Prijazna invazija z Vzhoda

Ja, brez dvoma je Slovenija zelo čudna avtomobilska dežela. Najprej smo imeli samo fičkote, pa sem ter tja še kak drug avto, potem smo imeli yugote in katrce, ki smo jih izdelovali v Jugoslaviji, pa še sem ter tja kak drug avto. Potem je prišla Slovenija in Slovenci smo množično »navalili« na nove avtomobile, ki pa niso bili yugoti in katrce. Takrat se je rodila vrsta uvoznikov avtomobilov, prodajalcev ali dilerjev, kakor koli že hočete, in avtomobilski posel je cvetel. Ljudje so kupovali kot nori in bili smo med najboljšimi v Evropi; v Sloveniji se je absolutno prodalo več avtomobilov kot v večini drugih vzhodnoevropskih držav, ne glede na našo majhnost. Med zahodnoevropskimi pa smo bili med najboljšimi po prodaji novih vozil glede na število prebivalcev. Pa smo se počasi tudi Slovenci »najedli« novih avtomobilov, varčevanja samo za pločevino, menjavanje avtomobilov na vsakih nekaj let in podobnih stvari. Zdaj mislim, da smo glede posla z avtomobili, dosegli, da imamo predvem zelo poceni avtomobile. To je sicer za končnega kupca dobro, za posel pa slabo. In zdaj avtomobilski posel ni tisti, ki bi prinašal velike denarje.

Zakaj vam to govorim? Preprosto: Nissan oziroma Avtotehna in nato Nissan Adria sta tipičen zgled slovenske avtomobilske nečimrnosti... Najprej jim je šlo sanjsko, potem so imeli veliko težav, zdaj pa so se privadili in delajo dobro. Zelo podobno je bilo tudi s Hyundaijem oziroma Slovenijalesom, ki je imel v lasti uvozništvo te korejske znamke. In prav avtomobile teh dveh znamk bom predstavil danes.

Nissan micra

Ko se je v Sloveniji pojavila prva micra, je bil Nissan Adria na vrhu. Z micro pa so se začele težave. Avtomobil, ki bi moral biti paradni konj, zaradi previsoke cene ni šel nikamor, predvsem pa ne v promet. Razlika v carini med evropskimi in drugimi proizvajalci je postala prevelika in Nissan se je začel počasi potapljati. Kaže pa, da bo Nissan s prihodom nove micre spet zadihal s polnimi pljuči. Avtomobil, ki je spet precej svojevrsten na pogled, gre namreč dobro v prodajo, kljub mnogim skeptikom. Cena je primerna, avtomobil prikupen, kar boste lahko razbrali iz besedila, o kakovostnih težavah pri Nissanu pa ni bilo nikoli slišati. Če torej kupujete avtomobil v tem razredu, torej pravzaprav ni pravega razloga, da si ni bi ogledali micre.

Micra je na pogled nekoliko nenavaden, morda celo smešen avtomobil. Sprednjih luči niso namestili v masko, ampak visoko na motorni pokrov. To daje micri svojevrsten obraz. Pa ne samo to, avto je lepo »okrogel«, precej visok in za zunanjo dolžino v notranjosti zelo prostoren. In prav to je še ena značilnost tega avtomobila: vsa štiri kolesa so namreč potisnjena precej daleč na rob karoserije. Avtomobil je zaradi oblike na daleč videti približno tako, kot da bi nekdo odrezal pol velike žoge in jo dal na kolesa.

V notranjosti micra ni dosti drugačna kot zunaj, prav tako je simpatična in nekaj posebnega. Vse linije so zaobljene, stikala prav tako, merilniki pa so »normalno« okrogli. Stikala v avtomobilu so nekako prikladno in logično razporejena, zaradi velikosti (majhnosti) pa je vse blizu rok.

V micri sedite precej visoko, kar je v zadnjem času značilnost majhnih avtomobilov, ki bi radi postali veliki. Tako se približno sedi tudi v citroënu C3. Prostora je v micri dovolj, tudi za tiste, ki se ponavadi z glavo zaletavajo v streho, presenetljivo velik pa je tudi vzdolžni pomik sedeža. Seveda je od tega pomika precej odvisno, koliko prostora bo ostalo na zadnji klopi. Ob dveh normalno raščenih odraslih je prostora na zadnji klopi dovolj še za dva običajne rasti, kar je za ta avtomobilski razred povsem sprejemljivo. Prtljažnik je pač prtljažnik in pri takem avtomobilu pač ne morete pričakovati, da bi v njem lahko vozili hladilnike ali pralne stroje. Vanj gre pač normalna količina prtljage za počitnice štirih, če jo lepo zložite in nekoliko potlačite.

Menjalnik v tem avtomobilu je dober, prestavljanje lahkotno, prav tak, morda celo nekoliko preveč lahkoten, pa je tudi volanski obroč, ki mu pri sukanju pomaga elektrika... Tako ima človek včasih občutek, da igra računalniške igrice, ne pa da vozi avtomobil. To je sicer izredno prijazno do dam, ki ne marajo težkih volanov in jim je tak volanski mehanizem več kot dobrodošel, sam pa bi si zaradi nekoliko bolj športne vožnje zaželel več občutka pri volanu. Ampak lepo vas prosim, ta avtomobil tako ali tako ni namenjen dirkanju, temveč predvsem mestnim užitkom. No, koliko lahko v mestih uživamo, vsi vemo, zato je pač pri nissanu poskrbljeno za vse udobje, od klimatske naprave do odličnega radia in ne vem še česa. Tudi sedeži so udobni, v avtomobilu pa je še nekaj drugih prijaznosti, na primer ročaj pri sovoznikovem sedežu za držanje plastičnih trgovinskih vrečk ali damske torbice.

Motor v testnem avtomobilu je bil 1,4-litrski in zelo zelo dober. Kot se za večino 16-ventilskih motorjev spodobi, je zelo živahen, rad se vrti in lepo deluje tudi pri nizkih vrtljajih. Zmore 88 konjskih moči pri 5200 vrtljajih in 128 NM navora pri 3200 vrtljajih. Motor se je med testom izredno lepo odzival na zahteve voznika, za hitro pospeševanje pa je bilo treba le hitro prestavljati tudi v nižje prestave. Poraba je bila izredno solidna, saj je avto pri precejšnjem priganjanju in kar zahtevni vožnji porabil le okoli 8 litrov bencina, ob kakšni »lažji nogi« pa bi si upal trditi, da je poraba nekje med 6 in 7 litri na 100 kilometrov. Edina majhna zamera pri porabi je ta, da je rezervoar za gorivo (pač po japonski navadi) nekoliko skromen in da kljub majhni porabi kar precejkrat obtičiš na črpalki.

Vožnja s tem avtomobilom je več kot prijazna, podvozje je zelo dobro in avto se lepo drži ceste. Pri zaviranju postane zadek avtomobila zaradi precej visokega težišča in kratke medosne razdalje nekoliko »lahek«, a zato avtomobil ne zapleše ali postane kako drugače nevaren. V ovinkih se micra lepo drži ceste, in ko začne pri pretiravanjih nekoliko drseti, te na to lepo opozori in začne lepo in počasi izgubljati oprijem, tako da lahko voznik začuti, kaj se z avtomobilom dogaja.

Micra je brez dvoma mega avtomobil v tem mini avtomobilskem razredu. Je prijazen, dober, ravno prav velik in simpatičen na pogled, čeprav se nekateri še dolgo ne bodo hoteli sprijazniti z njeno obliko. Je pač nekaj posebnega. Čeprav je prva micra v Sloveniji doživela prodajni polom, njena naslednica doživlja razcvet, saj jih za prodajo primanjkuje. Kako čudno je avtomobilsko življenje: če imaš dovolj avtomobilov, jih ne moreš prodati, avtomobilov, ki bi jih prodajal za med, pa ne moreš dobiti ...

Hyundai getz

Podobno usodo kot Nissan je v Sloveniji doživljal tudi Hyundai - najprej razcvet, potem velik padec in danes precej uspešna prodaja. Vendar je treba priznati predvsem nekaj: Hyundai je v zadnjih desetih letih naredil neverjeten tehnični napredek. Če si lahko nekdaj ponyje primerjal samo z yugoti in stoenkami, lahko danes te avtomobile povsem mirno primerjaš z evropsko konkurenco. Njihov tehnični napredek se mi zdi res osupljiv. Seveda, da o njihovem voznem parku niti ne govorim, saj je tako velik kot le redko kateri, in praktično ni razreda, v katerem ne bi bili prisotni. Seveda so še vedno najmočnejši v nižjem ali nižjem srednjem razredu, verjetno tudi, ali predvsem zaradi tradicije. Getz je prostoren mali družinski enoprostorec.

Težko bi zapisal, da se getz po zanimivosti oblike lahko kosa z micro, vsekakor pa lahko zapišem, da je Hyundai tudi na oblikovnem področju naredil velik korak naprej. Prav getz pa je po mojem eden tistih hyundaijev, ki si glede oblike zasluži najmanj vzdihljajev. Avtomobil je precej škatlast, kolesa pa so postavljena precej na rob karoserije, kar pomeni, da je avtomobil zelo prostoren. Nima klasične oblike enoprostorca s poravnanim kotom med motornim pokrovom in vetrobranskim steklom, je pa blizu tega. Avtomobil je precej visok, kar je sploh značilnost večine današnjih avtomobilov, streha je ravna in nekoliko pada proti zadnjemu delu avtomobila, ki je spet strmo odsekan. Če sprednje luči niso oblikovno nič posebnega, svetijo pa dobro, so se oblikovalci vsaj malo poigrali z zadnjimi lučmi. Avto oblikovno ni najzanimivejši, kar pa me med testom sploh ni motilo, saj je imel vrsto drugih atributov. Na primer počutje v notranjosti.

Tudi notranjost je precej klasična, a zelo prijazna. Voznikov prostor je mogoče lepo prilagoditi z nastavljivima sedežem in volanskim obročem, stikala so logično razporejena, in če se spomnim, kako smo včasih v hyundajih iskali razna stikala, se še danes smejem. Zdaj pa je vse na približno tistih mestih, kjer bi moralo biti. Tudi menjalnik je dober, prestavljanje hitro in tekoče. Prostorov za odlaganje drobnarij je veliko, kar se za tak družinski avtomobil tudi spodobi, prostora v avtomobilu pa je dovolj. Spredaj sploh, zadaj pa je nekoliko odvisno tudi od tega, kdo sedi spredaj. Zadnja klop je udobna in prijazna. Prtljažnik je glede na avtomobil normalno velik (nekaj dodatnega prostora so pridobili z ravno odsekanim zadkom), seveda pa je po potrebi tudi izdatno razširljiv.

Motor v avtomobilu je že dobro znan in temu primerno preizkušen. Gre za 1,3-litrski motor, ki zmore 84 konjskih moči pri 5700 vrtljajih ter 118 Nm navora pri 3100 vrtljajih. Motor ima nad izgorevalnimi prostori 12 ventilov, ki jih žene samo ena odmična gred. Motor je prožen, pa tudi dovolj zmogljiv, čeprav ne moremo zapisati, da je pravi dirkač. Je pa idealen za družinsko življenje, za mirno vožnjo, za prehitevanja in vse, kar človek od motorja v avtomobilu pač potrebuje. Prijazna pa je bila tudi poraba, saj smo na testu potrošili okoli 8 litrov goriva za 100 kilometrov, seveda spet ne preveč nežnih kilometrov. Ob zmerni družinski vožnji pa sem prepričan, da se da privarčevati tudi več kot liter, glede na mojo porabo.

Getz je izredno prijazen do uporabnika, tako glede uporabe kot tudi cene. Lepo se obnaša tudi med vožnjo, vzmetenje je dobro, lega na cesti sicer ni dirkaška, a za to ta avto tudi ni narejen, vseeno pa omogoča tudi hitro ali zelo hitro vožnjo skozi ovinke. Priznam, da me je getz prijetno presenetil!