Podjetnik logo
 

Podjetnik leta 2006 - Miloš Urbanija

Avtor: Primož Kaučič | Objava: 14.04.2006

Slovenski podjetniki si ne znajo postaviti cene.


Miloš Urbanija

Miloš Urbanija, soustanovitelj podjetja Ultra, je novi podjetnik leta, ki smo ga razglasili na posebni prireditvi marca v Ljubljani. Čeprav je njegovo podjetje uspešno na svetovnem trgu že desetletje, je večina zanj slišala šele lani, ko je velika japonska korporacija NTT DoCoMo dokapitalizirala Ultrino ameriško podjetje Telargo z 28,6 milijona dolarjev. Za ta denar so Japonci dobili 49-odstotni delež Telarga. Zanimivo je, da je Ultra v podjetje vložila zgolj svoje patentne pravice za sistem sledenja vozil prek omrežja GSM. Nekateri zato prodajo deleža v Telargu ocenjujejo kot največjo prodajo slovenskega znanja v tujino. 

Ker je Telargo samo eden od Ultrinih programov oziroma podjetij, se samo po sebi postavlja vprašanje, ali bodo Telargu v svetovni ekspanziji sledili tudi drugi programi. 

Boste na enak način pripeljali strateške partnerje tudi v druge svoje programe oziroma podjetja?
 

Telargo je bil za nas samo lakmusov papir. Odcepljeno podjetje smo naredili zato, da smo preverili, ali sploh delamo prav. In največji dosežek dokapitalizacije je meni prav ta potrditev, da delamo prav. S tem sem čustveno »nahranil« sebe in zaposlene. Sistem za plačevanje z mobilnimi telefoni M-Pay, ki je naš najbolj perspektivni program, pa je povsem druga zgodba. Iz mobilnega telefona smo naredili finančni instrument, in to takega, da ga lahko uporablja vsaka mama. Ultra ima v rokah vse svetovne patente na tem področju. Če bi nam zdaj kdo ponudil dokapitalizacijo, bi ga zavrnili. Prvo fazo komercializacije bomo naredili sami, šele potem, ko bomo sistem postavili, bomo začeli iskati strateške partnerje. 

Ker bo takrat podjetje več vredno?
 

Ko bomo imeli sistem že postavljen, bo vrednost podjetja bistveno večja, kot je zdaj. V tem je razlika.  

Vaša značilnost je izredno širokopotezno razmišljanje. Vi vedno govorite v svetovnih razsežnostih. Tudi številke, ki jih dosegate, so za slovenske razmere težko razumljive. 

Največja razlika med nami in veliko večino podjetij v Sloveniji je ta, da smo se mi pozicionirali kot storitveno podjetje na končnem trgu. Naš produkt ima ime in je prepoznaven. Kateri slovenski izdelki v IT-industriji pa so še prepoznavni? Vsa podjetja se pozicionirajo kot sistemski integratorji, poddobavitelji, izdelovalci za večja podjetja in tako naprej. Podjetja so se šla »body shop« (dobesedno »trgovino z ljudmi«, v ekonomiji pa izraz pomeni prodajo zgolj  ročnega dela brez »glave«, op. avtorja), pripravila so projekt, najela ljudi in jih po koncu projekta odpustila. Na ta način se je sicer dalo zaslužiti, a v zadnjih letih se je koncept izkazal za slab. Vedno se bodo našli kakšni Kitajci ali Indijci, ki bodo cenejši od tebe. Zato bo štel samo tisti izdelek, ki ima ime.  

Tisto, kar znamo slovenskim podjetnikom iskreno in nesebično svetovati, je to, kako se strateško pozicionirati na svetovnem trgu in ne takoj počepniti, ko slišijo ime neke svetovne znamke. Z vsem spoštovanjem do Billa Gatesa, a če se bi srečal z njim, bi me zanimalo predvsem to, kako lahko sodelujem z njim, kaj lahko z njim naredim. V takem trenutku moraš razmišljati kot podjetnik, to je bistvo igre. In to je velika ovira slovenskih podjetnikov. Ko je prišla na obisk v Slovenijo direktorica Hewlett-Packarda, so bili vsi veseli. In to je bilo vse. Če bi se srečal z njo, bi jo najprej vprašal, kaj lahko narediva skupaj. NTT DoCoMo ima sedemkrat večji dobiček kot Hewlett-Packard, pa sva se včeraj v Barceloni z direktorjem pogovarjala o tem, kako bomo sodelovali.  

Sicer občudujem nekatera slovenska podjetja: izdelati vrhunsko jadrnico ali ultralahko letalo − kapo dol. Kako zahtevno je, vidim, ko se mi trudimo narediti navaden terminal. To niso heci, to so resne stvari. Ti možje res znajo opravljati svoje delo. Ampak globalno se pozicionirati, imeti to srce, imeti notranjo moč, da greš v svet, tega pa jim manjka, ker so preveliki strokovnjaki na svojem področju. Jaz ne znam narediti nič od tega, kar delamo v Ultri, in to je včasih moja prednost. Ko se lotimo razvoja novega izdelka za široko uporabo, se postavim v vlogo svoje mame. Vprašam se, ali bi moja mama znala uporabljati ta izdelek. Tu se vsaka množična tehnologija začne in konča - ali kupec zna uporabljati nov izdelek ali ne.    

Temelj vašega uspeha je prepričanje, da mora podjetnik že na začetku zastaviti igro v svetovnih razsežnostih? 

Tako je. Osnovni problem slovenskih podjetnikov je, da ne znajo postaviti svoje cene. Zame je smešno, nerazumljivo, ko berem, koliko naša podjetja zberejo denarja pri skladih tveganega kapitala in drugih vlagateljih. Mi smo vložili v Telargo 40 ljudi, nobene opreme ali drugega premoženja, in dobili skoraj 30 milijonov dolarjev, to je skoraj milijon dolarjev na človeka. Kdo v Sloveniji se lahko pohvali s takim podatkom!?  

BIA Separations je dobila 750 tisoč evrov ali nekaj takega. Če bi imel čas in voljo, bi BIO Separations prodal za dvajsetkrat več denarja. Vendar se mi ne ljubi, ker me ne zanima. Šel bi v Palo Alto in v Hiltonu naredil veliko konferenco, dal uglednemu investitorju 2 odstotka delnic vnaprej, in ko bi podjetje začelo kotirati na borzi, še 2 odstotka. In potem bi se on trudil podjetje prodajati naprej.  

Ponovno pravim: problem naših podjetij je ta, da si palico postavijo prenizko. Cena, ki si jo sami postavijo, je omalovažujoča. 

Ali ste pred desetimi in več leti razmišljali enako? 

Še prej. Leta 1988 sem imel obrtno delavnico, ker podjetja še nisem mogel ustanoviti. Nekaterih elektronskih delov nismo smeli uvažati, pa sem jih v bundi »švercal« iz Avstrije. Če gledam nazaj, v kakšni revščini in neznanju sem živel ... Edino kar sam takrat vedel, je bilo to, da želim imeti svetovno podjetje.  

Še nekaj bi rekel: kot podjetnik moraš biti samozavesten in poln samega sebe, največja prednost pa je, da se zavedaš svojih pomanjkljivosti, da se usmeriš nanje in jih poskušaš odpraviti. 

Govorite, kot da bi se učili iz kitajske filozofije? 

Nikoli. Jaz sem bil v življenju prisiljen to res izvajati. Vedeti morate, iz kakšnega položaja sem začel. Po koncu šole mi je oče rekel: »Pojdi nekam v službo.« Kam naj bi takrat šel v Zasavju? Kam drugam kot v rudnik. Od takrat naprej lahko v življenju samo dobivam, nimam kaj izgubiti.    Ko sem leta 1989 ustanovil podjetje, sem imel na računu minus 200 mark. Do danes si nismo v podjetju nikoli izplačali nobenega dobička, pa je že leto 2006. Zato točno vem, kolikokrat jih dobiš po ušesih in da v življenju ni prostora za samovšečnost.  

Torej vas na neki način neperspektivnost okolja, iz katerega ste izšli, in splošno prepričanje, da se ne da nič narediti,  ves ta čas ženeta naprej. 

Izpadel bom kot slovanofil, a v čem je prednost Slovencev in Slovanov? Da smo morali preživeti v slabih razmerah ob pesi, v mrazu, zimi. Kdo so danes najboljši inženirji, kdo je šef Intela? Hrvat. Kdo je šef Motorole? Makedonec. Slovani smo banda, če nismo organizirani, če pa se organiziramo ... Ko vidim, koliko znanja je v naših ljudeh, samo tega znanja ne zna nihče organizirati in mu postaviti pravo ceno.  

Pred leti ste bili deležni očitkov, da ste si blizu z LDS-om in da vam je to v preteklosti pomagalo na poti k uspehu? 

Nisem obremenjen z okolico. Mene taki in drugačni očitki osebno ne prizadenejo, vedno sem se o njih pripravljen pogovarjati. Zame je najvišja stopnja odnosa do sveta, da si sam sebi sodnik in tožnik. Če to doživiš, ti vseh očitkov ni težko preživljati. Žalostno pa je dejstvo, da ni niti en človek naredil ene same analize. Ultra je v desetih letih dobila od države in regije 100 milijonov raznih subvencij. Mi danes to vrnemo državi verjetno v dveh ali treh tednih. Če gledate subvencije kot vložek države v podjetje, izračunajte donos na ta vložek.  

Glede subvencij pa menim, da jih država deli na napačen način. Predlagam, da obrnemo igro in naredimo nekaj, kar niso še nikjer na svetu. Denar je treba dati podjetjem, ki postavljajo infrastrukturo, zato, da bi vsi drugi sploh lahko razvijali in preizkušali svoje izdelke. Če mi ne bi imeli možnost vgraditi naših izdelkov v postavljeno infrastrukturo, ne bi mogli delati. Nam nič ne pomaga, če bi nam država dala 100 milijonov, če mi izdelka ne bi mogli uvesti in preizkusiti. Zato je treba denar dati tistim, ki postavljajo infrastrukturo, da bodo odpirali vrata drugim tehnološkim podjetjem.  

Vi torej postavljate model, s katerim bi podjetniško tveganje drugače rešili na nacionalni ravni? 

Tako je. Če hočeš biti globalen, moraš biti najprej lokalen. Zakaj pa mislite, da korejskih avtomobilov ne morete kupiti, takoj ko jih razvijejo. Zato, ker jih najprej prodajajo pol leta doma, da jih lahko preizkusijo. Oni tvegajo najprej doma, šele nato začnejo prodajati v Evropo, Ameriko in drugam. Jaz kot podjetnik vidim največjo težavo v tem, da vsa ta množica nadarjenih ljudi v Sloveniji ne dobi mandata. Pa ne govorim samo za informacijsko tehnologijo, govorim o vseh področjih, tudi o farmaciji in drugih.



IZKAZNICA PODJETNIKA 

Podjetnik: Miloš Urbanija
Starost: 40
Izobrazba: elektroenergetik
Življenjski moto: »Ni kar tako obljubljene hitrosti.«
Konjički: igranje taroka z upokojenimi zagorskimi rudarji (ki so baje zaradi prakse izjemni igralci). 


Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *