Podjetnik logo
 

Pisarniško pohištvo Duka

Avtor: Primož Kaučič | Objava: 10.06.2003

Pohištvena industrija je bila v krizi, v Duki pa so videli priložnost prav tu - pisarniško pohištvo je bilo tržna vrzel.



Na borzi vrednostnih papirjev velja pravilo, da investitorji papirje kupujejo, ko jim cene padajo, in prodajajo, kadar tečaji naraščajo. Če se je to pravilo uveljavilo za poslovanje na borzi, ali ga lahko prenesemo tudi na druga področja gospodarstva? Recimo, da bi se odločili za investicijo v dejavnost, ki je po kazalcih uspešnosti v zatonu? Lahko, meni Dušan Božič, direktor podjetja Duka, če podjetnik zazna na trgu vrzel in jo sam zapolni.

Tako je svojo podjetniško pot začel tudi sam. Pred petimi leti, ko se je slovenska pohištvena industrija že otepala z velikimi težavami, je svojo priložnost videl prav tu. "Pohištvena dejavnost je zelo široka, zato smo morali najti primerno področje. Medtem ko je bila večina programov prenasičenih, je pri pisarniškem pohištvu vladala vrzel. Izziv smo sprejeli in danes vidimo, da je bila odločitev pravilna."

V Duki je sedaj že 30 redno zaposlenih, prav toliko pa jih dela v kooperaciji. Na domačem trgu dosegajo 40-odstotni delež. Kot pravi direktor podjetja, so v zadnjih letih pridobili vsaj polovico največjih projektov v državi. Med najuglednejšimi objekti, ki so jih opremili, so Svetovni trgovinski center v Ljubljani, Nuklearna elektrarna Krško, razna ministrstva in banke. Zanimiva je njegova ugotovitev, da je kar 90 odstotkov investicij, ki zadevajo njihovo tržno področje, omejenih na Ljubljano.

Čar proizvodnje pred uspehi trgovine

Posla so se sprva lotili precej previdno. Navezali so stik z znanim italijanskim proizvajalcem pohištva in zanj pričeli izdelovati kovinske izdelke. To je trajalo eno leto, nato pa je zaradi recesije na italijanskem trgu začelo upadati povpraševanje po njihovih izdelkih. Da bi težavo prebrodili, so v Duki pričeli tržiti izdelke tujega partnerja na našem trgu. Toda tudi pri tem niso ostali dolgo, kar Dušan Božič razlaga tako: "Ko smo začeli, smo nameravali izdelovati samo kovinske elemente za Italijo. Toda ko pritisne sila, začneš razmišljati o možni rešitvi. Kmalu ugotoviš, da lahko tudi sam kaj narediš, namesto da bi samo prodajal."

Začeli so obiskovati največje sejme v tujini, spremljati trende in se zgledovati po tujih proizvajalcih. "To nam je že takoj na začetku prineslo prednost v primerjavi z domačo konkurenco. Slednja je namreč imela zastarele proizvodne programe, ki so jih zasnovali, ko v pisarnah še ni bilo računalnikov. Po drugi strani pa nam je prav ta drugačnost povzročala manjše težave. A kupci so nas kmalu sprejeli in po enem letu so se tudi drugi slovenski proizvajalci začeli zgledovati po nas." Vseeno pa jim domača konkurenca doslej ni delala prevelikih težav, saj ima, kot zatrjuje, višje cene in starejše programe. "Občasno se tudi pojavijo obrtniki, mizarji, ki prekopirajo izdelke drugih proizvajalcev, vendar gre v tem primeru praviloma za zelo majhna naročila."

V Duki so ostali zvesti pisarniškemu pohištvu vse do danes. Njihova ponudba obsega pet programov, ki jih stalno dopolnjujejo z novimi materiali, barvami in podrobnostmi. Njihovo pohištvo se uvršča v več cenovnih razredov, od srednjega do najvišjega. Poleg pohištva izdelujejo tudi manjše izdelke, ki spadajo v pisarno, kot so obešalniki, koši za smeti in podobno. Vse kovinske dele izdelujemo sami, medtem ko elemente za fotelje in stole kupujejo v tujini, tukaj pa jih oblikujejo in tapecirajo. To je bil verjetno tudi povod za očitke, ki so se pojavljali, češ da tuje izdelke prodajajo pod lastno blagovno znamko. Dušan Božič pravi, da na ta način delajo vsa podjetja v tujini, saj vseh sestavnih delov sami ne morejo izdelovati. Res pa je, da približno petino foteljev, ki jih prodajo, kupijo od nemškega partnerja že narejenih.

Izvažajo zlasti na Vzhod

Duka je imela lani za približno pet milijonov mark prometa. Izdelke so prodajali na domačem trgu ter izvažali v Makedonijo, Hrvaško, Rusijo in Avstrijo. Izvozijo 30 odstotkov izdelkov, čeprav bi bil lahko ta delež ob intenzivnejšem iskanju novih trgov tudi večji. Doslej se niso niti trudili izvažati v zahodnoevropske države, ker je tam trg že prenasičen in si celo njihovi proizvajalci pisarniškega pohištva prizadevajo poiskati nove trge na Vzhodu. Prodor na vzhodne trge jim je uspel predvsem po zaslugi dobrega sodelovanja z najbolj znanimi podjetji za inženiring, kot sta Smelt in Slovenijales, preko katerih izvozijo velik del proizvodnje.

Veliko je teorij o tem, kaj mora imeti človek, če želi uspeti v podjetništvu. Dušan Božič vse skupaj strne v naslednje besede: znanje, pogum, energija in sreča. Kot pravi, je dobro, če ima na začetku tudi nekaj denarja, vendar samo denar še nič ne pomeni, saj so tudi sami začeli brez njega in dokazali, da je tudi tako mogoče uspeti. "Začeli smo s takratnim razvojnim dinarjem, kasneje pa smo vse investicije opravili z lastnimi sredstvi. Tako smo lani vložili 700 tisoč mark v prenovo prostorov nekdanje vojašnice v Vipavi, kjer so pisarne in prodajni salon. Poleg teh prostorov imamo še proizvodni objekt v Lokavcu, v Ljubljani in Mariboru pa imamo prodajne salone."

Glede na zelo velik delež, ki ga Duka danes dosega na domačem trgu, in na omejene možnosti izvoza v zahodnoevropske države, ne nameravajo bistveno povečevati obsega proizvodnje. To bodo storili samo na področju lesenih elementov, ki jih sedaj večinoma kupujejo od drugih podjetij. V to jih silijo razne težave, povezane s kooperacijo; doma težko dobijo kakovostne površinsko obdelane ploskve, pa še te so cenovno nekonkurenčne v primerjavi z uvoženimi iz Italije.

Avtomobili in skrb za promocijo

Veliko podjetnikov pravi, da moraš tedaj, ko obvladaš eno področje ali dejavnost, počasi razmišljati o širitvi poslov. Dušan Božič je tudi tu že storil prvi korak. S prijateljem Silvanom Lulikom, znanim rally voznikom, sta ustanovila podjetje Duka avto, ki se ukvarja s prodajo italijanskih avtomobilov. Vendar lastnika za zdaj še ne razmišljata o kakšnem večjem prodoru v slovenski prostor, ampak ostajata pri zadovoljevanju lokalnega povpraševanja.

Ko so v Duki začenjali proizvajati pisarniško pohištvo,
je bilo na trgu še dovolj prostora za nove proizvajalce. Sčasoma bo tega vse manj, konkurenca je že zdaj močnejša, in čeprav Dušan Božič izpostavlja ugled, ki so si ga doslej ustvarili, se samo na to ne bo mogoče zanašati. Zato dajejo velik poudarek promociji imena; z uveljavljenim slikarjem Klavdijem Tutto organizirajo slikarske razstave vidnejših slovenskih umetnikov, sponzorirajo rokometne in nogometne klube in podobno. Vseeno pa največ stavijo na kakovost izdelkov. Njihovo geslo je: "Slovenija je majhna, zato se dobre in slabe stvari hitro razširijo."

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte petindvajset in osem * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *