Patent in know-how

Kot patentni zastopnik se v praksi večkrat srečujem s trditvijo, da je varovanje izumov kot poslovna skrivnost najcenejši in najbolj zanesljiv način zaščite. Vsaka taka trditev je zlasti zaradi domnevne enostavnosti in cenenosti zelo mikavna, je pa v resnici v večini primerov močno prenagljena in zato lahko tudi temu nevarna.

Prijavljeni izum uživa začasno ali pogojno varstvo

Izum je nova rešitev opredeljenega tehničnega problema. Tehnični problem je bil lahko pred tem že rešen, vendar na drug, manj primeren način. Če je torej rešitev nova, izvedljiva (ponovljiva) in ne izhaja na očiten način iz doslej znanih rešitev ter torej vsebuje dovolj inventivnosti, se za tak izum na osnovi ustrezne prijave seveda praviloma podeli tudi patent.

V fazi, ko je pri ustrezni državni ustanovi vložena patentna prijava, v kateri je sicer opisano bistvo izuma, taka prijava javnosti ni in ne more biti dostopna. Izum je torej tudi po vložitvi prijave procesno varovan kot poslovna skrivnost. Z objavo patentne prijave (običajno po 18 mesecih od vložitve prijave) bi utegnilo priti do razkritja bistva izuma, vendar je o nameravani objavi prijavitelj predhodno vsekakor obveščen in ima tudi možnost, da objavo prepreči. Če prijavitelj npr. leto dni ali še kakšen mesec več po vložitvi patentne prijave ugotovi, da bi bilo iz kakršnihkoli razlogov bolje zadevo obdržati v tajnosti, lahko prijavo brez nadaljnjega umakne. Pri tem pa je treba izrecno poudariti, da zaščita izuma velja od vložitve prijave in da vsak prijavljeni izum uživa začasno ali pogojno varstvo. Takšno varstvo je sicer kot absolutno možno uveljavljati šele na osnovi podeljenega patenta, pa vendar...

V večini primerov je patent edina rešitev

Nekatere pomanjkljivosti patentnega sistema, ki so v preteklosti napeljevale izumitelje k varovanju izumov kot poslovno skrivnost, so bile v marsičem odpravljene in proces se še naprej nenehno izpopolnjuje. Tako je bila v večini držav za nekatere posebne primere (npr. pri zdravilih zaradi obveznih in dolgotrajnih kliničnih preizkusov) še podaljšana doba zaščite, omogočena je bila zaščita končnega proizvoda (substance), tako da je za izum irelevantno, s kakšnim katalizatorjem ga kdo uspe proizvesti, in tako naprej. Dolgo po uvedbi patentov je bil v želji po zagotovitvi izboljšav z manjšo stopnjo inventivnosti uveden instrument zaščite uporabnega vzorca (nem. Gebrauchsmuster, ang. utility model, v Sloveniji pa tako imenovani patent s skrajšanim trajanjem). Zato tudi na področju tako imenovanih visokih tehnologij vsekakor patent ostaja glavno orodje za zaščito rešitev, če so te kakorkoli patentibilne, zaščita v trajanju 20 let pa več kot zadostna. Le malo (v splošnem ne več kot 5%) patentov doživi tako visoko starost, ker jih pač vedno znova nadomeščajo nove in nove, še boljše rešitve.

Zato varovanje poslovne skrivnosti v veliki večini primerov ne more nadomestiti zaščite s patentom. Zamislite si, kako boste prepričali kupca o prednostih izdelka, če si ne upate razložiti, kje in kako ste ga izdelali in kako deluje ali učinkuje? Kako ga boste prepričali, da ne vsebuje škodljivih snovi. Kako ga boste prepričali, da stvar deluje in bo delovala varno? Ali boste vse izdelke proizvedli osebno in jih osebno tudi servisirali? Ali boste uspeli varovati skrivnost in zagotoviti obsežno proizvodnjo tudi v drugih državah? Ali so vam na voljo legalna sredstva, s katerimi bi zaposlenemu preprečili, da bi si poiskal boljšo službo in čez pet let novemu delodajalcu ne bo razkril, kaj je videl? Ali si tudi sami sploh želite biti nenadomestljivi?

V večini primerov bo odgovor seveda negativen in če bi bilo varovanje dosežkov kot poslovna skrivnost pravilo, bi milijonkrat in vedno znova odkrivali Ameriko. Poleg tega je izumitelj v civilizaciji deležen občudovanja in priznanja ter mu ni treba živeti s kompleksom, da bi mu vsaka neprevidna beseda o svojih stvaritvah lahko povzročila neprecenljivo škodo. Pa še nečesa ne smemo pozabiti. Tudi patentnemu sistemu gre čisto na koncu vendarle za preprosto trgovino: daj-dam. Država podeli in izključno pravico do uporabe izuma in zagotavlja njeno uveljavljanje v zameno za znanje, ki ga vsak izum prinese državljanom, človeštvu. Mi vsi smo se pač od nekoga ali iz nekih virov učili...

Patentna rešitev je šele prvi korak

Patent in poslovna skrivnost pa imata lahko tudi sicer veliko skupnega. Če je s patentom zavarovana rešitev nekega tehničnega problema, je do vsakega tolarja ali dolarja, ki ga je na trgu možno izpleniti s takšno rešitvijo, še dolga pot. Na tej poti je treba vložiti veliko znanja in truda in nemalokrat tudi denarja. V vsakem takem procesu je vrsta korakov, od katerih mora biti vsak izvršen optimalno. Na vsakem koraku se postavlja vprašanje: kako pa zdaj naprej? Gre po eni strani za povsem tehnične podrobnosti, kot so npr. izbira materialov, izbira načina in kakovosti obdelave, vsekakor pa tudi za vrsto povsem netehničnih vprašanj, kot so organizacija proizvodnje, nabavnih virov, izbira načina oglaševanja in trženja, embalaže, distribucije in podobno. Pri tržno uspešnih izumih je v tej verigi zagotovo vrsta uspelih, dragocenih odločitev, ki jih ni možno zaščititi s patentom niti z modelom ali blagovno znamko in seveda tudi ne z zakonodajo s področja avtorskih in sorodnih pravic. Ta vrzel je v stroki zapolnjena z izrazom know-how in tu pride na vrsto in do izraza instrumentarij poslovne skrivnosti.

Zato so v svetu redki tako imenovani transferji tehnologij, pri katerih bi šlo npr. zgolj za nakup licenc za izkoriščanje določenih patentiranih rešitev samih , temveč se znanje praviloma prenaša v precej obsežnejši obliki in skupaj s tistim, kar pojmujemo pod know-how. Edinole na ta način je namreč možno zagotoviti učinkovito in ekonomično izkoriščanje patentiranih izumov po licenci. Mnogo slikovitih primerov in dokazov nerazumevanja dejanske vsebine tovrstnih projektov smo doživeli v času nekdanje Jugoslavije in tudi zdaj se še dogaja. Tudi know-how, čeprav je težko merljiv, ima svojo ceno in ga je treba šteti kot del vrednosti podjetja. Ker pa ta know-how povečini ni patentibilen, ga v svetu,kjer je to možno in smiselno, varujejo kot poslovno skrivnost.

V naših razmerah, kjer tudi visoke tehnologije žal še niso nekaj običajnega, bi lahko odkrito povedali, da pravzaprav glede na doslej razpoložljivo znanje v svetovnem merilu najbrž še nimamo kaj bistvenega skrivati. Tisto, o čemer marsikdo skrivnostno molči, so drobtinice, ki jim v slengu pravijo "cake". Pri tem gre prej za določena spoznanja na osnovi opravljenih poskusov in posledice profesionalnih izkušenj nekoga na določenem področju, kakršne pač običajno mojstri skrivajo pred laiki in si s tem varujejo svoj položaj ter tako pri sebi in drugih ustvarjajo občutek pomembnosti.

Poslovna skrivnost torej ni pravna oblika zaščite, ki bi jo lahko uveljavljali, in torej ne more biti alternativa zaščiti s patentom. Pri vsem gre pač zgolj za molčanje in skrivanje, kar za izumitelja pride v poštev samo takrat, kadar trenutno zares ni izgledov ali realnih možnosti, da bi bila neka rešitev v kratkem času dejansko uporabljena. To je vselej povezano tudi s tveganjem, da se bo medtem pač nekomu drugemu, ki se bo srečal s podobnim problemom, posvetilo isto. V takih primerih prihaja do mučnih scen in sumničenj, skozi katero luknjo je pobegnila skrivnost. Kot da sosedje ne bi hodili v šolo...

Konkurenci bi lahko recepturo položili na mizo

V svetu vsekakor obstajajo primeri, ko so se tudi nekatere večje družbe (pa ne zaradi varčevanja) odločile, da bodo svoje dosežke namesto s patentom varovale kot poslovno skrivnost. Eden takih primerov je skrivnost recepture za znano pijačo coca-cola, ki (vsaj po podatkih iz literature iz leta 1990) ni bila nikoli razkrita očem nepoklicanih. Obstaja več razlogov za to. Ob odkritju recepture je namreč vsekakor obstajala vrsta dilem:
- kaj bi bilo v primeru, če bi v postopku za pridobitev patenta prišlo do objave bistva, torej recepture, zatem pa patent ne bi bil podeljen,
- kako sploh odvrniti konkurenco od uporabe recepture, potem ko bo patent potekel,
- kako sploh doseči zaščito recepture zunaj Združenih držav Amerike, torej v različnih državah z različno zakonodajo o industrijski lastnini in podobno.

Vsekakor se je bilo pristojnim takrat izjemno težko odločiti, kajti istočasno se je pojavila druga velika dilema: kako recepturo sploh varovati v tajnosti? Tudi to je namreč, gledano zgolj z vidika stroškov, izjemno drago, zlasti pa tudi v tem primeru ni bilo nikakršnega jamstva za uspeh.

Dandanes je Coca-Cola prevelika, da bi bilo vse odvisno od ene same recepture. Ogromen obseg prodaje ob zavidljivem dobičku sloni na zares vrhunsko in profesionalno izpiljenem marketinškem spletu. Gre za slovečo blagovno znamko v povezavi z eksemplaričnim pristopom k proizvodnji v številnih polnilnicah po svetu, tenkočutno promocijo in vrhunsko izdelano distribucijo, ki krojijo uspeh, medtem ko o recepturi nihče več niti ne razmišlja. Konkurenci bi lahko recepturo položili na mizo in se ji smehljali v brk. Konkurenca bi lahko poslala na trg enako pijačo, pa bi ljudje kljub temu kupovali coca-colo.

Toda takih primerov je malo in povprečni smrtnik se z njimi običajno ne srečuje, zato na njih ni možno graditi splošnih pravil; nasprotno - kot izjeme pravilo kvečjemu potrjujejo.