Podjetnica in učiteljica

Kakšna bi bila “osebna izkaznica” Brede Vukelj? Takšna: je samostojna podjetnica, na Bledu vodi jezikovno šolo, organizira izobraževalne programe različnih, predvsem tujih predavateljev in deluje v založništvu. Redno zaposluje dve osebi, druge po pogodbi, odvisno od povpraševanja, včasih osem, deset ali tudi več. Poleg tega ima urejeno družino, dober odnos z možem in odrasla sinova, ki nimata večjih pritožb čez njo.

Breda, danes je na trgu veliko jezikovnih šol. Kaj zagotavlja uspeh vaši?

Res jih je veliko in nove rastejo kot gobe po dežju. Morda se “moja” razlikuje od drugih po tem, da je bila ena prvih v Sloveniji. Začela sem aprila 1990. Takrat sem se počutila, kot da stopam v brezno neznanega. Kot učiteljica nisem imela z organizacijo dela, administracijo in marketingom nobenih izkušenj, imela pa sem močno vero vase in občutek, da delam prav. V veliko oporo in pomoč mi je bil mož, ekonomist. Mislim, da me pozna dosti bolje, kot se poznam sama. Vseskozi mi je pomagal in me spodbujal na poti k samostojnosti. Kakovostno delo, uvajanje novih metod, dobri predavatelji, ki učijo s srcem, lep odnos do slušateljev in “vedno ponudi še nekaj več” so dejavniki, ki vodijo k uspehu.

Vsako leto organiziram za male in velike udeležence tečajev poučne izlete v države, katerih jezik se učimo. Tako se seznanijo tudi s kulturo, zgodovino in načinom življenja določenega naroda. Za nekatere je to morda prva priložnost, da spregovorijo v tujem jeziku in s tem premagajo strah pred napakami, ki je pri ljudeh močno prisoten. Vesela sem, ker gredo z nami tudi starši otrok. Zame je to potrditev prave izbire in zaupanja delu na naši šoli.

Sliši se tako gladko in brez težav. Je res vse šlo tako tekoče?

Seveda ne, a vse težave so temeljile na strahu. Vsakič znova sem se pred začetkom novega šolskega leta spraševala in bala, ali bo dovolj zanimanja za naše tečaje. Pa ga je vedno bilo. Ravno toliko, da sem še zmogla sama kar nekaj let poučevati štiri jezike - angleščino, francoščino, italijanščino in nemščino. Poleg tega sem vodila marketing ter administracijo. Ko se ozrem nazaj, ne morem verjeti, da je kaj takega sploh mogoče. Moj delovni dan je velikokrat trajal dvanajst, včasih tudi šestnajst ur. Zgodilo se je tudi, da sem noč preživela budna kar za pisalno mizo. To so bila izjemno aktivna, a tudi naporna leta. Dala pa so mi ogromno izkušenj in mi vlila samozaupanje, kot ga prej nisem poznala. Novo je predvsem to, da danes pojmujem težave bolj kot izzive. Tako gre manj energije v strahove in je ostaja več za reševanje tako imenovanih “problemov”.

Kako pa opravite s stresom?

Malce pozitivnega stresa imam prav rada. Z njim sproščam adrenalin, ki ga potrebujem za motivacijo. Največji izziv mi pomeni človeški dejavnik. Največ sprememb je namreč vezanih prav na ljudi. Postale so stalnica našega vsakdana in ne preostaja nam nič drugega, kot da se jim čim hitreje in uspešno prilagajamo. To vedenje uporabljamo tudi pri učenju jezikov. Pred začetkom tečajev se sproščamo. Tako se slušatelji osvobodijo napetosti dneva, ki je za njimi in se lahko povsem posvetijo pouku tujega jezika.

So ljudje danes na splošno naklonjeni jezikovnemu izobraževanju?

Ljudje so zelo naklonjeni jezikovnemu izobraževanju. Številna mala in velika podjetja sodelujejo s svetom, ki postaja vse manjši. Težko si predstavljam poslovneža brez znanja vsaj dveh tujih jezikov. Zato je veliko zanimanje za tovrstno izobraževanje že v predšolskem obdobju in se stopnjuje skozi osnovno in srednjo šolo do tečajev za odrasle. Živim in delam na Bledu, majhnem kraju, a imamo vsako leto tečaje angleščine, nemščine, francoščine, italijanščine in španščine. Poučevali smo tudi ruski jezik.

Znani ste po “osebnem pristopu” do slušateljev. Kaj to v praksi pomeni?

Sem mnenja, da se učitelj ne naredi, ampak se rodi. Pozneje starši, šola in družba te sposobnosti le še spodbudijo, če imamo srečo, seveda. In jaz sem jo imela. Od malega sem poslušala: “Vse ti lahko vzamejo, le znanja nikoli!” Očitno se me je to kar dobro prijelo. Spominjam se, da sem že pri 18 letih vedela, da se bom izobraževala vse življenje in da bo to zame večni izziv, motivacija in nagrada. Ko sem končala gimnazijo, me je zanimalo kar nekaj stvari – kemija, jeziki, nakar sem se vpisala na ekonomijo. Bolj po naključju kot ne sem končno pristala na Filozofski fakulteti, in že dolgo vem, da je bila odločitev prava. To delo mi preprosto leži. Opravljam ga brez napora in tako je bilo že od začetka, ko sem pri devetnajstih začela delati s predšolskimi otroki. Pri dvajsetih sem že poučevala na Ljudski univerzi v Kranju in pri tem zelo uživala. Čisto moj odnos do dela se je izrazil že, ko sem delala v šoli. Večina otrok se je z veseljem učila, ker sem iskala znanje, nikoli neznanja, pa tudi rada sem jih imela in to so čutili. Negativne ocene so bile redke in še za te mi je danes žal. Jasno mi je, da pri tistih otrocih, ki so imeli slabo oceno, nisem našla načina, s katerim bi iz njih izvabila znanje, ki bi gotovo zadoščalo za pozitivno oceno. V šoli sem rada delala. Vodstvo šole mi je vedno dalo proste roke pri delu v razredu in mi omogočilo odlično izobraževanje v Londonu na Teacher''s training course. Metode, ki sem jih se jih naučila tam, so mi sedle v podzavest in še danes jih s pridom uporabljam, je pa velika škoda, ker takšnih tečajev ne organiziramo pri nas. V Angliji učitelj ne more začeti poučevati brez tega seminarja.

Za kakšne metode gre?

Najbolj so mi “oprali možgane” s stavkom “Shorten TTT – Teacher''s Talking Time !” (skrajšaj čas učiteljevega govorjenja). Učitelj naj bi snov jasno in dobro razložil, potem pa dal drugim možnost, da govorijo, je usmerjevalec učnega procesa. Če vprašani ne pozna odgovora ali pove napačnega, naj bi mu učitelj pomagal, da se spomni. Če ni uspeha, naj vpraša druge, in šele ko vidi, da nihče ne ve, odgovori sam. V tem primeru verjetno snov ni bila dovolj jasno podana in prav je, da stvar še enkrat razloži. Vedno je treba preverjati, ali slušatelji sledijo naši razlagi. Razne pripombe o butcih in podobno so nepotrebne in predvsem neprimerne. Otroci in mladostniki nas spoštujejo, če se spoštujemo sami. V Londonu so nas naučili tudi načinov nazornega podajanja snovi in slovničnih struktur, kjer uporabljaš tudi roke in prste. Na voljo smo imeli velikansko knjižnico in skoraj neomejen pristop do gradiva, potrebnega za pripravo učnih ur. Delali smo skupaj z angleškimi učitelji in lahko si predstavljate razliko med nami, “tujci”, in njimi že na področju besednega zaklada. To je bil in ostaja zame najbolj naporen in stresen seminar, vendar mi je dal ogromno praktičnega znanja, ki sem ga takoj začela uporabljati v v šoli. In ki mi je ostalo do danes. Zelo mi je bil všeč njihov način ocenjevanja. Na vsaki uri, ki smo jo pripravili, so bili prisotni vsaj štirje, včasih tudi šest naših profesorjev. Ocenjevali so vse, od nastopa, mimike, pristopa in odnosa do slušateljev, razlage nove snovi, uporabljenih materialov, načinov utrjevanja do tega, kako smo zaključili uro in se poslovili. V poročilu so vedno začeli z najboljšim, tistim, kar je res izstopalo. Sledile so manjše in večje pomanjkljivosti, ki jim nikoli niso rekli napake. Vse je bilo povedano oziroma napisano na tako pozitiven način, da je spodbujalo k vedno večji kakovosti dela. Podali so nam tudi metode ocenjevanja ustnega in pisnega znanja. Več ljudi je ocenjevalo iste teste in videli smo, kako zelo subjektivno je lahko to delo.

Vseh svojih talentov pa v okviru šole kot vzgojno-izobraževalne ustanove vendarle niste mogli uresničiti. Zato vas je očitno gnalo naprej, novim izzivom ... in novi konkurenci nasproti?

Pri mojem delu je konkurenca velika, a me ne obremenjuje. Je spodbuda za večjo ustvarjalnost, iskanje novih načinov poučevanja in delovanja. Še bolj se potrudim, da ponudim vedno kaj novega. Delam po svoje, ne primerjam se dosti z drugimi. Sama si zastavljam cilje in sem tudi sama sebi največji izziv. Včasih se srečam tudi z nelojalno konkurenco. Vem, da za tem vedno stoji strah, da bo za to osebo ali podjetje ostalo premalo. Prepričana sem, da je na tem svetu vsega dovolj za vse. Vem, da vselej dobiš, kar daš. Vem, da nekvalitetno delo samo po sebi izloči tiste, ki niso dorasli poslu. Če so drugi boljši, se je od njih vredno učiti ali sodelovati z njimi. Kadar delam z veseljem in dobro, so dobri tudi rezultati. Ko naredim napako, se to takoj odrazi pri kakovosti dela in tudi povratna informacija je hitra. Moje delo zame ni služba, še manj dolžnost, je način bivanja, hobi, ki mi prinaša radost in zadovoljstvo. Nikoli ne štejem delovnih ur. Moj mož me je učil, kako pomembna je popolna osredotočenost na delo, ki ga trenutno opravljaš. Zanimivo je tudi, da delo vedno najde mene, tako kot me najdejo ljudje, ki si želijo sodelovati z menoj.

Kaj je osrednje sporočilo delavnic za osebnostni razvoj, ki jih organizirate?

Glavna značilnost je osredotočenost na spoznavanje samega sebe, delo na sebi, zavestno spreminjanje v pozitivno smer in razumevanje drugačnosti. Udeležujejo se jih ljudje, ki čutijo, da jih življenje, kot so ga živeli, ne izpolnjuje več, da sama materialnost ne prinaša sreče. Ljudje, ki vedo, da morajo pri sebi nekaj spremeniti. In ko enkrat stopiš na to pot, ne moreš več nazaj, kar vleče te naprej in še naprej, v vedno nova spoznanja – predvsem o sebi. Ko enkrat vidiš, kako se začno spreminjati drugi, potem, ko si se spremenil sam, je zadovoljstvo neizmerno. Pa tudi notranjega miru je več...

Katera od teh dejavnosti prinaša največ dobička?

Delo, ki ga opravljam, je izobraževanje, ki ni ekonomska kategorija. Tu dobiček ni najpomembnejša postavka. Prepričana sem, da s poštenim delom človek vedno dobi vsaj toliko, kolikor da. Osnovni motiv pri mojem delu ni v kopičenju materialnih dobrin. Vedno sem srečna, ko sem med ljudmi in ko vidim, kakšne spremembe doživljajo, ko doumejo in sprejmejo bistvo povedanega, bodisi na področju jezikovnega izobraževanja, osebnostnega razvoja ali medsebojnih odnosov. Skratka, zadovoljstvo drugih je moje največje zadoščenje. Rada sem z ljudmi, zato organiziram take oblike izobraževanja, ki jih pripeljejo k meni.

Kako pa obnavljate življenjsko moč?

Z aktivnostjo. Bolj kot sem fizično dejavna, več imam energije. Redna vadba, športi na zraku, kot so tek na smučeh, plavanje, ki ga prav obožujem, sprehodi okoli Blejskega jezera, preprosta, lahka in predvsem sveže pripravljena hrana so bistveni za zdravje in nemoten pretok energije skozi telo. Zame osebno je pomembna tudi meditacija, ki človeku pomaga, da gre vase, se v tem notranjem prostoru umiri in osredotoči. Tako umirjen začneš dan čisto drugače, narediš več in si pri delu uspešnejši.

Breda, kako vam vse skupaj uspeva?

Družina je zame zelo pomembna, pravzaprav kar najpomembnejša za uspešno delo in kakovost življenja nasploh. Če je družina urejena in deluje harmonično, je vse veliko lažje. Potem delo ni kompenzacija neurejenih odnosov, ampak je nadgradnja urejene osnovne celice družbe. Šele ko človek najde mir in ravnovesje v sebi, ga lahko prenese najprej na družino, od tod v ožje in nato širše družbeno okolje, na državo in na ves svet. Otrokom moramo vedno dati vedeti, da so v redu takšni, kot so. Ko jih kritiziramo, pa jasno povedati, da ne kritiziramo njih, temveč le določeno obnašanje, ki se nam ne zdi primerno. V družini se oblikuje njihova samopodoba, starši jim vsadimo odnos do znanja, šole in do drugih ljudi. Zelo malo staršev se zaveda, da vsrkajo tudi naš način razmišljanja, zlasti nove generacije otrok, ki so zelo dojemljive. Otroci so lahko naši učitelji v enaki meri kot mi njihovi. Le dihati jim moramo pustiti. Bistvena se mi zdi vzgoja v duhu, da so sami odgovorni za svoje odločitve in dejanja. S tem jim damo možnost, da odrastejo v ljudi, ki se znajo in si upajo sami odločati in ki se zavedajo posledic svojih odločitev.