomeni človeka, ki dobro pozna računalnik, programe in težave, povezane s tem. Običajno je iz vrst znancev in prijateljev. Po osnovni definiciji delajo na pivo in pice, v zadnjem času pa jih je treba tudi plačati.

RAČUNALNIŠKO OMREŽJE - Več povezanih računalnikov. Ločimo jih na več načinov. Po razporeditvi jih ločimo na lokalna ali krajevna (vse komunikacijske linije so v naši lasti) in globalna ali prostrana (za komunikacijo uporabljamo javne linije). Po načinu dela ločimo omrežja vsak z vsakim (peer-to-peer), kjer so vsi računalniki enakovredni in omrežja tipa odjemalec-strežnik (client-server), kjer en računalnik streže vsem drugim.

ETHERNET - Tip povezave računalnikov. Pri tem tipu uporabljamo koaksialni kabel in BNC konektorje. Trenutno je to najcenejša povezava.

OPERACIJSKI SISTEM - Osnovni program v vsakem računalniku. Brez operacijskega sistema je računalniki le kos železja. Primeri: Dos, Windows 95, Windows NT, Unix, Linux, idr.

MODEM - Naprava, ki poveže računalnik v telefonsko omrežje. Novejše različice so faks-modemi, ki omogočajo tudi pošiljanje faksov.

OMREŽNI PROTOKOL - Predpis, po katerem računalniki v omrežju komunicirajo med seboj. Primeri so: NetBEUI, TCP/IP, IPX/SPX. Med seboj se lahko pogovarjajo le računalniki, ki uporabljajo isti protokol.

MAKRO UKAZI - Zaporedje ukazov, ki jih kličemo z enim ukazom. Običajno jih naredimo tako, da posnamemo svoje delo in ga shranimo.

ACTIVE/X - Standard za izdelavo programov. Programe, izdelane po tem standardu, izvajajo kot del večjih programov. Nekatere od njih lahko vključimo v Word in tako dobimo dodatne možnosti.

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte petindvajset in sedem * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *