Slovenija je zdaj najustvarjalnejše okolje

Tako kot sicer v življenju je tudi pri Luki Novaku naključje premešalo prvotno postavljene karte. Po študiju primerjalne književnosti je odšel študirat naprej v Nemčijo s ciljem, recimo, da bo postal ugleden profesor, a se je vrnil in se vključil v družinsko založbo. Založba Vale-Novak slovi med drugim tudi po kuharskih knjigah, na trgu je tretja uspešnica mladega angleškega kuharja Jamieja Oliverja. Naš pogovor se je začel pri teh uspešnicah.  

So kuharske knjige vaša niša? 

Ne, ker veliko založb izdaja kuharske knjige, a mi imamo tukaj veliko tradicijo, malo po mami Edvini, ki se je s tem začela ukvarjati toliko prej kot drugi, in pa zato, ker vsi kuhamo. Z ženo sva prekuhala vse Jamieve recepte, preden smo se odločili, da izdamo njegove knjige. Tako sem jih tudi laže prevedel, ker sem točno vedel, za kaj gre.  

Sam si jih prevedel? 

Da, prevedel in uredil.  

Ste presenečeni nad uspehom? 

Pri Jamieju smo mislili, da bo to samo projekt za izbrane. Meni je bil sicer všeč njegov način kuhanja, toda bal sem se, da se pri nas ne bo prijel. Dve leti smo omahovali z odločitvijo, da izdamo prvo knjigo.  

In medtem si preizkušal njegove recepte … 

Zame je on zakon. Že štiri leta me ni navdahnila nobena druga kuharska knjiga. Morda sem zdajle našel nekaj novega, tako da ga malo opuščamo. A vseeno, to je skoraj 400 receptov.  

Kateri so zate njegovi najboljši recepti? 

 

Tisti, ki izhajajo iz azijskih jedi. Na primer štruklji, polnjeni s piščančjim mesom in kostanji, kuhani, pa še pečeni. Izhodišče je azijsko, on pa to malo evropeizira. Ali pri ribah … Mi smo navajeni na orade v pečici, zraven krompir in blitva. On je pa pokazal, da lahko ribo filetiraš in dodaš paradižnik in koromač. Kombinira nekaj, kar nima zveze z dalmatinskim, pa je vseeno mediteransko in dobro.  

Je Jamie izraz globalizacije? 

 

Ja, globalizacija je prisotna kot fusion (zlivanje). Ta trend se je pojavil sredi 90. let, ko so začeli mešati kreolsko hrano s francoskimi vplivi, toda tisto je bilo zanič. Potem so to v New Yorku in Londonu razvili v dobro smer. Jamie je pa še dodatno k stvari potegnil mlade in nasploh dvignil status gospodinjskih del. Gospodinjstvo ni več samo za stare mame, temveč je »in«. So tudi revije, ki kažejo, kako so gospodinjska opravila »fancy«, kako lahko delaš sprejeme drugače in podobno.  

Kje dobiš ideje glede knjig. So to knjižni sejmi? 

 

Na leto obdelam nekaj sejmov - Frankfurt, Pariz, London, Amerika. Se je pa v zadnjem času pomen sejmov spremenil. Zame sicer že zato, ker sem dve leti vodil priprave na slovenski knjižni sejem v Cankarjevem domu in letos pripravljam slovenski nastop na Frankfurtskem knjižnem sejmu, zato sejme zdaj obiskujem predvsem zato, da vidim, kako se delajo sejmi.  

Vloga sejmov se je spremenila, ker lahko danes vse o knjigah zveš prek interneta; ni ti treba iti na sejem, da bi zvedel, kaj so na primer uspešnice. Včasih si namreč na sejem šel prav zato, da si dobil take osnovne informacije. Sejmi so zato danes bolj namenjeni osebnim stikom, pa ne rutinskim, kajti tudi to poteka prek elektronske pošte. Najzanimivejši so sejmi, ki imajo veliko prireditev. Tak je na primer pariški in takšni sejmi se razvijajo. 

Kje je v svetu žarišče novih idej? Je to še vedno Amerika? 

To sem se pred kratkim tudi sam spraševal. Včasih me je Amerika zelo navduševala. Bil sem tam tudi leta 1999, sredi internetnega balona in moram priznati, da me je prevzelo. Bil sem sicer skeptičen, da se bo indeks Dow povzpel na 36.000 točk, kot so napovedovali, a ko sem bil na nekem tečaju na univerzi Stanford, sem spoznal vrsto ljudi in ti so izžarevali samo navdušenje. In tudi mene je prevzelo. Vsi so verjeli, da se spreminjajo osnovne zakonitosti in da bo prihodnost fantastična. Vse to se je seveda izkazalo kot utopija. Toda vendarle, Amerika je v zadnjih desetih letih v podjetniškem smislu dala veliko. Zdaj tam vlada recesija in od tam ne moremo pričakovati spodbud. Ampak tudi iz Evrope jih ne dobimo. Zdi se mi, da je Slovenija zdaj najustvarjalnejše okolje.  

Včasih sem se vrnil iz New Yorka in bil en teden zamorjen, recimo leta 1996, ker je pri nas šlo vse tako počasi. Pred kratkim sem bil v Los Angelesu in se mi je zdelo, da gre tam vse počasi, oziroma da se nič ne dogaja. Vleklo me je domov. Ta prostor ima zdaj, ko se pripravljamo na Evropsko unijo, nekakšno energijo, in nekaj bo potegnilo. V Guardianu so izmerili, da je za zahodne Evropejce Slovenija zdaj na drugem mestu po privlačnosti, lani smo bili pa čisto na repu lestvic priljubljenosti. Ko se sprehajam po Bohinju, vidim, da je vsak drugi človek iz tujine – Anglež, Nizozemec ali Belgijec, pa seveda še veliko Čehov in Madžarov.  

 

In kot podjetnik imaš občutek, da si v pravem trenutku na pravem mestu.  

Da, zdaj imam gotovo ta občutek. In sploh se mi zdi, da postaja geslo »misli globalno, deluj lokalno« vse pomembnejše. Terorizem in sars sta nas malo omejila v potovanjih in zdaj odkrivam »lokalno«. Intenzivno potujem po Sloveniji. Hodim v Bohinj, pa na Štajersko, na Ptuj, prej veliko v Kobarid. Ne bi se rad zaprl v ozke meje, a če hočeš spoznati samo svoj del sveta, potrebuješ veliko časa; če te zanima še naša okolica, Dunaj, Švica, Dolomiti, imaš velik prostor, ki ti ponuja praktično vse. Če morda sem pa tja odletiš kam dlje, na primer v Ameriko, imaš ves navdih, ki ga potrebuješ.  

Po drugi strani pa ti je svet ves čas dostopen prek interneta. En klik si proč od vsega. Odtipkaš besedo v iskalnik Google … To je med drugim olajšalo tudi uredniško in prevajalsko delo. Vsak izraz, ki si ga nekoč iskal po leksikonih, si lahko takoj razložiš.  

Katera ideja na poslovnem področju te fascinira v zadnjem času? 

Ideja Jeremyja Rifkina iz knjige Age of Access (doba dostopa), ki pravi, da je treba vse dati v franšizo. Gre za to, da nisi obremenjen z lastnino, denarjem in skrbmi, ker daš drugim, da izkoriščajo tvojo idejo in za to prejemaš odstotke. Ampak v Sloveniji se ideja franšize menda nekako ne prime najbolje.  

Ali imate v programu tudi knjige, ki jih šteješ za poslanstvo? 

Večino programa štejem za poslanstvo. Na primer knjige pop filozofa Alaina de Bottona  »Utehe filozofije« in »Kako ti Proust lahko spremeni življenje« – ki bistvo filozofije in lepote odkrivajo tudi laikom, pa knjiga Andreja Comta Sponvilla »Mala razprava o velikih vrlinah«, ki nas vrača v pristnost etike, zelo pomembna se mi zdi Ecova »Kako napišemo diplomsko nalogo«, ki smo jo izdali pred kratkim – ta ima vsekakor pomembno znanstveno poslanstvo. Sploh pa težimo, da bi nam bile vse knjige, ki jih izdajamo, všeč, da imaš ob svojem delu občutek, da ti je fino.  

No, zame je tudi Jamie poslanstvo. Naredil je revolucijo v slovenski kuhinji. Pri tem mislim tako osebno - na primer, neka poslovna znanka mi je povedala, da ji ribe zdaj niso tabu in na splošno ljudje nimajo več odpora do azijskih jedi ali do surove hrane –, kot tudi glede restavracij. Končno se je tudi pri nas v Ljubljani odprla restavracija s sušijem ... pa neka paninoteka, ki ponuja sendviče, podobne tistim na italijanskih avtocestah. V lokalih ljudje razumejo, da ni dovolj, če samo pijejo, gostilne in restavracije ponujajo več kot samo tradicionalne jedi in tujci dobijo vtis, da so v modernem mestu. To je naredil Jamie. Slovenci smo bili glede kuhanja precej zaplankani in želel sem si, da bi se tukaj nekaj premaknilo.  

 

Posel ti je očitno užitek. 

Da, kar uživam.