Primož Ulaga - skok v podjetniške vode

Tisti trenutek, ko je Primož Ulaga potrdil že drugič prestavljeno srečanje, sem si predstavljala, kako bom morala iz njega vleči vsak stavek. A glej ga, presenečenje! Primož Ulaga še zdaleč ni redkobeseden, prej bi lahko rekla, da je precej zgovoren. Pozna svoje prednosti in slabosti, ki jih s pridom izkorišča pri vodenju oglaševalskega podjetja Ikarus. »Upokojeni« dobitnik dveh srebrnih olimpijskih medalj je po uspešni športni karieri skočil v podjetniške vode, v preteklem letu pa je postal tudi direktor nordijskih disciplin in nordijskega pool-a pri Smučarski zvezi Slovenije.

Le samozavestni zmagujejo 

Športno pot je, kot pravi sam, začel dokaj pozno, pri desetih letih, ko je stric nadebudnega ljubitelja smučanja in skakalca čez kuclje bližnjih vzpetin in improvizirane otroške skakalnice vpisal v skakalni klub Ilirija. Športa vsaj v začetku ni jemal pretirano resno, saj mu je pomenil le način preživljanja prostega časa. Toda skoki so ga posrkali, resno se je lotil svoje dvajset let trajajoče športne poti.  

Čeprav se nam zdi, da je 31 let že kar visoka starost za skakalca, Primož Ulaga pravi, da lahko danes vrhunski šport traja še dlje. »Šele ko sem končal, sem določene stvari videl drugače,« pove. »Če bi takrat razmišljal tako kot zdaj, bi lahko dosegel veliko več. Ko si starejši in zrelejši, drugače dojemaš stvari, predvsem pa bolj poznaš svoje telo in mu nameniš tudi počitek. Uspeh ne temelji le na garanju, temveč je pomembno, da uporabljaš tudi svojo glavo. Takrat pa te življenje pelje po svoje. To lahko narediš šele čez leta, ko si pridobiš izkušnje. Bolje prenašaš različne pritiske, pričakovanja sebe in drugih.«  

Primožu Ulagi je mati narava podarila dobre gibalne spretnosti, vztrajnost in voljo do dela. Toda za uspeh to ni dovolj. »Če hočeš zmagovati, moraš biti samozavesten in imeti visoke cilje, predvsem pa se ne smeš bati drugih tekmovalcev. Da pa lahko prideš med vrhunske tekmovalce, potrebuješ osnovne razmere za trening in strokovno ekipo, ki te vodi in usmerja.«  

V osemdesetih letih se je pojavila generacija mladih skakalcev, ki je imela vrhunske predispozicije in si je upala razmišljati o zmagah. Razmere za delo so bili za takratne razmere dobre, saj tudi v drugih državah niso vlagali v »postranske« zadeve, kot so testiranja, prehrana, zdravstvo. »Delalo se je bolj na pamet, saj v športu še ni bilo toliko biznisa, kot ga je zdaj.«  

Ko skoki postanejo biznis 

Danes so se smučarski skoki dobičkonosen šport ne le za organizatorje, temveč tudi za tekmovalce. Toda v osemdesetih leti ni bilo tako. »Z nagradnimi skladi se je zelo dolgo čakalo, čeprav smo tekmovalci takrat zelo pritiskali s pismi in ne vem čem še. Pa nekako ni šlo, češ da tukaj lahko dobivamo samo praktične nagrade. Šele konec osemdesetih let se je začelo nagrajevanje z zlatniki, ki si jih lahko unovčil, toda to so bile še vedno zelo simbolične cifre,« se spominja Primož.  

Danes so nagradni skladi veliko večji, a še vedno majhni v primerjavi z denarjem, ki se obrača na velikih tekmovanjih. Posel je v zadnjih šestih letih vzcvetel predvsem zaradi uspeha nemških tekmovalcev, saj se na posameznih prireditvah obrne od 8 do 9 milijonov evrov. Vsote za TV-pravice in oglaševanje so se dvignile v nebo, nagradni skladi za tekmovalce pa so se povzpeli s 60.000 le na 70.000 evrov. Edina izjema je tekma v Villingenu, kjer so v preteklem letu tekmovalcem namenili 100.000 evrov. »Organizatorji tukaj ne ravnajo najbolje,« je prepričan Primož. »Nagrada v višini 25.000 evrov, ki jih dobi tekmovalec za zmago v poslu, ki je nekajmilijonski, je zame nična. Res je, da imajo športniki sponzorje, s katerimi še dodatno zaslužijo, toda organizator brez športnikov ni nič. Športniki so tisti, ki naredijo šov, ki prodajajo prireditev.«  

In kdo naj bi tu naredil red? Primož Ulaga je mnenja, da je to vsekakor naloga Mednarodne skakalne zveze, ki bi morala postaviti merila in določiti višino nagradnih skladov. To bi sicer pomenilo, da bi marsikateri organizator odstopil, »kar niti ne bi bilo slabo, saj je dvaintrideset tekem na sezono preveč.. Tempo je prehud in nekoč bo prišlo do kakšne poškodbe ali hujše nezgode. Naj delajo posel samo tisti, ki ga lahko naredijo in naj glavne igralce in vse tiste, ki nastopajo v tej zgodbi, pošteno nagradijo.«  

Kam po tekmovalni karieri 

Tako kot v večini drugih športov, tudi v skakalnem ni uhojenih poti. Po končani karieri se tekmovalci lotijo športnega marketinga, organizacije prireditev, postanejo trenerji in managerji ali pa si delo poiščejo na drugih področjih. Za proizvajalce opreme niso zanimivi, saj skoki niso množičen šport, za katerim bi stal velik trg. »Tudi za testiranje smuči nismo zanimivi. Sicer pa, kdo bi skakal pri mojih letih, saj moraš biti za to delo v vrhunski psihofizični pripravljenosti. To ni hec. Nekoliko lažje je mlajšim generacijam, ki bodo v desetletni karieri kar dobro zaslužile in si s primernim vlaganjem zagotovile lepo prihodnost. Še večje možnosti pa so, da zaradi mladosti, neizkušenosti in slabih svetovalcev vse izgubijo,« svari Primož.

Tudi sam ima neprijetno izkušnjo, saj je na koncu kariere spoznal ljudi, ki so mu obljubljali marsikaj. Vložil je denar, ki ga ni nikoli več videl. »To je bila dobra šola. Bil sem mlad, naiven, ideja mi je bi všeč in želel sem se nekam vklopiti. Lovci na naivneže prežijo povsod, tudi v športu. Mladi športniki bi morali že zelo zgodaj imeti svojega finančnega svetovalca, težava pa je, ker se tega dostikrat ne zavedajo. Tudi sam jim svetujem, saj ne bi rad, da se pod čudnimi pogoji prodajajo za majhen denar. Zaslužijo si sodelovanje z dobrimi podjetji.«   

Iz športnega marketinga v oglaševanje 

Primož Ulaga je o prihodnosti začel razmišljati v zadnjih letih kariere. Imel je svoje stanovanje, avto, denar. »Niti pod razno mi ni dišalo, da bi šel med štiri stene, nekam v službo, kjer bi me drugi učili, pa tudi študija nisem dokončal,« pove Primož.  Lotil se je športnega marketinga, organizacije raznih prireditev, vendar prihodki niso zadovoljili njegovih pričakovanj, saj je bil za organizacijo večjih prireditev premajhna riba, s premalo zvez in poznanstev.

Lotil se je oglaševanja. »Moraš se odločiti, kaj se boš sploh šel. Ali boš delal nekaj na pol, toliko da boš imel za sproti, ali pa se boš posla lotil resno. Na začetku je sicer težko, saj v tebi vsi vidijo športnika, ki ne zna drugega kot skakati. Ena vrata se odprejo, druga zaprejo, učiš se na napakah in vedno znova rineš naprej. Žal je tako, da v poslu postaneš dober šele, ko si starejši. Šport je izjema, saj v njem lahko uspeš zelo mlad. V poslu se te morajo ljudje navaditi, moraš se dokazati in to traja in traja.«  

Konkurenca med oglaševalskimi agencijami je huda. Primož Ulaga pravi, da so v boju za stranke najpomembnejše dobre ideje, kreativnosti in inovativnost. Toda to ni dovolj. Če potencialne stranke ne prepričaš, da ideja, za katero meniš, da je dobra, tudi prodaja, nisi naredil nič. Njegova stalna ekipa je sicer majhna, v podjetju so poleg njega zaposlena še tri dekleta, toda to jih ne ovira, da s preizkušeno ekipo zunanjih sodelavcev ne bi mogli konkurirati velikim oglaševalskih agencijam. »Tudi nekatere velike agencije so bile pred leti majhne. So pač dobili veliko stranko in s tem možnost, da se pokažejo. Zakaj veliki met ne bi uspel tudi nam?« samozavestno sklene Primož.