Podjetnik logo
 

Sožitje podjetništva, umetnosti in hedonizma

Avtor: Tatjana Pristolič | Objava: 10.12.2002

Mira Šemić v svojih dejavnostih povezuje na videz nezdružljivo. Zakaj je iz špedicije preklopila na restavracijo in zakaj ima že nove načrte?



Po rodu je iz Banja Luke. Ko je bila stara devet let, je imela hudo prometno nesrečo. S sanmi se je zapeljala pod kamion. To, je prepričana, jo je za vedno zaznamovalo. Pri devetih je pol leta nepremično preležala v postelji. Pri enajstih je šla še na drugo operacijo noge. “Oče je bil prijatelj s primarijem Debevcem, tedaj znanim kirurgom ortopedom. Takrat smo bili velikokrat v Ljubljani. In ko se je bilo treba odločiti za študij, sem toliko laže izbrala Ljubljano.” In v Ljubljani je potem ostala.

Dobiva se v Monroeju, njeni restavraciji zraven ljubljanske Kinoteke. Stene krasijo filmski prizori in slike iz zasebnega življenja razvpite platinaste zvezde, Marylin. Pri filmu, pravi, ljubi happy end. Ja, potrebuje ta kontrapunkt življenju, v katerem se sicer gnetejo stresi, naglica, kampanjsko delo. Rada ima prefinjeno, vrhunsko, lahkotno hrano. Takšno, ki zadovolji vse čute. Takšno, ki je estetska na videz in slastna na okus. Takšno ... ja, uganili ste, takšno, kot jo strežejo v njenem Monroeju.

Za začetek vprašanje - kako znamo uživati Slovenci?
Užitkov je veliko in so zelo različni: užitek pri vinu, pri dobri hrani, glasbi, filmu, dobri predstavi, umetnosti nasploh .... Oceniti povprečno užitkarstvo Slovencev je kar težko. Družba, v kateri se gibljem jaz, to so moji prijatelji in poslovni partnerji, moram reči, da so bolj ali manj vsi uživači. Radi dobro jedo, pijejo, poznajo vina .... Kultura pitja vina v Sloveniji, recimo, se je v zadnjih petih, osmih letih neverjetno izboljšala. Ljudje se vse bolj spoznajo na vina, na kombinacijo vina in hrane, kar kaže, da se stopnja izobraženosti tudi v tej vinsko-kulinarični kulturi povečuje.

Med pogovorom nama natakar prinese aperitiv in lahek namaz iz skute z drobnjakom in peteršiljem.

Pa hedonizem kot koncept, način življenja?
Jaz sem gotovo hedonist, takšno me vsi poznajo. Veliko delam, a vedno, ko veliko delam, imam pred seboj vizijo, upanje in tolažbo v tem, da si zadam cilj oziroma nekaj kot nagrado. Da bom, ko bom neko delo ali projekt končala, nekam šla, si nekaj privoščila, kakšno potovanje, obiskala kakšno tuje mesto ali šla na počitnice. Januarja, recimo, grem vedno za nekaj časa nekam daleč, na toplo. Od časa do časa pride kriza, ko garaš in si utrujen, delaš cele dneve, po dvanajst, šestnajst ur na dan, in takrat mi ta vizija pomaga. Daje mi dodatno energijo. Sama sebe nagrajujem, ker veliko delam. Delo kot delo ali kopičenje denarja me ne veseli. Denar ni smisel mojega življenja. Denar je samo sredstvo.

Kaj pa delo kot užitek? Če človek počne tisto, kar ga veseli, je delo obveznost, pa tudi užitek.
Gotovo, da je to res. Moram reči, da sem imela srečo in našla ali pa ustvarila delo, ki me veseli. Sejemska špedicija, ki je zelo naporna, mi daje finančno zadoščenje, po drugi strani pa pri tem delu srečujem ogromno ljudi in v teh stikih uživam. To ni klasična špedicija, kjer si pravzaprav samo neke vrste pisarniški delavec, carinski deklarant, temveč je precej bolj ustvarjalna in večplastna oblika dela, ki ponuja precej več možnosti. Pravzaprav ne verjamem, da je veliko takšnih ljudi, ki delajo izključno zaradi denarja. Prepričana sem, da se da običajno preživeti in zadostiti svojim potrebam z manj dela. Vsak, ki dela veliko, je predan svojemu delu, ga ljubi. Tudi delo je strast.

Začeli ste v špediciji, v državnem podjetju, zdaj ste lastnica zasebnega špediterskega podjetja. Kdaj ste prvo zamenjali z drugim?
Kot študentka na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, študirala sem mednarodno ekonomijo, sem šla na neki sejem na Gospodarskem razstavišču delat kot hostesa. Po naključju sem bila hostesa pri Jugošpedu. Nisem le kuhala kave, temveč tudi govorila s strankami in se lotila še česa drugega, in tako, po naključju, sem šla pozneje v Jugošped tudi v službo. In bilo mi je všeč, bilo je zelo dinamično, sejmi, razstave, stiki z ljudmi ... Z razkrojem Jugoslavije se je bilo treba postaviti na lastne noge in takrat sem se odločila in ustanovila svoje podjetje. Tudi z imenom podjetja, Art spedal, sem hotela nakazati, kaj dela naše podjetje, da se ukvarjamo z umetnostjo in špediterstvom.

Kako pa ste začeli s sejmi in razstavami?
Spet je šlo za splet okoliščin. V zgodnjih osemdesetih je galerija Beaubourg, Georges Pompidou v Parizu, pripravila Plečnikovo razstavo in jo podarila Sloveniji. Naši predstavniki, gospod Krečič, gospod Prelovšek in drugi, ki so se takrat ukvarjali s tem, so prišli k meni in predlagali, da bi to izpeljala jaz, potem pa bi to razstavo predstavljali še drugod po svetu. Seveda sem sprejela. Potem se je stvar začela odvijati sama od sebe. Bilo je ogromno razstav in zdaj, pa tudi že tedaj, je bil to zelo specifičen posel. S to vrsto špedicije se v Sloveniji ukvarjata le dve podjetji, Art spedal in Interevropa. V teh dvaindvajsetih letih dela sem se ogromno naučila, razstave sem pošiljala po vsem svetu in zgradila sem si mrežo korespondentnih špediterjev po svetu. Trenutno, recimo, delam za ministrstvo za kmetijstvo izvoz vina v Bruselj, Kopenhagen in v London ...

Špedicija je verjetno precej moško obarvana zadeva?
Ja, a sama sem precej energična oseba, nimam družine, zato se lahko posvečam poslom. Če imaš otroke, ni možnosti, da bi toliko potoval ali delal cele dneve. Nikoli ne veš, koliko boš kdaj doma, in to ne gre dobro skupaj z družino. Kako bi me gledali doma, če pridem domov recimo ob treh zjutraj?!

Je bila to, da ne boste imeli otrok, zavestna odločitev?
To se zgodi tudi samo po sebi. Človek veliko potuje, hodi okrog, se posveča enemu delu za drugim, potem, po tridesetem letu pa, vsaj pri meni, ni bila izražena posebna želja po družini. Nisem imela prav posebnega nagnjenja. In vedno so tudi pomisleki, kako boš vsemu temu lahko kos. Eno je bilo torej pogojeno z drugim.

Nekateri so prepričani, da pravzaprav potrebuješ oboje, službo in družino, kot neke vrst filter za blažitev kriz, ki se pojavljajo zdaj na enem, zdaj na drugem področju.
Gotovo potrebuješ kak nežen tampon, kamor se lahko zatečeš, ko se pojavi kriza. Zato pa si izbiraš človeka, partnerja, ki ti je nekako podoben. Imeti morata skupne interese. Potem ni težav. Če pa gre za velika nasprotja in razlike, nekaj zelo diametralnega, potem je tisto čustvo, ki dva združuje, morda samo strast. Strast pa ne traja ne vem kako dolgo.

Na mizo medtem dobiva prigrizek, oparjeno divjo postrv na posteljici popečenega kruha in nežne solate s kremo z nekaj hrena, marinirani fižolčki v olivnem olju z balzamičnim kisom in limono.

Kako in kdaj pa se je začela vaša zgodba z Monroejem?
Zdaj imam Monroe šesto leto. Spet je šlo za naključje - tega, naključij, je nasploh zelo veliko v mojem življenju. In tu je anekdota. Takrat je bil na otvoritvi avtomobilskega sejma v Ljubljani, Art spedal je uradni špediter Ljubljanskega sejma, med drugimi avtomobili razstavljen tudi krasen jaguar. Bil mi je zelo všeč, vrtela sem se okrog tega avta in ga občudovala, a prodajalec v meni očitno ni prepoznal pravega kupca, bil je nekoliko nonšalanten. Naslednji dan, bila je nedelja, me je kolegica, ki je tudi organizatorka sejmov, poklicala in mi rekla, da je v centru Ljubljane naprodaj restavracija. Odločila sem se, da je to nekaj zame, in tako je šel jaguar v restavracijo Monroe.

V Monroeju, se zdi, je kombinacija dela in užitka kar prava.
Vedno sem si želela imeti svojo restavracijo. Nagnjena sem k dobri jedači in pijači. Po kilogramih se mi kar vidi. (smeh) Mislim, da je trenutna moda vitkosti in androginosti, ki vlada v svetu in pri nas, absolutno pretirana in po mojem zelo neživljenjska. Ne vem, jaz sama, morda je to tudi predsodek, preveč suhih ljudi nekako podzavestno ne maram. Ne čutim simpatije, ker vem, da so za nekaj prikrajšani, ker v življenju ne znajo prepoznati lepote in užitkov. Ne gre le za užitke v hrani in pijači, temveč tudi vse druge užitke, ki gredo nujno zraven. Uživanje v druženju, pogovoru, izmenjavi mnenj, poslušanju glasbe, v plesu ali pa užitki v naravi, lepoti, v potovanjih, spoznavanju novega, sprejemanju, odprtosti ...

Veliko ste na poti, doma in v tujini. Posel, užitki - oboje?
Vedno kombiniram eno in drugo. Če je treba kam iti, recimo zasebno, to izkoristim tudi za to, da opravim kakšno poslovno malenkost. No, če grem na Filipine, tam seveda nimam kakšnih poslovnih obveznosti. Zdaj, recimo, sem bila v Barceloni, kulinaričnem mestu številka ena v Evropi. To je bil moj tretji obisk, prej sem obdelala barcelonske muzeje, arhitekturo in kulturo, tokrat pa restavracije, tržnice, zanimala so me zlasti katalonska vina. Hodila sem po najboljših restavracijah, ampak pravim, da sem delala. Kajti to je moje izobraževanje.

V načrtu imate še odprtje vile na Primorskem?
Ja, v Goriških brdih. Najprej sem hotela kupiti Gradnikovo domačijo, a zaradi številnih dedičev je to padlo v vodo in sem v Medani kupila osnovno šolo. Rada bi jo preuredila po vzoru Casa Nobile iz Toskane ali podobne ponudbe v Španiji in na Portugalskem, ki so me navdušile, ko sem bila tam. Gre za stare hiše, ki so prenovljene in rabijo resničnemu užitkarstvu. Smo pač takšni, šele ko vidimo nekaj v tujini, lahko nekaj takšnega prepoznamo tudi doma. In Medana ima izjemne možnosti. Vinski turizem, če gledamo širše, je v vzponu, s finančne plati je najdražji, zanima profilirano publiko. Medana se mi zdi res pravi kraj, z vinogradi na vseh straneh. Vsakič sem tako ganjena, ko vidim te gričke in vinograde, vsaka trta je sad človeškega truda ... Iz vasi se vidi morje. Tam je prava mediteranska klima. No, imela bom bazen, spodaj v hiši bo vinska galerija, kjer bodo predstavljena vsa vina z Brd, pa dve degustacijski sobi, kjer si bodo gostje lahko izbrali vino, ga pokušali, ob tem kaj prigriznili ...

Natakar nama prinese še carpaccio iz dimljenih račjih prsi na radičevi posteljici z nekaj kapljicami olivnega olja, balzamičnim kisom in limono.

Kakšna vina so vam najljubša? Rdeče, belo, penina ...?
(smeh) Goriška brda, Medana! Tu sploh ni dileme! No, januarja letos nas je šla skupina ljubiteljev vina in znani enologi za štirinajst dni na vinsko turo v Južno Afriko. Tam imajo fantastična vina. Sama nisem enologinja, temveč sommelier. Za razliko od enologa, ki je poznavalec, ima široko znanje o vinu, pozna tudi tehnologije, ve, kako sladkor vpliva na alkohol, kako nastaja vino in podobno, je sommelier svetovalec, ki ima določeno znanje o vinih, prepoznava vina in zna presoditi, kakšno vino sodi k določeni vrsti hrane.

Če preskočiva s poznavanja vin na poznavanje ljudi. Kaj si običajno zapomnite pri stikih z ljudmi, imena ali obraze?
Verjetno obraze, ki pa jih pogosto vežem tudi na imena. Ko koga srečam, vem, ali sva se že srečala ali ne, moram pa ponavadi malo počakati, da se spomnim tudi imena in konteksta, v katerem sva se s tem človekom nekoč že srečala. Kot da bi dala nekaj podatkov v računalnik, ki stvari premelje in potem se spomnim. Sem zelo intuitivna oseba. Ko nekoga prvič srečam, se moram enostavno prepustiti in ga začutim - ali pa ne. In nikoli, nikoli se pri tem nisem zmotila. Takoj pa, ko začnem analizirati, to že zamegli to intuitivno presojo, občutek.

Film v Monroeju, razstave in sejmi pri Art spedalu, poezija in vino v Medani, skupni imenovalec je umetnost. Od kod ta rdeča nit?
Že v gimnaziji smo, skupina desetih, dvanajstih kolegov nekako tekmovali med seboj, kdo bo prvi prebral kakšno knjigo, videl kakšno razstavo, imel dobro ploščo ... Potem sem se pet, šest let, še v študentskih letih, aktivno ukvarjala s keramiko - to je bilo že pred ohoho leti - v časih, ko se s takšnimi stvarmi ni ukvarjal skoraj še nihče. To je bilo nekje sredi sedemdesetih in v tem sem našla zame očitno pravo kombinacijo zadovoljstva, kreativnosti in zaslužka. Razmišljala sem tudi o tem, da bi šla na zagrebško Likovno akademijo, pa očitno nisem bila tako prepričana v svoj talent in sem se nazadnje odločila za ekonomijo, ki je bila vseeno varnejša pot. V enem obdobju sem opravljala štiri službe, poleg špedicije in restavracije sem se ukvarjala še z nepremičninami in bila predstavnik celovškega sejma za Slovenijo. Sčasoma je bilo treba neke stvari opustiti. Bom pa, upam da v decembru, odprla še en lokal, ob Ljubljanici na Bregu, ki bo prva umetniško-vinska galerija pri nas. Morda sem preveč pogumna, a ideja je v tem, da se ti umetnosti, likovna in vinarska - delati dobro vino je tudi umetnost - predstavita na istem mestu. Takšne kombinacije za zdaj še nisem zasledila.

Kaj pa se bo zgodilo z Monrojem?
Glede tega se še nisem čisto odločila, ne vem pa, kako dolgo bom še zdržala. To je zelo naporno, zlasti Monroe s svojo kulinariko. Veliko delamo na vrhunskih sestavinah, na opremi, kristalni kozarci so ročno izdelani ... Želim, da je v Monroeju vse prvovrstno. In če želim odpreti galerijo z vrhunsko ponudbo, to zahteva ogromno dela in truda. Tako da ne vem, kako bom zdržala. Sem le na pragu petdesetih, prihodnje leto jih bom imela petdeset in stresi pri mojem delu so hudi. Prej sem bila lahko vedno neizmerno prijazna in potrpežljiva, zdaj vidim, da sem že malo manj.

Kako, oziroma morda bolje, kdaj človek ve, kdaj mora kaj končati in začeti nekaj novega?
Ja, takrat, ko ni več veliko zadovoljstva v tem, kar delaš. Ko te več ne veseli. Če postajaš nepotrpežljiv pri nečem. Takrat je idealen čas, da začneš nekaj drugega, drugo delo ali drugo dejavnost. Žal nismo več renesančni ljudje, ko je imel posameznik lahko zelo široko znanje. Danes so ljudje ozko specializirani. Spet en primer: Pred leti smo se v neki družbi pogovarjali o neki operi in eden od mladih doktorjev znanosti na področju računalništva je čisto resno vprašal, kaj je to arija. Smo mislili, da se šali, pa ne, ni se šalil, res ni vedel. Danes žal, če želiš biti na nekem področju vrhunski, moraš obvladati zelo ozek segment do perfekcije.

Medana bo vseeno nekaj čisto drugačnega od tega, kar imate zdaj ...
Z leti morda človek vseeno postaja že malo zasičen in to je verjetno razlog, da bom šla živet v Medano. Nekje okrog leta 2005 naj bi se zgodilo. Ja, sama bom poskusila narediti pršut, salame ... Zgoraj bo dvanajst sob. In jaz bom gospodinja, ki bo oddajala sobe.. Upam, da bo Medana zadostila vsem mojih užitkom. Predvsem po soncu, sem zelo odvisna od sonca, sonce me dvigne, vstanem in pojem ... Partner se mi je čudil, kako sem lahko tako dobre volje navsezgodaj. Ni problema, samo sonce potrebujem. Pa več prostega časa in miru. Res si želim in upam, da bo tudi v Medani happy end.

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte dvanajst in sedem * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *