Pogled na tuje trge vrednostnih papirjev

V dneh, ko na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev pozornost privlačijo predvsem neljubi dogodki, povezani z upravo Ljubljanske borze, ki v preteklosti po navedbah Agencije za trg vrednostnih papirjev ni nadzirala trga v taki meri, kot bi ga morala, nam misli večkrat uidejo preko meja domačega kapitalskega trga. Vse bolj se nekateri zavedamo, da je prihodnost Ljubljanske borze, kot zaenkrat kaže, zelo povprečna in najverjetneje v prihodnjih letih na domačih tleh ne bodo več mogoči takšni donosi kot v preteklih dveh letih. Tečaji večine delnic v borzni kotaciji so trenutno na ravneh, ki sicer še vedno omogočajo stabilno rast, pomembno pa je, da te delnice niso več tako zelo podcenjene, da bi bile zelo zanimive tudi za tuje vlagatelje. Upoštevati moramo namreč, da je deželno tveganje, s katerim se soočamo pri naložbah v Sloveniji, še vedno precej višje kot denimo v zahodnoevropskih državah. Zato tuji vlagatelji za svoje naložbe pričakujejo ustrezno višje donose kot pri delnicah, ki kotirajo na razvitih zahodnih trgih. Dolgoročno gledano se bomo morali tudi vsi tisti, ki se z vrednostnimi papirji ukvarjamo profesionalno, specializirati za katerega od trgov zunaj Slovenije, saj trgovanje doma ne bo več omogočalo normalnega preživetja.

 

Ko govorimo o tujih kapitalskih trgih, imamo v mislih izredno širok spekter finančnih storitev, nepojmljivo raznolikost posameznih trgov, od najrazvitejših trgov na Zahodu, pa do razvijajočih se trgov v Jugovzhodni Evropi. Na Daljnem vzhodu se iz več kot desetletnega spanca spet prebujajo Japonci, pozabiti pa ne smemo niti Južne Amerike, ki je v preteklosti veljala za zelo obetavno področje, a so potem politično-gospodarske razmere njihov razvoj nekoliko zaustavile.   

Borze vrednostnih papirjev 

V tujini se trguje praktično z vsem. Najbolj so slovenskim vlagateljem poznane borze vrednostnih papirjev, ki delujejo na povsem enak način kot domača borza, le da so ustvarjene vrednosti prometa na teh trgih povsem astronomske... Ogromno je denimo delnic, s katerimi je v posameznem dnevu ustvarjenega več prometa kot na Ljubljanski borzi v vsem letu. Razlog za to je ogromno število borznih udeležencev, ki trgujejo na teh trgih.  

V ZDA sta najbolj znani borza v New Yorku, bolj znana kot Wall Street, in borza tehnoloških podjetij, Nasdaq. V devetdesetih je predvsem slednja doživela pravi razcvet, saj so vrednosti tehnoloških delnic zaradi izredno hitrega razvoja interneta in z njim povezanih tehnologij, naraščale kot gobe po dežju. Rast se je končala leta 2000 in tečaji so začeli drseti navzdol. Kot vse kaže, se v zadnjem času ti trgi spet nekoliko prebujajo in povsem možno je, da smo zopet na začetku daljšega obdobja rasti. V Evropi je središče finančnega dogajanja borza v Londonu, precej dogajanja pa je tudi v Frankfurtu, Parizu, Madridu, Zürichu in Milanu.  

Blagovne borze 

V vseh teh finančnih centrih delujejo tudi blagovne borze. Na teh borzah se ne trguje z delnicami in obveznicami podjetij, temveč z raznim blagom. Najznačilnejša predstavnika surovin, s katerimi se trguje na teh trgih, sta nafta in zlato. To seveda ne pomeni, da z drugimi surovinami ni trgovanja. Zlasti žitarice, kava in razne kovine so izredno pomemben člen trgovanja na blagovnih borzah. Kot zanimivost lahko omenim, da se trguje tudi s svinjskimi polovicami, pa z govejim mesom, korenjem in podobno. Natančne metodologije trgovanja na teh borzah ne bom razlagal, saj obseg Podjetnika ne omogoča tako razširjene razlage. Bralcem, ki jih ta tematika podrobneje zanima, lahko priporočim, da si ogledajo internetne strani teh finančnih centrov, saj lahko na njih izvejo praktično vse. Vzeti si morajo le veliko časa, saj je gradiva res ogromno.   

Vlaganja na razvitih kapitalskih trgih 

Trgovanje na razvitih kapitalskih trgih je zaradi tradicije borz, urejene zakonodaje in tehnik poslovanja razmeroma varno in enostavno. Po zakonodaji, ki v Sloveniji ureja to področje, lahko Slovenci kupujemo vrednostne papirje neposredno v tujini, prek domačih ali tujih posrednikov, praktično brez omejitev. Vlagateljem svetujem le to, da se pri izbiri tujih posrednikov omejijo na bolj znana imena, saj lahko sicer izgubijo ves svoj denar nekje na polovici poti čez Atlantik.  

Tveganji, ki ga ju vredno izpostaviti na teh trgih, sta valutno tveganje, zlasti pri trgovanju z ameriškimi in azijskimi vrednostnimi papirji, ter časovna razlika. Nekateri tuji trgi so namreč odprti v urah, ko pri nas nabiramo moči za naslednji dan in jih je tako izredno težko spremljati. Zaradi veliko hitrejšega dogajanja na teh trgih je stalno spremljanje skorajda nujno, kar pa pri večini laičnih vlagateljev ni mogoče. Zato nepoučenim vlagateljem priporočam, da svoje naložbe usmerjajo predvsem v vzajemne sklade, kjer je možnost izgube manjša.  

Trgovanje na teh razvitih trgih je izredno zanimivo, ponuja zvrhano mero adrenalina, veliko bolj kot doma pridejo do izraza ekonomska in statistična znanja vlagateljev in poznavanje tržnih zakonitosti, ne moremo pa se pri njih zanašati na osebna znanstva, kar je bilo v preteklosti na domačem trgu najmočnejše orožje.  

 

Razvijajoči se trgi 

 

Povsem druga zgodba pa so trgi na področju držav, ki so nastale okrog leta 1990. Tu govorim predvsem o kapitalskih trgih v državah nekdanje Jugoslavije, v isti sapi pa lahko govorimo tudi o Češki, Poljski, Slovaški, Rusiji, Romuniji in Bolgariji. V nekaterih od teh držav je borza na taki stopnji razvitosti kot v Sloveniji, večinoma pa na bistveno nižji ravni. Kot za vsak razvijajoči se trg, je tudi zanje značilno, da je trgovanje s posameznimi vrednostnimi papirji razmeroma skromno, nihanja tečajev so ogromna, trgovanje je manj pregledno, o tem, koliko je na posameznih trgih neprimernih ravnanj posameznikov, ki se okoriščajo na podlagi neznanja velike večine vlagateljev (spomnimo se slovenskih certifikatov v devetdesetih), pa raje sploh ne začnem razpredati.  

 V tujini te trge imenujejo »emerging markets« (nastajajoči trgi). To je oznaka za trge, na katerih je tveganje izredno veliko, predvsem zaradi visokega deželnega tveganja in neurejenih zakonodaj s tega področja. Še večji problem kot to, da ni urejena zakonodaja, je v tem, da je nihče ne upošteva, saj nadzorni organi v teh državah niso primerno usposobljeni, da bi jim uspevalo ugotavljati in preprečevati tovrstna ravnanja posameznikov na trgu. Dodatna težava je v tem, da vlagatelj, ki ni fizično prisoten na teh trgih, izredno težko sledi dogajanju, saj informacijski sistemi za spremljanje novic s teh trgov niso izdelani, lokalni časopisi pa tudi ne pokrivajo tega področja dovolj za resna vlaganja.  

Trgovanje na teh razvijajočih trgih je torej predvsem bolj tvegano kot na razvitih trgih. Tuji vlagatelji na teh trgih kupujejo predvsem bolj likvidne delnice največjih podjetij, kot denimo naftne družbe, elektrodistribucijska podjetja, telekomunikacijske operaterje in podobno. Trgovanje z manj likvidnimi delnicami, kjer so sicer potencialni donosi zelo mamljivi, je zaenkrat zvečine prepuščeno tamkajšnjim lokalnim posrednikom in njihovim strankam, ki bolje poznajo dogajanje v podjetjih in na tamkajšnjem trgu.  

Zaradi boljšega poznavanja trga so nekatere slovenske borznoposredniške družbe ter družbe za upravljanje v teh državah odprle predstavništva in v njih zaposlile mešane uprave, v katerih so slovenski strokovnjaki s tega področja ter lokalni ljudje, ki bolje poznajo okolje, v katerem družba posluje.  

Vlagateljem, ki jim poslovanje na tujih trgih ni najbolj poznano, svoja sredstva pa želijo nameniti v tujino, svetujem, naj izberejo zahodne kapitalske trge. Tisti, ki želijo tvegati nekoliko bolj, lahko vlagajo tudi v razvijajoče se trge, vendar morajo pri tem računati, da so lahko izgube precejšnje.