Resnični DelBoy iz Plymoutha

Avtor: Martina Budal | Objava: 11.11.2013

DelBoy iz kultne britanske nanizanke Samo bedaki in konji je bil ambiciozen, a večno neuspešen cestni prodajalec iz vzhodnega Londona. Chris Dawson, ki ga včasih imenujejo DelBoy iz Plymoutha, je prav tako ambiciozen, a drugače kot DelBoy s televizijskih ekranov, izredno uspešen.


Chris Dawson: »Bodi 110 odstoten, ko spiš, in 210 odsoten, ko si buden. Torej ostani buden.«

Vzdevek si je podjetnik, ki se približuje svojemu 60. rojstnemu dnevu, prislužil na račun svojih začetkov, ko je v okolici Plymoutha na jugozahodu Anglije delal kot cestni prodajalec. Trgovino je spoznal že kot kratkohlačnik in pri sedmih letih že prodajal sladoled pred lokalnimi pubi. Na teden je zaslužil od 5 do 10 funtov, medtem ko so jih odrasli zaslužili 12. V šoli mu zaradi disleksije in pomanjkanja discipline nikakor ni šlo, dali so ga med »počasne« otroke in pri 15-ih letih je šolo obesil na klin, da bi pomagal očetu pri cestni prodaji školjk in rakov.

 

Kolikor je bil v šoli zanič, je pri cestni prodaji blestel, kmalu delal sam, saj je očeta premagal alkohol, in v svojih zgodnjih 20-ih letih zaslužil 10.000 funtov na teden. Povprečen Britanec je v istem obdobju zaslužil 25.000 funtov na leto. Poleg dobro podmazanega jezika je bila njegova posebnost, da je zelo veliko pozornosti namenjal videzu svojega kombija. In medtem ko so drugi trgovci na deževen dan pospravili svoje blago in odšli domov, je Chris Dawson tla svojega kombija prekril s prijetno slamnato preprogo, poskrbel za domačno osvetlitev in v prtljažnem prostoru ustvaril prijetno okolje, ki je pritegnilo kupce. Uspešno. Prodajal je enake stvari kot njegovi kolegi, a z dvakrat več dobička.

 

Nižji režijski stroški, nižje nabavne cene

 

Po vrsti uspešnih let, ko je v cestni prodaji dosegel vse, kar je lahko, se je začel ozirati za novim izzivom. Ko je opazoval velike trgovce, je videl predvsem, da imajo preveč režijskih stroškov in da se ne pogajajo dovolj za nižje cene. Prepričan, da bi veliko trgovino lahko vodil bolj učinkovito, je leta 1988 brez vseh potrebnih dovoljenj in brez bančnih posojil v opuščenem sladkornem mlinu odprl prvi The Range, v katerem so prodajali orodje in opremo za dom, vrt in prosti čas. Videti je bila kot današnje prodajalne diskontnih verig in vse blago so prodajali iz škatel. »Ljudje so prihajali k meni in se pritoževali, da je trgovina neurejena, medtem pa so kupovali stvari,« se spominja Dawson. In kupovali so na veliko, saj je v štirih mesecih promet dosegel milijon funtov, dobiček iz prvega leta poslovanja pa je štel 250.000 funtov.

 

Dawson je dobil zagon. V naslednjih 14 mesecih je odprl The Range v Exetru in do leta 1994 je bilo v verigi že šest trgovin. Danes jih je preko 70, do konca leta pa naj bi številka po načrtih presegla 90. In Dawson vsako od njih obišče šestkrat na leto, pri čemer pregleda vse kotičke, od skladišča do zadnje blagajne. Vedno so možnosti za izboljšave, pravi.

 

Na pisalni mizi v svoji pisarni v Plymouthu ima maketo rumenega trikolesnika, slavnega Reliant Regala, kakršnega je uporabljal DelBoy iz serije Samo bedaki in konji. Kot spomin na prehojeno pot. Poleg njega stoji šparovček. Mobilni telefon nenehno zvoni - če ga želite dobiti, ga pokličite, nima mu smisla pošiljati elektronskih sporočil, saj je zaradi diskeksije in slabih šolskih izkušenj še vedno skoraj nepismen.

 


Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *