Podjetje v finančnih težavah

Avtor: Miroslav Djilas | Objava: 10.03.2004

Kaj so običajni vzroki finančnih težav, kako jih spoznamo in kako se jih lahko lotimo.

Spomnim se dobro obiskanega predavanja, na katerem je predavatelj predlagal, naj dvignejo roko tisti navzoči, ki v zadnjih treh mesecih niso imeli vsaj ene stresne situacije zaradi finančnih zadreg. Dvignila se ni niti ena roka.

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Finance nas v življenju nenehno spremljajo kot ena najbolj prisotnih skrbi. Vsebina tega članka so resne finančne težave, ki se pojavljajo v podjetjih z večletno poslovno zgodovino. V novih podjetjih je primanjkljaj denarja pogost in vsakdanji pojav; če se jim ne uspe dokazati na trgu, je logično, da so v finančnih težavah. Po nekaterih podatkih naj bi v Evropski uniji v prvih treh letih poslovanja propadlo 47 ostotkov (torej skoraj vsako drugo) novoustanovljenih podjetij. Po drugih virih naj bi bilo v ZDA še hujše, saj naj bi v prvih petih letih propadlo devet desetin podjetij. Najti in obdržati svoj kos tržnega kolača v razvitih gospodarstvih postaja vse težja naloga.

Čeprav se vsakemu podjetniku zdi, da so njegove finančne težave nekaj posebnega (in so zanje seveda krivi drugi!), jih lahko razdelimo glede na značilne kategorije. Finančne težave imajo lahko naslednje notranje in delno zunanje vzroke:

Notranji vzroki:
a) podjentiška neizkušenost
b) neprilagajanje tržnim spremembam
c) težave z likvidnostjo (pomanjkanje kapitala)
d) pretirane naložbe ali
e) pretirana poraba

Značilnosti okolja:
f) značilnosti surove prvobitne akumulacije kapitala, ki se kaže v nedelovanju »sistema«, pa tudi v pomanjkljivi kulturi in znanju podjetnikov.

Ti vzroki so podrobneje razčlenjeni v okviru.

Scenarij finančnih težav

Podjetja, ki so v finančnih težavah dlje, se postopoma soočajo z dogodki, ki jih začnejo eden za drugim vleči navzdol v večje in nove težave, iz katerih v določenem trenutku ni izhoda brez radikalnih, ostrih in bolečih ukrepov.

Najprej se ustrašijo delavci in najboljši odidejo iz podjetja. Potem se ustrašijo dobavitelji in začnejo zmanjševati, odpovedovati ali vsaj poostrovati pogoje nadaljnjih dobav. Na vrsto pridejo banke, ki začnejo namesto dodatne finančne pomoči pritiskati na podjetje, da izplača obstoječa posojila ali jih vsaj dodatno zavaruje. Država pomaga malo - če sploh lahko -, in to bolj v funkciji ohranjevanja socialnega miru (plače) kakor v funkciji razvoja (investicije), bolj kratkoročno kakor dolgoročno. Na vrsto pridejo kupci, ki začnejo zaradi varnosti svojega poslovanja zmanjševati naročila pri takšnem podjetju ali, še huje, začnejo zlorabljati njegovo šibkost in nanj pritisnejo - cenovno in drugače.

Morda se takšnemu podjetju le posreči, da del bremena zmanjša s prisilno poravnavo. To pa ne učinkuje s takojšnjo, popolno, dolgoročno ozdravitvijo podjetja, zato se vsi omenjeni strahovi ponovijo v še hujši obliki in še pospešijo propad. Delavci postopoma preidejo na minimalne plače, ki navadno zamujajo. Zagrabi jih panika za ohranitev delovnega razmerja. Izgubljajo motivacijo za delo, do vodilnih in njihovih reševalnih ukrepov, čeprav so zelo dobri, izkazujejo nezaupanje in nestrpnost. Položaj postopoma pripelje do stavk, socialnih protestov, člankov po časopisih, ki razglašajo »požar«.

Posledica tega je strah zunanjih partnerjev - dobaviteljev, bank, kupcev. Država ne more ali noče več pomagati. V tej fazi hitro zmanjkuje časa za reševalne ukrepe; nastopi panika. Tej se težko izognejo celo podjetja, ki so očitno na poti uspešne sanacije.

Vse spominja na ladjo, na kateri so sicer vidne sledi nekdanjega blišča, v njeno notranjost pa nevarno vdira voda. Ladja mora nujno čim prej priti do varnega pristanišča, kjer jo bodo popravili in usposobili za nova potovanja. Kaj je treba popraviti, je jasno. Da so popravila smiselna, včasih potrjujejo tudi strokovna pozitivna mnenja in sanacijske analize. Vendar zmanjkuje časa. Rešitev je v razbremenitvi presežnih tovorov, čeprav je to pogosto zelo boleče.

Za opisani položaj podjetij v poslovnih težavah (kar velja za podjetja povsod po svetu) je varno pristanišče pogosto prva naslednja bilanca, ki bo izkazala dobiček v letnem poslovanju – seveda z upravičenimi pričakovanji, da se bo pozitivno poslovanje v naslednjih letih nadaljevalo in dobiček povečeval.

Kako reševati finančne težave

Resnih finančnih težav v svojem poslovanju praviloma ne morete skriti. Vaši največji poslovni partnerji bodo hitro izvedeli zanje. Za reševanje je zelo pomemben čas. Odzvati se je treba dejavno, brez nepotrebnih prelaganj težav, ki se ne bodo rešile same. Nasprotno! Sčasoma se bodo verjetno povečale in se dodatno zapletle. Seveda to ne pomeni, da se je treba v reševanje spustiti brezglavo ali nepremišljeno.

Najprej morate tehtno analizirati svoje težave. Če vam analiza ne pokaže jasnih reševalnih ukrepov, vam bo vsaj pokazala največje napake, ki ste jih delali in ki jih ne smete več ponavljati. Pri izdelavi resne analize pogosto potrebujete pomoč strokovnjakov, ker je samega sebe zelo težko kritično ocenjevati. Dobre strokovnjake bo treba plačati – vi pa ste z denarjem na tesnem. Toda to še ne pomeni, da smete sprejeti pomoč od amaterjev in navideznih strokovnjakov, ki imajo takojšnje, celo pravljične rešitve za vse vaše težave. Neverjetno je, kako se taki »strokovnjaki« hitro pojavijo, ko vam gre za nohte.

Analiza vašega poslovanja vam mora jasno pokazati vsaj to, ali vaša dejavnost sploh ima tržne perspektive - kupce? Tudi če še nimate izgube, pa vaš promet nenehno močno upada, ste v slabšem položaju kakor podjetje, ki sicer ima izgubo, pa je njihov program še zanimiv, tako da je treba le sanirati in odpraviti pomanjkljivosti, ki so pripeljale do finančnih težav. Dopovedati sebi, da za še včeraj uspešno dejavnost ni več prihodnosti, je hudo težka in boleča ocena. To velja tudi, ko je naša dejavnost sicer perspektivna, a so pogoji, v katerih delamo, postali trajno nekonkurenčni. Zato prihaja do selitev nekaterih panog iz razvitih držav v države s cenejšo delovno silo. Če pa je takšna ocena nesprejemljiva, potem sta le dva izhoda: temeljito spremeniti dejavnost (če je za to še prostor), ali pa spraviti podjetje v stečaj.

Če so tržne perspektive za vašo dejavnost dobre, je reševanje finančnih zagat lažje in smiselno. Reševalni ukrepi so praviloma odvisni od vzrokov, ki so pripeljali do težav.

Če je vzrok v slabi organizaciji, jo morate spremeniti, tako da povečate učinkovitost dela in zmanjšate vse nesprejemljive stroške.

Če ste v težavah zaradi pretiranih naložb ali porabe in imate zdaj preveč prostorov, neizkoriščenih strojev, luksuzen vozni park …, morate poskusiti del tega prodati ali dati v najem. »Prodati mojo hišo, mojo stavbo, moj avto …« je za mnoge podjetnike zelo boleče in praviloma to prelagajo, dokler ni prepozno in imetje prodajo v nuji s precejšnjo izgubo. Mnogi pa pozabljajo, da je »MOJA hiša, MOJ avto …« v resnici večidel že last bank in dobaviteljev, z denarjem katerih je neposredno ali posredno financirano to »moje« premoženje. Če se zrušita MOJ posel in MOJ vir prihodkov, bo prej ali slej prišla na vrsto tudi prodaja MOJEGA premoženja, da pokrije najnujnejše obveznosti in eksistenčne potrebe. Ali ni potemtakem bolje začeti prodaje dela premoženja pravočasno, ko se požar še ni razširil? Če se reševalni ukrepi posrečijo, je mogoče iz ozdravljenega posla kupiti drugo hišo, avto …

Likvidnostne težave rešujemo tako, da po eni strani povečujemo sredstva s prodajo presežnega premoženja, zalog blaga in materiala, po drugi strani pa pritiskamo na kupce oziroma jih stimuliramo, da hitreje plačujejo obveznosti do nas. Terjatve od kupcev, pri katerih so roki plačil dolgi in jih ne moremo spremeniti, lahko bankam prodamo s popustom. Če so kupci varni in terjatve niso zapadle, ta navadno ni večji od enega odstotka mesečno. Enako učinkovito je, če prepričamo naše dobavitelje, da nam podaljšajo odlog plačil.

Vzroki za likvidnostne težave naj bi bili navadno kratkoročni. V praksi pa so pogosto sad dolgoročnih naložb, za katere nismo uspeli dobiti dolgoročnih virov financiranja (posojil). Tako mnoga nelikvidnostna podjetja rastoče potrebe praviloma financirajo s trajnimi obratnimi sredstvi. Takšna nelikvidnost je huda in resna finančna težava, ki je ni mogoče odpraviti brez dodatnih dolgoročnih finančnih injekcij. Pri bankah moramo dobiti nova dolgoročna posojila ali vsaj reprogramirati obstoječa. Potem pa imamo v bankah zaradi finančnih težav slabo boniteto za nove zadolžitve. A celo iz zaprtega kroga je načeloma mogoče pobegniti: »Če mi posodiš 1000 tolarjev, sem tvoj dolžnik. Če mi posodiš 100 milijonov, sem tvoj partner!« Ker banki dolgujemo veliko, je včasih to dober izhodiščni pogajalski položaj. Zaradi mojih težav niti banka ne spi mirno, zato mi pomaga izplavati (čeprav boste to brez pomoči izkušenih strokovnjakov težko izpeljali).

Ko je znani ameriški nepremičninski mogotec, Donald Trump, zabredel v hude finančne težave in praktično bankrotiral - samo gradnja igralnice Taj Mahal v Atlantic Cityju v ZDA ga je stala 4,2 milijarde dolarjev - so banke - upnice po tehtnem premisleku ugotovile, da jih iz težav lahko izvleče le, kdor jih je vanje spravil - Donald Trump. In so ga uporabili, da je kot sam svoj stečajni upravitelj reševal podjetje in bančne naložbe. Seveda so ga zelo nadzirali. In mu je res uspelo! Take likvidnostne težave lahko prav tako rešujete tudi vi in vaši največji dobavitelji – upniki. Če jih prepričate, da dobro poslujete, da boste še naprej od njih veliko kupovali in dobave plačevali redno, da pa imate hude težave s poplačilom dolga za nazaj, je smiselno, da dobavitelji stari dolg reprogramirajo v dolgoročno posojilo (z obrestmi ali brez njih), ali da ga delno odpišejo. Na koncu bo do tega tako ali tako prišlo, če boste morali izpeljati prisilno poravnavo (in s tem argumentom vam bo uspelo).

Finančne težave z jasnim vzrokom nastanka je lažje reševati. Recimo, da zaradi požara šest mesecev ne delate. Zavarovalnica vam bo plačala škodo za pogorele stavbe, stroje, izdelke, ne pa izgubljenega dobička zaradi pol leta nedela in morebitne izgube kupcev. Ali pa ste, denimo, imeli smolo, da je vaš edini veliki kupec v finančnih težavah ali je šel v stečaj. Ali pa ste veliko blaga brez zavarovanja plačil prodali nepreverjenemu kupcu, ki vam ne more plačati … V teh primerih je bistveno ugotoviti, ali se po takšni škodi sploh lahko poberete in nadaljujete delo?

Ne prelagajte težav

Finančne težave so del našega vsakdanjega zasebnega in poslovnega življenja. Nanje se moramo naučiti odzivati podjetniško, racionalno in do poslovnih partnerjev pošteno. Nikoli nisem razumel komitentov, ki nestrpnim upnikom neštetokrat obljubijo, da bodo svoje obveznosti poravnali prihodnji teden. Ob tem dobro vedo, da je to povsem nerealno. Kaj so tako pridobili? Če so upnika sploh pomirili, so njegovo jezo prestavili na naslednji teden. S tem izgubljajo ugled in zaupanje upnikov, vmes pa ne ukrenejo prav nič, da bi težave rešili.

S finančnimi težavami se morate tako kakor z večino drugih spoprijeti brez nepotrebnega prelaganja. Najprej morate sebi, nato pa še partnerjem povedati resnico in predstaviti načrt reševanja težav. Če ne morete ohraniti dobička, poskusite vsaj zmanjšati izgubo in škodo. Ta je vedno lahko večja od te, ki jo že imate, in prelaganje prav nič ne pomaga. Možnost, da zadenete na lotu in tako rešite težave, je praktično neverjetna.

Skoraj ne poznam podjetja, ki bi poslovalo dlje kakor 15 let in ne bi imelo vsaj ene hude poslovno-finančne izkušnje, v kateri je bilo njegovo preživetje na robu prepada. Sčasoma se naučite, da je to tudi del posla. Res je, da je življenje najboljša šola. Kje pa se lahko zaposlim, ko jo končam?

Vzroki za finančne težave

Podjetniška neizkušenost

je pogosta iztočnica neuspešnega poslovanja. V začetku devetdesetih so mnogi ustanavljali podjetja, ne da bi se zavedali, v kaj se spuščajo. Brez znanja, izkušenj, priprave, raziskovanj trga, brez kapitala … Takrat je bila modna muha imeti vsaj eno SVOJE podjetje. Nekateri so podjetje ustanovili iz obupa – izgubili so službo in niso mogli najti nove. Rešitev so iskali v samozaposlitvi v lastnem podjetju. Drugi so v tem videli priložnost, da se igrajo kapitalista in hitro zaslužijo.

Neprilagajanje tržnim spremembam

Med prvimi ste odprli podjetje v svoji panogi in šlo vam je zelo dobro. Nenadoma pa ste svoje izdelke (storitve) vse teže uveljavljali. Niste videli (ali niste HOTELI videti), da tudi drugi odpirajo podobna podjetja in začenjajo hudo tekmo za obstoj na trgu. Uvajajo inovacije v ponudbi, ponujajo več za isto ceno ali cene celo znižujejo. Ko je poslovnih izkušenj malo in veljajo surova pravila prvotne akumulacije kapitala, je konkurenca včasih zelo groba. Tekmeci se včasih ne izogibajo niti odkriti poslovni vojni, metanju polen pod noge, prevaram, goljufijam … Ko spremljamo svoje komitente v takšnih razmerah, nas pogosto presenetita njihova poslovna otrplost in nedejavnost. Čakajo, da se zadeve same uredijo! V težavah ne prepoznajo temeljne tržne spremembe, temveč jih vidijo kot izjemo, ki bo sama od sebe minila. Krivdo valijo na druge. Kot hipnotizirani se ne premaknejo, da bi v svojem poslovanju kaj spremenili. Tako je bilo tudi pri nekem našem komitentu: konec osemdesetih je bilo njegovo podjetje eno od devetih uspešnih v Sloveniji - v isti dejavnosti, seveda. Sredi devetdesetih pa je bilo le v njegovem mestecu (20.000 prebivalcev) 14 takšnih podjetij. V tem času ni naš podjetnik v svojem proizvodnem programu spremenil ničesar, le zaradi zmanjšane prodaje je odpustil dve tretjini delavcev. Ali drug primer: neki gostilničar nas je več tednov preganjal, da mu uredimo večje in boljše posojilo od tega, ki ga je že imel in ga je neredno odplačeval. Ni nam verjel, da mu na osnovi njegovih bilanc tega ne moremo urediti. Šele ko smo mu izračunali, kolikšen obrok bi moral plačevati za želeno posojilo (ki ga ni mogel dobiti!), je ugotovil, da ga s svojim prometom ne bi mogel odplačevati.

Težave z likvidnostjo

Nekatera podjetja poslujejo z dobičkom. Imajo dobre programe, vendar jih nenehno tepe nelikvidnost. Začela so brez zadostnega zagonskega (obratnega) kapitala. Z nadaljnjo rastjo poslovanja se likvidnostna luknja poglablja, ker dobiček ni dovolj velik za njeno zapiranje. Nekateri, denimo, kupujejo z odlogom plačila 15 dni, prodajajo z odlogom 60 dni, plačano pa dobijo čez 90 dni. Nelikvidnost pogosto spremlja tako imenovane »piramidne« (akviziterske) načine prodaje izdelkov ali storitev. Organizator takšne prodaje slabo oceni tempo rasti prodaje in ne pripravi dovolj obratnih sredstev. In če se mu res posreči, da začne prodaja skokovito rasti, se hitro izkaže, da je ne nadzoruje.

Pretirane naložbe

Ko gre podjetju dobro, je neizogibno, da zaradi rastočih naročil tudi investira. Pogosto gre za naložbe v poslovne in proizvodne prostore. Zaradi visokih najemnin je takšna naložba večinoma upravičena. Ni pa upravičeno, da investitor v takšnem položaju naredi nekajkrat večje prostore od teh, ki jih v določeni razvojni fazi potrebuje, ali da kupi stroje, ki jih nezadostno uporablja, ker računa na prihodnjo skokovito rast svojega poslovanja. Zgodi se lahko, da dobršnega dela teh »rezervnih« naložb ne bo nikoli izkoristil. Podjetniki večkrat kupijo stroje, vredne tudi čez milijon evrov, ki stojijo več kakor leto dni. »Priložnost za nakup je bila izjemna: stroj smo dobili za pol cene!«. Nekateri investitorji se vedejo celo megalomansko. Po nekaj uspešnih poslovnih in razvojnih posegih dobijo občutek, da jim je podjetništvo pisano na kožo. Investirajo v vse, kar jim ponudite ali za kar slišijo, da je v trendu. Ne morete jih zaustaviti niti s posebno policijsko enoto (o tem bomo več pisali v kakšni od prihodnjih številk Podjetnika).

Pretirana poraba

Res si prizadevamo imeti dober posel, da bi potem bolje živeli, več imeli in več porabili. Vendar to ne pomeni, da moramo takoj sesti v najnovejši mercedesov džip (seveda kupljen na lizing), zgraditi bleščeče marmorne poslovne prostore, graditi sanjske hiše na »in« lokacijah, biti povsod, kjer se pojavlja in dokazuje »smetana«. Statusni simboli bogastva in uspeha se pogosto pri prvem rahlem gospodarskem neurju izkažejo za milne mehurčke, za katerimi v resnici stojijo skromni, »marketinško« napihnjeni poslovni sistemi. Pravi podjetniki imajo za svoj presežek kapitala praviloma številne naložbene možnosti in pri njih pretirana vlaganja v blišč in statusne simbole preprosto ne pridejo na vrsto.

Surova prvotna akumulacija kapitala

Na zgodbo o kapitalizmu sploh nismo bili pripravljeni. Najlažje je bilo (čeprav niti to ni šlo zlahka) zamenjati zakone, liberalizirati pravila gospodarnega poslovanja, znižati carine, liberalizirati postopke ustanavljanja novih podjetij, ustanoviti borzo, investicijske družbe … Bistveno težje se je naučiti podjetništva, sodobnega poslovanja, poslovne etike, poslovne odgovornosti do delavcev, partnerjev, države. Menim, da smo še v fazi tako imenovane prvotne akumulacije kapitala surove oblike, njene značilnosti pa so grobi poslovni ukrepi, npr. prenosi družbene lastnine v zasebno tudi z zelo dvomljivimi pravnimi prijemi, neodgovornost do poslovnih obveznosti, do naročil, plačil, delavcev, partnerjev, davkov, neučinkovitost sodišč, neprilagodljivost ali celo nezainteresiranost države … V takšnem gospodarskem okolju lomi v podjetju včasih uhajajo nadzoru. Zaradi neučinkovitosti sodišč dobite npr. pozitivno sodbo za velik dolg – medtem pa je dolžnik že propadel in tako tudi vas vleče v prepad.