Podjetnik logo
 

Sedem na enega

Avtor: Primož Lemež | Objava: 10.03.2002

Honda stream, hyundai trajet in VW sharan so pestra druščina enoprostorcev, skupno pa jim je to, da se lahko v njih pelje 7 potnikov.



Enoprostorcem smo v zadnjem času namenili že toliko prostora, da bi človek pomislil, da na svetu obstajajo samo še taki avtomobili. To seveda ni res, vendar pa prav ta avtomobilski razred dosega v zadnjem času največjo ekspanzijo. Prav neverjetno je, koliko denarja in energije vlagajo proizvajalci v razvoj teh avtomobilov. Ja, res je, v modi so, ni kaj. In to tudi dobro razumem, kajti iz prakse vem, kako so ti avtomobili praktični. Tokrat o treh: hondi stream, hyundaiju trajetu in VW sharanu. Ni kaj, kar pestra druščina. Vsi trije imajo, kljub razliki v avtomobilskem razredu, skupno lastnost – v njih se lahko pelje 7 potnikov.

Honda stream

Honda je s starim, ampak res starim shuttlom, že nakazala smernice enoprostorskih avtomobilov in to že pred skoraj 20 leti. Vendar pa je pozneje shuttle zrasel v pravi enoprostorski avtomobil, ki res konkurira hyundaiju in VW-ju, naslednik pravega starega, skoraj legendarnega shuttla pa je stream. Stream je narejen na osnovi novega civica, a je seveda še bolj “enoprostorski” in predvsem večji kot civic.

O sami obliki niti ne gre izgubljati besed, saj je avtomobil zelo prepoznaven že sam po sebi. Velik, morda celo nekoliko prevelik “H” na maski avtomobila pa samo še potrjuje, da so pri Hondi ponosni na svoje ime in tradicijo.

V notranjosti je avtomobil še bolj enoprostorski kot od zunaj. Sicer ne sedite tako visoko kot pri večjih enoprostorskih avtomobilih, a še vedno precej višje kot pri običajnih limuzinah tega razreda. Takoj pade v oči menjalnik, ki je tudi pri tem modelu spretno nameščen na osrednji konzoli in ne na tleh med sprednjima sedežema. Tako je prestavljanje krajše, prestavna ročica pa neprimerno priročnejša. Počutil sem se skoraj tako kot v kakem dirkalnem avtomobilu. Sedež je seveda udoben, morda bi si zaželel nekoliko izdatnejšo bočno oporo, prijetno pa sem bil presenečen nad dolžino sedalnega dela. Tako avtomobil ponuja res udobno sedenje. V avtomobilu je – kot se za enoprostorske avtomobile tudi spodobi – veliko prostora in veliko odlagalnih površin.

V drugi vrsti je dovolj prostora, vendar udobja zadnje klopi nisem prav dosti preizkušal, po nekajminutnem sedenju pa sem ugotovil, da se da tudi zadaj povsem spodobno peljati. No, tu mislim na drugo vrsto sedežev, kjer je povsem dovolj prostora za tri. Prav zadaj pa ljudem, kaj prida večjim od poldrugega metra, ne bi prav izrecno priporočal sedenja – seveda, če ne gre za prostorsko ali eksistenčno nujo. Najprej sem celo mislil, da se zadaj sploh ne bom mogel stlačiti, potem pa sem ugotovil, da to – ob precej prijazno se umikajočih sedežih – niti ni pretirano težko. Seveda pa ob treh klopeh, ki so pripravljene za sprejem potnikov, ne ostaja prav veliko prostora za njihovo prtljago – 158 litrov, če pa se odpoveste zadnji klopi, ta prostor naraste na 435 litrov. Seveda, če ste zadovoljni samo s sprednjima sedežema, potem je prostora za prtljago še bistveno več.

Voznik pa se ne počuti dobro samo zaradi priročne prestavne ročice in dobrega sedeža, ampak tudi zaradi ergonomije nasploh, kajti nastavljiv je tudi volanski obroč, pa sedež, vsa stikala pa so priročna. Tudi osrednja konzola je uporabniku – kdorkoli je to že, voznik ali sopotnik – prijazna in logična. Nekateri moji kolegi se včasih nekoliko zmrdujejo in trdijo, da so materiali v notranjosti ceneni. Sam sodim, da ni tako, da so materiali več kot kakovostni, vendar na Japonskem s temi materiali pač ne razmetavajo in zato so nekoliko tanjši. Vseeno pa so na dotik in pogled prijazni.

Motor v tem avtomobilu ni bil typeR, če ste morda pomislili. Seveda ne, ko pa gre za družinski avtomobil, ki potrebuje veliko več uporabnosti in prijaznosti kot pa surove moči. Tako zmore 1,7-litrski motor 125 konjskih moči pri 6300 vrtljajih in 154 Nm navora pri 4800 vrtljajih. Ta bencinski motor deluje izredno mirno in potrpežljivo, od zanj izredno nizkih vrtljajev pa vse do visokih. Čeprav vem, da je avtomobil namenjen družinski vožnji, bi si vseeno zaželel, da bi se motor nekoliko hitreje zvrtel. Del “zaslug” za to gre vsekakor tudi menjalniku, ki je namenjen bolj umirjeni vožnji kot pa divjanju. Vendar pa tudi podatki o zmogljivostih niso ravno zanemarljivi: največja hitrost 190 km/h, z mesta do hitrosti 100 km/h pa pospeši v 11,1 sekunde. Prav zaradi tega pa je tudi poraba goriva neverjetno zmerna; na testu smo povprečno porabili med 8,9 litra in 10,8 litra bencina za 100 prevoženih kilometrov. V tovarni pa obljubljajo porabo med 9,9 in 6,5 litra ali povprečno 7,7 litra.

Vožnja s tem avtomobilom je prijetna, zavore delujejo po “japonsko” kar pomeni, da ABS začne delovati zelo hitro, da se avtomobil zaradi tega ustavlja nekoliko počasneje, je pa ob ostrem zaviranju neverjetno vodljiv. Jasno vam mora biti tudi to, da je to družinski in ne dirkalni avtomobil in da so zavore prirejene prav takemu načinu vožnje, poleg tega pa so v Ameriki in na Japonskem hitrostne omejitve precej hujše in restriktivnejše kot v Evropi.

Čez ovinke boste ta avtomobil lahko peljali hitro, vsaj tako hitro, da si boste nakopali jezo vseh, ki bodo takrat vaši sopotniki. Avtomobil sicer nekoliko beži čez nos, vendar pa je obnašanje avtomobila v ekstremnih položajih (upam, da ga v takšnih ne boste preizkušali) predvidljivo in voznik natančno ve, kaj mu je storiti.

Hyundai trajet

Hyundai trajet je klasičen enoprostorski avtomobil, ki je za razred večji kot honda stream. V tem razredu, ki se je razvil kot prvi enoprostorski razred z renaultom espacejem, je tudi najhujša konkurenca, saj praktično ni tovarne, ki takega avtomobila ne bi imela v svoji floti. Zato je seveda povsem logično, da mora avtomobil ustrezati kupcu tako po tehnični, praktični, razumski, iracionalni in seveda najbolj tudi cenovni plati. In hyundai tak avtomobil je. Po svoji obliki sicer klasičen enoprostorski avtomobil, a prav zato nadvse praktičen.

Velika vrata, ki se vsa odpirajo klasično, za dostop do vseh sedežev, veliko steklenih površin za boljšo vidljivost iz avtomobila za vse potnike, v notranjosti pa veliko prostora tako za glave kot tudi za noge potnikov v treh vrstah. No, tista tretja je spet nekoliko nehvaležna, pa vseeno še vedno dovolj udobna. Če so vse klopi na svojem mestu, potem ostane za prtljago malo prostora, ob umaknjenih zadnjih sedežih pa je prostora bistveno več – za 525 litrov.

Voznikov prostor je lično in praktično urejen, ergonomija pa je dobra in marsikaj je mogoče prilagoditi, žal sedež ni najudobnejši. Volan je nastavljiv, volanska ročica pa na sredi med obema sedežema. Tako je nekoliko preveč stran od rok in volana, vseeno pa je prestavljanje natančno in tekoče. Nastavljiv je tudi volanski obroč. Stikala so tam, kjer sem jih pričakoval, oprema avtomobila pa bogata, vključno s potovalnim računalnikom, na katerem pa sem vseeno pogrešal še kak podatek o vožnji. S prezračevanjem je dobro poskrbljeno tudi za tiste potnike, ki sedijo zadaj.

Testni trajet je poganjal dizelski motor, turbo dizelski, da ne bo pomote. Sprva sem bil sicer nekoliko skeptičen, kajti daljnovzhodni proizvajalci ne slovijo ravno po najbolj prepričljivih dizelskih agregatih. Vendar pa jih sodobni, predvsem evropski trendi, silijo k temu, da vdelujejo v avtomobile dizelske agregate. Nad motorjem sem bil prijetno presenečen. Deloval je dobro praktično od prostega teka do 4000 vrtljajev in še malo čez, potem pa ni več kazal pretiranega navdušenja nad mučenjem. In tudi taka vožnja bi bila mučenje, to moram priznati, kajti avtomobil je po 3000 vrtljajih postal nekoliko glasen. Pri 4200 pa je bil že kar moteče glasen. Motor razvije 112 konjskih moči pri za dizle že kar klasičnih 4000 vrtljajih, ter 225 Nm navora pri 2000 vrtljajih. Brez dvoma dober motor prižene hyundaja do hitrosti 166 km/h, z mesta do 100 km/h pa boste v hyundaiju potrebovali solidnih 14 sekund. Sama poraba ni bila tako ugodna, kajti tudi naše zahteve niso bile prav prijazne – na testu smo porabili med 10,2 in 12,3 litra dizla. Kar pa ob takih zahtevah kot smo jih imeli, če dobro premislim, sploh ni bilo zelo veliko.

Avtomobil je prijazen enoprostorski avtomobil namenjen prevozu sedmih oseb. Vseh sedem se lahko pelje kar udobno, voznik se počuti za volanom prijetno, vožnja s tem avtomobilom pa je povsem običajno enoprostorska.

VW sharan 1,9 tdi (130 KM) 4motion

Ne ustrašite se prosim toliko oznak, takoj vam jih razložim! Sharan je Volkswagnov avtomobil, ki je nastal v sodelovanju s Fordom. Pri Fordu se ta avtomobil imenuje galaxy. Je klasično zasnovan enoprostorski avtomobil, med tekmece pa se je vrinil med zadnjimi. 1,9 pomeni prostornino motorja, ki zmore praktično nešteto različnih moči. V testnem primeru jih je zmogel 130! 4motion pa pomeni, da je imel testni avtomobil pogon na vsa štiri kolesa.

Sharan je torej nastal v koprodukciji dveh svetovnih avtomobilskih gigantov. V začetku so sicer imeli kar nekaj težav, pozneje pa so se uredile in reči je treba, da sta se združili dve dobri stvari. Volkswagen je v glavnem prispeval tehniko, Ford pa oblikovne rešitve. Tako ta avtomobil (poleg sharana in galaxyja še seat alhambra) zaseda kar pomembni tržni delež med enoprostorskimi avtomobili.

Oblika tega avtomobila je zelo zanimiva, saj maska ni pokončna, temveč je kot zravnan z vetrobranskim steklom in pokrovom motorja, tako da avtomobil sega daleč naprej. Vse drugo na tem avtomobilu pa oblikovno ni nič posebnega ali nepričakovanega, saj so ti avtomobili narejeni predvsem zato, da bi bili v notranjosti prostorni.

V testnem avtomobilu je bilo 5 sedežev, kar je sicer tudi serijska oprema, a brez težav lahko dokupite tudi dodatna sedeža. Montaža in demontaža sedežev je sicer tehnično precej enostavna, vse skupaj pa nekoliko zapletejo težki sedeži. Sam si zelo težko predstavljam dekle ali ženo, ki bi iz tega avtomobila sama jemala sedeže, prav tako pa si težko predstavljam kakega poslovneža, vsega polikanega, ki bi vanj montiral sedeže. Sicer pa je dostop do vseh sedežev preprost, vrata se odpirajo klasično in so dovolj velika, da je precej preprosto zlesti vanj tudi povsem zadaj. Ampak tako kot vedno; tudi v sharanu povsem zadaj ni tako kot v BMW-jevi seriji sedem ali v audiju A8! Ko je v avtomobilu samo 5 sedežev, je prostora v prtljažniku ogromno, če je v njem vseh sedem sedežev, je prostora manj, če pa hoče vsak od njegovih sedem potnikov s seboj peljati tudi svoj največji kovček, potem pa se mi zdi, da ga je celo premalo.

Voznikov prostor je res zgledno urejen in opremljen. Ergonomija je ob izdatno nastavljivem volanskem obroču in sedežu res dobra, nad sedežem pa nisem bil tako zelo navdušen, kajti občutek sem imel, da sedim nagnjen nekoliko naprej. Prestavna ročica je bila postavljena klasično, kar pomeni, da je nekoliko nepriročna, veseli pa, da je bilo prestavljanje povsem tekoče in da je bilo na ročici narisanih sedem zarez, kar pomeni, da je imel sharan šeststopenjski menjalnik. Vsa stikala, pa osrednja konzola in vse, kar sodi k vožnji, je bilo skoraj brezhibno, oprema pa je bila bogata, vključno s tempomatom in potovalnim računalnikom. Žal pa tudi volkswagnov računalnik ni postregel z vsemi želenimi podatki. Manjkal mi je tisti, ki bi mi povedal, za koliko kilometrov goriva mi je ostalo v rezervoarju.

Motor v testnem avtomobilu je bil turbodizelski z direktnim vbrizgom goriva in sodobnim vbrizgom prek šobe s tlačilko. To pomeni, da poleg visokotlačne črpalke za večji pritisk goriva v valje skrbi še mini črpalka, ki je nameščena v vsaki šobi posebej. Zaradi tega so kapljice manjše, sprej pa natančneje razpršen v valj, kar seveda pomeni večji izkoristek goriva, torej večjo moč in manjšo poraba. Motor je zmogel 130 konjskih moči pri 4000 vrtljajih in kar je za ta avtomobil še bistveno pomembnejše, orjaški navor 310 Nm pri nizkih 1900 vrtljajih. Motor požene avtomobil do končne hitrosti 181 km/h, z mesta do 100 km/h pa ga prižene po 13,7 sekunde. To so povsem sprejemljivi podatki za kombi z dizelskim motorjem. Seveda pa je bila tudi poraba dovolj nizka; na testu smo porabili med 7,9 in 10,2 litra plinskega olja. Največ seveda porabi pri hitri vožnji (nad 150 km/h) po avtocesti, v mestu ob zmerni vožnji pa je poraba bistveno manjša.

Avtomobil je imel štirikolesni pogon, ali kot ga sodobno imenujejo pri VW-ju - 4motion. Pogon je sicer dober in lahko pride prav, vendar si sam takega avtomobila ne bi kupil. Premalokrat namreč pride resnično prav. Če pa bi živel nekje, kjer so vozne razmere v glavnem slabe, kjer velikokrat pada sneg ali pa so ceste čudno razkopane, potem pa ne bi premišljal. Avto je zaradi štirikolesnega pogona namreč nekoliko težji, malce slabše so končne zmogljivosti, nekoliko večja pa je poraba. Ampak kot rečeno; za kakšne alpske vasice je ta avtomobil kot naročen!

Sharan je tehnično vrhunski avtomobil, kar se praktičnosti tiče nekoliko manj, saj se mi zdi, da prostor v avtomobilu res ni optimalno izkoriščen, voznikov prostor pa je več kot samo prijeten in prijazen. Skratka še en VW bi smel zapisati, pa čeprav so imeli prste vmes tudi pri Fordu. Še sreča, da ne preveč!

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte petindvajset in sedem * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *