Plačilo za čas ali za učinek?

Ko se podjetniki, kadrovske službe in direktorji odločajo o plačilnem sistemu v podjetju, poteka izbira načeloma med dvema osnovnima načeloma: plačati zaposlenega za to, kar je v delo vložil (na primer čas, trud), ali plačati zaposlenega glede na rezultate njegovega dela. Če bi posplošili, bi lahko rekli, da je prvo verjetno enostavneje, drugo pa učinkoviteje.

Plačilo glede na vložek

V prvem primeru plačamo zaposlenega za čas (in domnevni trud), ki ga vloži v delo. Ključna težava pri plačilu glede na vložek je nadzor. Zaradi omejenosti dostopnih informacij lahko nadrejeni le s težavo ugotavlja, ali zaposleni vestno opravlja svoje delo in koliko truda vlaga vanj. Tipičen zgled je zaposleni, ki raje deska po internetu, namesto da bi »vestno opravljal svoje delo«. Manj tipičen, a morda bolj zaskrbljujoč zgled tovrstne težave je odnos med managerjem in informatikom. Manager, ki nima poglobljenih znanj s področja informatike, se mora dobesedno zanesti na to, da mu vodja informatike ne tvezi neumnosti, ko trdi, da je nekaj zelo zapleteno in da bodo za izvedbo potreboval dva meseca. Šele na dolgi rok se direktorju začne svitati, kako je s temi zadevami in lahko približno ugotovi, ali je vodja informatike vreden denarja, ki ga za svoje delo prejema.

Druga težava, ki jo tovrstni način plačevanja pripelje na dan, je pomanjkanje motivacije. Če ima zaposleni vsak mesec zagotovljen poldrugi stotisočak, zakaj bi se moral še dodatno truditi, da bi naredil kaj več? S tem je povezana tudi dodatna težava: ko zaposleni naredi nekaj več in ne prejme ustrezne nagrade, priznanja ali spodbude, da bi še večkrat naredil »nekaj več«, njegova motivacija splahni. Podjetje je seveda s tem spet na slabšem, saj bi lahko zaposleni naredil veliko več.

Plačilo glede na učinek

Plačilo po učinku poskuša te težave odpraviti. Predstavljajte si na primer, kako poteka nabiranje hrušk. Če bi nabiralce plačali glede na porabljeni čas, jih s tem ne bi motivirali, da bi bili čim bolj storilni - se pravi, da bi pobrali čim več jabolk v čim krajšem času. Ravno nasprotno, nabiralci bi verjetno s počasnim delom (in torej z manj truda na časovno enoto) zaslužili več.

Če bi te nabiralce plačali po učinku, torej glede na število napolnjenih zabojev, potem bi jih motivirali, da bi delali hitreje. Ker ima dan le omejeno število ur in je število hrušk na drevesih omejeno, bi nabiralci poskušali čim hitreje zaslužiti čim več denarja. Lastnik sadovnjaka pa bi bil na boljšem, ker:

1. bi nabiralce plačal glede na to, koliko zabojev so napolnili in ne bi plačal »izgubljenega časa«, ki so ga porabili za malico, klepet ali počitek;
2. bi bilo delo hitreje opravljeno;
3. bi s svojim načinom plačila privabil le najhitrejše in najspretnejše nabiralce, medtem ko bi se počasnejši in nespretni raje odločali za tiste lastnike sadovnjakov, ki bi ponujali plačilo glede na vloženi čas.

Vendar že star pregovor pravi, da ni vse zlato, kar se sveti. Plačilo po učinku ima nekaj nezanemarljivih pomanjkljivosti, na katere morate biti zelo pozorni, če naj dosežete zaželene rezultate.

Več v Podjetniku oktober 2002.