Se splača?

Odločitev za eno od oblik zasebnega podjetništva, bodisi da gre za obrtnika, podjetnika posameznika ali družbo z omejeno odgovornostjo kot eno izmed najpogostejših oblik podjetništva pri nas, pa zahteva najprej strokovno presojo upravičenosti ustanovitve. S tem mislimo predvsem na presojo ekonomske upravičenosti, ko se odločamo za vlaganje kapitala v malo podjetje. Veliko ljudi se za zasebno iniciativo odloči predvsem zaradi samozaposlitve, zaradi večjih možnosti uveljavljanja podjetniških idej, večjih zaslužkov itd.

Takoj po izdelavi otvoritvene bilance družbeniki, na primer družbe z omejeno odgovornostjo, zagotovijo potreben ustanovitveni - torej osnovni - kapital, da družba lahko začne poslovati. Kot smo že pisali, se finančna sredstva družbenikov tisti trenutek, ko so jih ti vložili v družbo, spremenijo v trajni (osnovni) kapital družbe in niso več last družbenikov, temveč imajo družbeniki pravico do sporazumno določenega dela dobička na vloženi kapital. Lastni, torej osnovni kapital prej navedene družbe z omejeno odgovornostjo je tako kapital, ki so ga v obliki sredstev v družbo vložili družbeniki. Ta kapital ne povzroča stroškov (razen revalorizacije kapitala, Slovenski računovodski standard št. 8), od njega pa družbeniki pričakujejo dobiček. Družbeniki presojajo donosnost iz razmerja med doseženim dobičkom in vloženim kapitalom. Na podlagi podatka o načrtovani stopnji donosnosti družbe se lahko družbeniki odločijo, ali bodo vložili svoj kapital v prej navedeno družbo ali pa tja, kjer pričakujejo večjo donosnost.

Donosnost in lastni kapital

Družba naj bi v prvem poslovnem letu ustvarila, na primer, milijon tolarjev dobička. V družbo nameravajo družbeniki vložili pet milijonov tolarjev kapitala in z njim financirati nakup poslovnega prostora, nabavo opreme in priskrbo trajnih obratnih sredstev (začetne zaloge materiala, gotovina ...). Donosnost družbe bi tako znašala 20 odstotkov, izračunamo pa jo po obrazcu:




Če bi družbeniki razpoložljivi kapital (pet milijonov tolar-jev) naložili na primer v banko kot vezano vlogo (depozit), jim ta verjetno ne bi priznala 20-odstotnih realnih obresti na vloženi denar. Zato se družbenikom izplača, da svoj denar vložijo v malo podjetje - družbo, saj naj bi vloženi kapital v družbo ob koncu njenega poslovnega leta prinesel milijon tolarjev dobička. Revalorizacije kapitala in obdavčitve bruto dobička v tem primeru nismo upoštevali.

Kasneje lahko družba svoje premoženje povečuje z deležem iz čistega dobička, ki ga doseže pri poslovanju, ali pa z dodatnim kapitalom od zunaj - dokapitalizacijo. Vzemimo, da bo prej omen-jena družba z omejeno odgovornostjo ob koncu prvega poslovnega leta dosegla milijon tolarjev čistega dobička. Vodstvo družbe se lahko odloči, da nerazporejeni čisti dobiček poslovnega leta nameni za povečanje trajnega kapitala družbe, za rezerve, divi-dende in druga nadomestila vlagateljem, bruto plače zaposlenih ali skupno porabo za naložbe.

Osnovni motiv družbenikov v začetnem obdobju razvoja družbe ne bi smel biti izplačilo nerazporejenega čistega dobička v obliki dividend. Res je, da so družbeniki vložili svoja finančna sredstva v družbo prav z namenom, da bi s poslovanjem družbe dosegli čim večji donos. V prvem obdobju svojega razvoja se mora malo zasebno podjetje najprej kapitalsko okrepiti, da bi tako lažje prebrodilo najtežje začetno obdobje poslovanja in postalo sposobno reinvestirati nerazporejeni čisti dobiček v nove (razširitvene) naložbe. Če bo izvedba uspešna, se bo poleg premoženja in celotnih prihodkov družbe povečal tudi vrednostni obseg čistega dobička.

Pravilna odločitev vodstva prej navedene družbe z omejeno odgovornostjo bi bila, če bi doseženi nerazporejeni čisti dobiček poslovnega leta v višini enega milijona tolarjev namenilo za povečanje trajnega kapitala družbe, kasneje - ko bi začela družba dosegati večji čisti dobiček - pa tudi za izplačilo dividend vlagateljem. Razen tega: vlagatelji znesek iz naslova dividend prijavijo še v napovedi za odmero dohodnine. Tako se jim lahko občutno poveča davčna osnova za odmero dohodnine, čeprav jim je družba izplačala znesek dividende, zmanjšan za že plačano akontacijo davka.

Donosnost in tuji kapital

Kadar pa družbeniki niso sposobni zagotoviti zadostnega obsega potrebnega osnovnega kapitala, da bi družba lahko začela poslova-ti, se najpogosteje odločijo za najem tujega, torej izposojenega kapitala družbe, večinoma v obliki bančnega posojila. Najem bančnega posojila pa povzroči stroške financiranja, kot so stroški realnih in revalorizacijskih obresti, stroški bančnih članarin (tako imenovani management fee, commitment fee, ...), stroški morebitnih interkalarnih obresti in drugi stroški financiranja. Ti stroški, v izkazu uspeha navedeni kot odhodki finan-ciranja, znižujejo dobiček ob nespremenjenih prihodkih in drugih stroških oziroma odhodkih, s tem pa se zmanjša tudi donosnost družbe.

Izračunajmo donosnost družbe na osnovi podatkov iz prejšnjega primera, kjer naj bi družba izkazala za 800.000 tolarjev odhodkov financiranja iz naslova plačanih obresti za najeto bančno posojilo. Dobiček družbe bi se tako zmanjšal za 800.000 tolarjev in bi znašal ob koncu poslovnega leta le še 200.000 tolarjev.





Če bi družba v prvem poslovnem letu najela bančno posojilo in zanj plačala 800.000 tolarjev obresti, bi njen dobiček ob nespremenjenih prihodkih znašal samo 200.000 tolarjev. Donosnost poslovanja družbe bi se tako močno zmanjšala in znašala samo 4 odstotke. Družbeniki bi lahko v banki zaslužili več kot štiri odstotke donosa na vloženi kapital, saj lahko že za vezano vlogo dobijo več kot toliko realnih obresti na leto. Revalorizacije kapitala in posojila, drugih stroškov financiranja in obdavčitve bruto dobička v tem primeru nismo upoštevali.

Dilema

Vsakršno najetje bančnega posojila povzroči torej stroške financiranja, ki ob nespremenjenih prihodkih in drugih stroških oziroma odhodkih znižujejo dobiček družbe in s tem tudi donosnost poslovanja družbe. Zato je najem posojila pri banki poslovna odločitev, ki zahteva temeljit razmislek in presojo, ali se bo najem posojila splačal. Ob tem se seveda postavlja najpomembnejše vprašanje, kakšen vpliv bo imel najem bančnega posojila na donosnost družbe in s tem na odločitev družbenikov o vlaganju kapitala v družbo.

Glede na doslej znane podatke o razmeroma veliki poslovni uspešnosti, pa vendarle šibki akumulativnosti obratovalnic in zasebnih podjetij, se je smiselno vprašati, ali bo vloženi kapi-tal v določeno dejavnost prinesel tudi optimalni donos. Dejstvo, da dejavnost posluje z dobičkom, čeprav minimalnim, še ne daje pravega odgovora. Obseg čistega nerazporejenega dobička naj bi bil tolikšen, da bo zadovoljil vlagateljevo pričakovanje o primernem obsegu dobička glede na vloženi kapital in tako upravičil poslovno odločitev vlagatelja, da vloži svoj kapital v družbo.