Se tehnološke mreže trgajo?

Ministrstvo za gospodarstvo je pred tremi leti v okviru strategije povezovanja dalo pobudo za ustanavljanje tehnoloških mrež. Ideja je bila, da bi s tesnejšim sodelovanjem podjetij, univerz, inštitutov in drugih podpornih organizacij spodbudili tehnološki razvoj in omogočili tako želeni tehnološki preskok gospodarstva. Ideja je bila na mestu, kakšni pa so rezultati? 

Oktobra, dobro leto po prvi javni predstavitvi, so se tehnološke mreže predstavile na drugi nacionalni konferenci (obe prireditvi je izpeljal Podjetnik). Občutki po predstavitvi pa – tako tako. Od štirih tehnoloških mrež, so dejavne še tri, medtem ko ena skorajda ne deluje več. In še v tistih treh se srečujejo s toliko težavami, da obeti niso rožnati. Ovire so člani mrež strnili v dve točki: raziskovalna sfera ni naklonjena sodelovanju z gospodarstvom (čeprav smo večkrat slišali tudi nasprotno trditev), država pa trdno vztraja pri administrativnih oziroma birokratskih ovirah, zlasti povezanih z evropskimi programi strukturnih skladov.  

Država mačehovska do vrhunskih projektov? 

Dr. Janez Bešter, vodja mreže Informacijsko-komunikacijske tehnologije, zagotavlja, da sodi Slovenija med peščico 15 držav na svetu, ki so sposobna razvijati informacijsko-komunikacijske sisteme. Tudi mreža, ki povezuje 45 članov, se lahko pohvali z razvojnimi projekti, ki sodijo v svetovni vrh; eden od teh je razvoj rešitve za cestninjenje prek satelitskega sistema. »Najbolj nas ovira rigidnost državnega aparata. Pripravljen imamo razvojni projekt, ki bi odprl 500 delovnih mest, pa se že dolgo valja po predalih državnih ustanov. Vedno smo slabe volje, ko govorijo, koliko denarja je na voljo, manjka pa projektov,« poudarja dr. Bešter. 

Zoran Marinšek, vodja mreže Tehnologija vodenja procesov, je stanje v njihovi mreži opisal z naslednjmi besedami: »Projekte izvajamo v obsegu 25 odstotkov od začrtanih, problemi pa dosegajo 150 odstotkov načrtovanih. Denarni tok je negativen.« Posledica dela v mrežah je po njegovih besedah izjemen porast administrativnega dela za potrebe države. Država se obnaša kot najbolj poglobljen davčni revizor, vsak strošek dvakrat preveri, o vseh stvareh je treba kar naprej poročati. Pravila za poročanje se med izvajanjem projektov nenehno spreminjajo.  

Tudi Igor Emri, vodja mreže Inteligentni polimerni materiali in pripadajoče tehnologije, vidi v državi glavnega krivca za porazno stanje na področju tehnologije. Pogreša predvsem denar za začetno fazo razvoja izdelkov. Tega denarja po njegovem ne morejo dati niti podjetja, ker so prerevna, niti skladi tveganega kapitala, temveč samo država. Dokler začetnega denarja ne bo, bodo znanstveniki vrhunske ideje prodajali v tujino, kar počne tudi sam. Kljub oviram njegova mreža uspešno izvaja več projektov: sodeluje pri razvoju nove generacije pralnih strojev za Gorenje, razvija protibalistični ščit, razvija nove generacije polimer-betonov, načrtuje ustanovitev tehnološkega inštituta, ki bi uporabnikom ponujal infrastukturo, in tako naprej.

Mreža za biotehnologijo in farmacijo je edina, ki je med omenjenimi štirimi obseg delovanja skrčila na bilateralne projekte. Pravega mreženja torej ni več. Dr. Aleš Mrhar je naštel enake razloge oziroma ovire kot Zoran Marinšek.    

V čigavih rokah je usoda? 

Obstaja vtis, kot da vsi vidijo probleme samo pri drugih – podjetja pri raziskovalni sferi in državi, raziskovalna sfera pri podjetjih... Vsi pričakujejo, da se bo druga stran spremenila, toda ali se morda ne bi morali spremeniti vsi, torej tudi podjetja? Velja razmisliti o besedah dr. Stanka Blatnika in dr. Jožeta Damijana, da se Silicijeve doline ne da narediti tako, da država podari denar in reče: »Naredite Silicijevo dolino.« Po svetu je bilo kar nekaj takih poskusov in po pravilu so se vsi izjalovili. Silicijeve doline in tudi tehnološke mreže je treba graditi od spodaj navzgor – ključno pobudo in odgovornost mora prevzeti gospodarstvo, ne pa država. 

Celotno stanje dodatno zapleta še nekaj dejstev. Prvo je to, da sedanja politika ni tako širokogrudna do grozdov in mrež, kot je bila prejšnja. Razen tega se pojavlja nova modna muha, in sicer tehnološke platforme, tako da ljude ne vedo več, za kaj pri vsem skupaj gre. In tretjič, pobudo na področju mrež, platform in grozdov poskuša prevzeti nekdanja sekretarka v ministrsvu za gospodarstvo Mateja Mešl, ki je sedaj podpredsednica Gospodarske zbornice Slovenije. Zmedo glede podpore tehnološkim mrežam tako dodatno povečuje nejasnost glede usode in pristojnosti gospodarske zbornice.

---

Gospodarstvo ali inštituti?  

Leta in leta se ponavljajo razprave o tem, kako pospešiti sodelovanje raziskovalnih ustanov z gospodarstvom. Eni drugim očitajo, da ne pokažejo resnim namenov za sodelovanje pri razvojnih projektih. Tudi na konferenci o tehnoloških mrežah so predstavniki podjetij trdili, da fakultete in inštituti ne bodo zainteresirani za sodelovanje s podjetji, dokler jih bo v celoti finansirala država.  

Povsem drugačne izkušnje pa je predstavil dekan ljubljanske Fakultete za elektrotehniko dr. Tomaž Slivnik. »Naša fakulteta  dobi polovico denarja iz naslova izobraževanja, drugo polovico pa iz naslova raziskovalne dejavnosti. 15 odstotkov prihodkov zaslužimo s sodelovanjem z industrijo. Tega torej ni malo, skrbi pa nas predvsem dejstvo, da je sodelovanja z industrijo vedno manj, čeprav se na vse načine trudimo obrniti trend. Osebno sem pisal mnogim gospodarstvenikom, vsi so mi odgovorili, razen enega, in ta je v javnosti vedno najbolj kritičen do znanstvene in raziskovalne sfere.« Dr. Tomaž Slivnik je še povedal, da pripravljajo zelo dober program za povezovanje fakultet z gospodarstvom, a podrobnostih ni želel razkriti. 

Nekaj zasukov na tem področju je napovedal tudi dr. Janez Možina z ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Država bo po njegovih besedah v bistveno večji meri kot doslej mlade raziskovalce usmerjala v gospodarstvo.

---

Povezovanje za mirno prihodnost  

Stojan Petrič, predsednik družbe Kolektor Group: »Kolektor Group je prehodil pot od stroškovnega vodje do tehnološkega vodje. Če hočemo obdržati položaj, se moramo povezovati. Doslej smo kupovali podjetja po svetu in povečevali kritično maso. Zdaj je naš cilj prestrukturiranje. Podoben cilj bi morala imeti Slovenija. Danes se moramo povezovati, če želimo imeti mirno prihodnost.«

---

Bi se odpovedali privilegijem?  

Dr. Peter Stanovnik z Inštituta za ekonomska raziskovanja je opozoril, da veliko držav Evropske unije ne bo uresničilo ciljev Lizbonske deklaracije, zato jih bodo prestavile v naslednje razvojno obdobje. Na drugi strani pa Kitajska, Indija in še nekatere države drvijo naprej z izjemno hitrostjo. Dr. Stanovnik vidi rešitev za Evropo v diferenciaciji. Predelovalne dejavnosti ustvarijo samo 20 odstotkov dodane vrednosti, ustvarijo pa tretjino onesnaževanja. Ključne tehnologije bi morale po njegovem mnenju postati biotehnologija, telekomunikacije, informacijske tehnologije, nanotehnologija. V Sloveniji je stanje še bolj zaskrbljujoče. »Ključna problema pri nas sta kritična masa kadrov in vrednote. Ali smo res pripravljeni na reforme in ali smo se pripravljeni odpovedati privilegijem v zdravstvu, sociali in na drugih področjih,« se sprašuje dr. Peter Stanovnik.

---