Regionalni razvoj čaka na novi zakon

Zadnjih nekaj let veliko slišimo o regionalnem razvoju, a se to področje še vedno zdi nekako zavito v meglo. Poslušamo o razvojnih projektih, razvojnih agencijah, pa o visokih vsotah denarja, ki je baje na voljo iz »strukturnih« in drugih skladov, o mednarodnih programih in tako naprej. To področje naj bi na novo uredil tudi novi zakon o skladnem regionalnem razvoju, ki pa že nekaj mesecev čaka na sprejem. Služba vlade Republike Slovenije za strukturno politiko in regionalni razvoj in ministrica, ki ga vodi, mag. Zdenka Kovač, sta sredi junija celo objavila javno opozorilo, ker Državni zbor zavlačuje z obravnavo zakona.   

Ker so eni glavni akterjev regionalnega razvoja podjetniki, smo Igorju Strmšniku, namestniku direktorice Službe vlade Republike Slovenije za strukturno politiko in regionalni razvoj (torej Zdenke Kovač), postavili nekaj osnovnih vprašanj s področja regionalnega razvoja.  

Kaj vse obsega izraz regionalni razvoj?

Regionalnega razvoja ne smemo gledati kot socialno kategorijo. To ni kanal za razporejanje denarja k revežem. Kdor še misli, da gre pri regionalnem razvoju za zapravljanje denarja za asfaltiranje podeželja, ima zelo napačen pogled. Smisel regionalnega razvoja je samo v partnerstvu med gospodarstvom, politiko in civilno družbo. Tiste države, ki znajo doseči takšno razvojno soglasje, so danes najuspešnejše. Cilj politike regionalnega razvoja je sprožitev razvojnih potencialov, ki v Sloveniji zagotovo so, in to največji v najmanj razvitih regijah.  

Ko govorimo o regionalnem razvoju, moramo najprej opredeliti regije. Prvi pogoj, da sploh lahko govorimo o regiji, je zaokrožen prostor s svojo identiteto. Seveda morajo biti ljudje v tem prostoru pripravljeni med seboj sodelovati pri reševanju skupnih razvojnih problemov. Po novem zakonu, ki je prav zdaj v parlamentarni razpravi, naj bi imeli v Sloveniji 14 razvojnih regij. Ključni in edini namen razvojnih regij je razvoj. Pri regijah je škoda časa za razpravljanje o mejah. Meje med regijami so neželene in neživljenjske. Razvojni programi gredo prek meja regij in tako je tudi prav. Tudi zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja je zastavljen mehko, omogoča čezmejno sodelovanje in oblikovanje manjših območij znotraj regije ali med dvema regijama.  

Meje bodo pomembnejše pri oblikovanju pokrajin, ki bodo nastale v naslednji stopnji spodbujanja razvoja in bodo za razliko od regij politične enote. Ustava jih že predvideva, vprašanje pa je, kdaj jih bomo dobili. Gre namreč za proces dozorevanja.    

Katere ustanove načrtujejo regionalno politiko in skrbijo za njeno izvajanje? 

Za načrtovanje in izvajanje regionalnega razvoja so odgovorne občine in država. Slednja je vzpostavila svoj mehanizem, ki se mu pogosto očita, da je preveč centraliziran. Za spodbujanje skladnega regionalnega razvoja je imenovana ministrica za regionalni razvoj, ki vodi vladno službo za strukturno politiko in regionalni razvoj. Poleg tega imamo na ravni države še Agencijo za regionalni razvoj in Javni sklad za regionalni razvoj. Služba je zadolžena za kreiranje politike na tem področju, agencija za dodeljevanje spodbud območjem, ki zaostajajo v razvoju, sklad pa za dodeljevanje nepovratnih sredstev le-tem. Na regionalni ravni delujejo regionalne razvojne agencije. Teh je 12 in so večinoma v zasebni lasti. Njihova naloga je spodbujanje razvoja na terenu, torej tam, kjer se rojevajo razvojni projekti.    

Koliko denarja je namenjenega za izvajanje regionalne politike in za sofinanciranje regionalnih projektov? 

Govorimo lahko o dveh segmentih. Prvi so neposredne regionalne spodbude za območja, ki zaostajajo v razvoju, in za sofinanciranje regionalnih razvojnih agencij. Za te naloge je skupaj namenjenih 250 milijonov tolarjev na leto. Drug segment pa so sredstva za sofinanciranje konkretnih razvojnih projektov v regijah, ki zaostajajo v razvoju. Tukaj je domačega denarja pet milijard tolarjev, iz programa Phare pa imamo še približno tri milijarde za razvojne projekte v obmejnem prostoru.  

Poleg tega določene razvojne projekte sofinancirajo tudi različna ministrstva. Vsega denarja, ki prihaja z drugih ministrstev, je okoli 80 milijard tolarjev. V ta znesek so vključena tudi sredstva iz Evropske unije, ker so sestavni del proračuna. Pričakujemo, da se bo znesek v prihodnjih letih povečal na sto milijard.   

Kako se ta denar deli? Koliko denarja je na voljo neposredno podjetjem? 

Koliko denarja gre neposredno v gospodarstvo, lahko sklepamo samo posredno. Sredstva ministrstva za gospodarstvo, ki so namenjena sofinanciranju regionalnih projektov in jih je 4,5 milijarde letno, gredo verjetno neposredno v gospodarstvo. Tudi pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki razpolaga s 34 milijardami, gre verjetno precej denarja za spodbude gospodarstvu, na primer za odpiranje delovnih mest. Enako je pri spodbudah kmetijskega ministrstva. Lahko bi rekli, da večino denarja, ki ga ministrstva vlagajo v regionalne projekte, porabi gospodarstvo. Ta denar je namenjen temu, da je gospodarstvo lahko konkurenčno. Ideja razvoja je prav v tem, da se sredstva vseh ministrstev najdejo v ključnih razvojnih projektih. Če se gradi obrtna cona, eno ministrstvo zgradi cesto, drugo pomaga odpreti podjetniški inkubator, tretje da spodbude za zaposlovanje in tako naprej. Pri tem nam pomaga Evropska unija, ker zahteva celovit pristop, sicer ne dobimo denarja iz strukturnih skladov.    

Koliko razpisov načrtujete letos? Kateri so že bili objavljeni in kateri še bodo?  

Še vedno so odprti razpisi za sredstva iz strukturnih skladov ter iz socialnega, regionalnega, kohezijskega in ribiškega sklada. Za vse razpise so predvidena večkratna odpiranja prispelih vlog. Poleg teh razpisov imajo razpise, ki se dotikajo regionalnih razvojnih projektov, še posamezna ministrstva.   

Ali se na slovenske razpise lahko prijavijo tudi tuja podjetja? In obratno, lahko na tujih razpisih sodelujejo slovenska podjetja? 

Ne, na naših razpisih lahko kandidirajo samo podjetja s sedežem v Sloveniji. Izjema so skupni razpisi, na primer v okviru čezmejnega sodelovanje, in nadnacionalni razpisi, ki so vodeni neposredno iz Bruslja.    

Kakšni so rezultati prejšnjih razpisov? V katero smer gre razvoj Slovenije? 

Predvsem ministrstvo za gospodarstvo je v zadnjih letih izvajalo zelo aktivno politiko konkurenčnosti. Tu je bil narejen premik od pomoči slabim podjetjem, ki sicer še obstaja, k povezovanju podjetij, k tehnološkemu razvoju in povezovanju univerz z gospodarstvom. Na poti je po mojem mnenju prava politika, ki bo v nadaljevanju podprta z evropskimi skladi. Prvi cilj vsega tega je dvig konkurenčnosti. Politika je usmerjena v regionalna rastišča gospodarskih dejavnosti, čemur sledijo tudi vsi ukrepi. Podpiramo, denimo, postavljanje poslovnih con, s čimer želimo podpreti policentrični razvoj, v njih pa želimo zagotoviti vso potrebno infrastrukturo za podjetja: to so podjetniški inkubatorji, tehnološki parki, tehnološki centri, imamo pa še sklop ukrepov za spodbujanje podjetnikov. Na voljo je torej cela paleta ukrepov. Mislim, da je država že dobro organizirana na tem področju, vendar rezultatov za zdaj še ni. Težave so še pri prenosu znanja z univerze v gospodarstvo, pri umiranju podjetij in še kje, mislim pa, da smo na dobri poti.   

Katere bistvene novosti naj bi prinesel novi zakon o skladnem regionalnem razvoju? 

Ideja novega zakona je, da se vzpodbudi notranja razvojna pobuda v regijah, da se opredelijo regionalne razvojne prioritete in da država usmerja razvoj po meri teh prioritet. 

Najprej bi poudaril tisti del zakona, ki pomeni zakonsko podlago za javno-zasebno partnerstvo. Doslej to vprašanje ni bilo rešeno, ker ni bil urejen pravni vidik. Urejeno partnerstvo med javnim in zasebnim sektorjem se mi zdi najpomembnejša novost zakona. Druga pomembna novost bodo regionalni razvojni sveti, ki bodo odločali o regionalnih razvojnih prioritetah. Zdaj sicer imamo programske odbore, vendar je oblikovanje odborov prepuščeno pobudam regij. Razvojne svete pa bo predpisal zakon; dve petini članov bosta prišli iz politike oziroma občin, dve petini iz gospodarstva, ena petina pa iz civilne družbe.

Naslednja pomembna novost bodo pogodbe med regijami in državo, s katerimi se bo država zavezala, da bo uresničila regionalne razvojne programe. Kar bo usklajeno v regionalnem razvojnem programu, bo država uvrstila v državni razvojni program. Obe strani bosta pogodbo dolžni izpolnjevati. Ministrstva bodo objavila tiste razpise, ki jih bodo regije potrebovale. Vlada je pred kratkim že sprejela pilotski letni izvedbeni načrt za Pomurje, v katerem so se ministrstva dogovorila za letošnja vlaganja v to regijo. Pomurje je takoj začelo usklajevati program do leta 2007, ker so v tako dolgem obdobju možnosti za realizacijo večje. Za krajše obdobje pa je politiko več ministrstev težje uskladiti. 

Zakon tudi krči državne institucije - združila se bosta Pospeševalni center za malo gospodarstvo in Agencija za regionalni razvoj -, na drugi strani pa krepi mehanizme razvoja. Pospešuje regijske štipendijske sheme, kjer obstaja možnost, da se povežeta gospodarstvo in javna sredstva. Nekaj dobrih primerov za to že imamo. Okrepili bomo tudi regijske garancijske sheme, mikrokreditne sheme za podjetnike, regijske inkubatorje in tako naprej.   

Stvar je resna in ni razloga, da zakon ne bi bil sprejet že julija. Strokovno je dobro pripravljen, zanj smo dobili veliko pohval. Gospodarska zbornica je že napovedala, da bo novim razmeram priredila svojo mrežo območnih zbornic, enako napoveduje tudi obrtna zbornica. Če bo politika padla na tej točki, bo zaradi nerazumevanja tematike, in to povsem po  nepotrebnem.