Podjetništvo bi moralo postati evropska ljubezen

Novembra je iz Bruslja priletelo poročilo o izvajanju tako imenovane Lizbonske strategije, po kateri naj bi Evropa do leta 2010 postala najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. V kozarcu čistega vina zdaj ugotavljajo, da bi se morala Evropa pretrgati, da bi zastavljene cilje zares dosegla. Poročilo zato dramatično priporoča, naj bo prihodnje leto leto politične odločnosti, v katerem naj bi se cilji o višji zaposlenosti, odpravljanju administrativnih ovir, višanju sredstev za raziskave in razvoj vendarle začeli uresničevati.  

Štiri leta smo torej cilje iz Lizbonske strategije razglašali, pa se ni nič zgodilo? In sem se spomnil na neko knjigo, ki je bila popularna pred približno eno generacijo. Ameriški psihiater Eric Berne je v knjigi z naslovom Games People Play (Igre, ki jih igrajo ljudje) razložil, kako so ljudje ujeti v nekakšne rituale, ki so nevrotično nadomestilo za pristni partnerski odnos – ljubezen. Ena od takih iger na primer se imenuje »I am only trying to help you« (Pa saj ti samo poskušam pomagati). V takšnem patološkem odnosu en partner drugemu ves čas nastavlja pasti, v katere drugi vedno pade in zaradi tega trpi, prvi pa vse skupaj prikazuje kot nenehno prizadevanje, da bi pomagal, le da si drugi pravzaprav ne dopusti pomagati. Takšne nevrotične igre skrbijo, pravi Eric Berne, da nikoli ne pridemo do pristnih odnosov oziroma ljubezni, kar bi moral biti edini cilj v partnerskih odnosih.  

In se mi je porodila vzporednica. Kot da je dolgotrajno priseganje na cilje, kot so »odprava administrativnih ovir«, »nameniti 3 odstotke BDP za raziskave in razvoj« in podobno – pri čemer ti cilji niso nikoli doseženi - samo nekakšna evropska (in tudi slovenska igra), katere naloga je ustvarjanje napačnega vtisa, da s tem, ko o nečem govorimo, spreminjamo stvari na bolje, v resnici pa se nič ne zgodi.  

To potrjuje tudi slovenska zgodba o odpravljanju administrativnih ovir. Potem ko je nastal zajeten dosje, ki je raziskal vse administrativne ovire in predlagal rešitve, vključno z opevanimi (in po moje ne bistvenimi) one-stop shopi, je iniciativa poniknila. Natančno kot se dogaja v Bernovih igrah. Z idejo smo se ukvarjali toliko časa, kolikor se je dalo s tem samo igrati. Ko bi jo morali uresničiti, pa smo poglavje zaprli.  

Evropska in s tem tudi slovenska pot do uresničitev pomembnih ciljev je zato samo ta, da se nehamo zgolj igrati s cilji. To pa zahteva psihološko preobrazbo – podobno kot pri medčloveških odnosih Bern zahteva spremembo od igre k resnični ljubezni. In kaj bi bil evropski preobrat k resnični ljubezni?  

Če pogledamo na lizbonske cilje, ugotovimo, da so vsi evropski problemi samo simptomi ne-podjetništva. Ne-podjetništva na osebni, poslovni, nacionalni, evropski ravni. Zato je (če citiram nekaj lizbonskih ciljev):
- problem prenizke zaposlenosti preprosto problem posameznikov, ki nočejo biti podjetniški in več delati in nositi večje tveganje,
- problem administrativnih ovir problem ne-podjetniškega obnašanja državne uprave – ki noče biti racionalna, hitrejša in učinkovitejša,
- problem zaprtosti trgov (predvsem za storitve) problem ne-podjetniškega obnašanja predvsem večjih podjetij in sistemov, ki prek pritiska na nacionalne zakonodaje ohranjajo monopole,
- problem prenizkega vlaganja v znanost in razvoj problem znanstvene sfere, ki ne-podjetniško raziskuje to, kar le njej ustreza, in hkrati problem netržne orientacije podjetij, ki niso usmerjena v inovativnost.  

Evropa mora torej doumeti, da je – z eno besedo – ne-podjetniška. In zato moramo vsi skupaj sprejeti psihološko obvezo, da bomo podjetniški, kajti na zahodu je kontinent, ki predvsem misli drugače, in na vzhodno od nas je tudi velik kontinent, v katerem največje države začenjajo razmišljati precej bolj dinamično kot mi.  

Če nočemo, da nas bosta ta dva kontinenta dramatično povozila, mora Evropa odkriti podjetništvo kot novo ljubezen. V tem spoznanju pa je tudi nova obveza za slovensko politiko. Bodi ljubezen, amen, bi rekel Eric Berne.