Podjetnik logo
 

Stavbenik Josip Slavec

Avtor: Janez Korošec | Objava: 10.03.2002

V knjižici s tem naslovom je zbrano dragoceno gradivo o enem naših najpomembnejših gradbenikov, o podjetniku, ki bi letos, če bi še živel, praznoval stoletnico rojstva. Danes zanj skorajda nihče ne ve niti v podjetju, ki mu je s svojim znanjem in stroji utrjeval temelje za razvoj.



Pred kratkim je izšla v založbi Nove revije drobna knjižica s suhoparnim naslovom naslovom “Stavbenik Josip Slavec”. Toda že bežno listanje po njej, pravzaprav samo prelet nekaterih naslovov kratkih poglavij, kar nehote in nevsiljivo vabi k branju. Kajti zbrano gradivo o podjetniku, ki bi letos, če bi še živel, praznoval stoletnico rojstva, je pripoved o enem od očitno izjemno ustvarjalnih slovenskih gradbenih strokovnjakov in hkrati o tragiki pokončne osebnosti, ki se je zaradi žalostnih okoliščin izgubila v usodnih trenutkih časa in razmer druge svetovne vojne.

V knjižici, ki sta jo strokovno in s pretanjenim občutkom za človeško notranje bogastvo Josipa Slavca, zbrala in uredila avtorja Majda in Jože Žontar, gre za podrobno pričevanje o nekem človeku kot osebnosti, ki je zmogel presenetljivo hitro razviti svoje podjetje od popolnega začetka do ravni, ko je bilo zmožno graditi najzahtevnejše projekte tistega časa na Slovenskem in ko bi skorajda lahko uresničil svoj sen o novem slovenskem velepodjetju. Vse to sta mu z bliskovito naglico podrla okupacija in novi družbeni red, v skorajda enaki meri pa tudi nerazumevanje, ideološke razprtije in še posebej zavist ljudi, ki so živeli z njim in ob njem.

Josip Slavec je iz knjig, pripovedi in lastnih doživetij spoznaval pravila zemlje, vode in gradbenih materialov, preučeval naravne ujme in hkrati dosežke uma in delovnih rok ljudi; sicer je pa zaupal tehnološkemu razvoju in zakonitostim finančnega poslovanja v normalnih razmerah, se zavedal pomena poslovnih stikov in medčloveških, predvsem humanih vezi. In vse to nagrmadeno bogastvo znanja se je skorajda v trenutku sesulo.

Bogata zapuščina

Toda za njim so vendarle ostali preusmeritev znamenitega Zidanega mosta, kopališče v Kranjski gori, številne zanimive zgradbe v Kranju, železničarsko naselje v Ljubljani, blejski most čez Savo, hotel Park in kavarna kazina na Bledu, Šport hotel na Pokljuki, most čez reko Liko pri Gospiću, pa kočevska, gorenjska in šentiljska cesta, rešitev prometnih zagat na znanem Gaštejskem klancu, vrsta novih ali povsem prenovljenih banovinskih cest in vojaških objektov .... In med vsem tem tudi vse bolj znamenita ruska kapelica na Vršiču, spomin na ruske vojne ujetnike prve svetovne vojne, ki so umrli pod plazom z Vršiča.

Uresničevanje slovenstva

Za Josipa Slavca bi lahko danes celo dejali, da je bil pravi slovenski nacionalist. Svoj družinski priimek Nachtigal je preimenoval v slovenskega Slavca, že v rani mladosti je odkrito nasprotoval temu, naj bi tuji kapital, saj je takrat prevladoval nemški predvsem nemški, odločal o prihodnosti naše dežele, in vselej je opozarjal, da sposobnosti Slovencev niso nič manjše od drugih. Zlasti pa se je zavedal in spodbujal tudi druge, predvsem mlajše podjetnike, da je treba kapital neprestano oplajati in skrbeti za dobre kadre. Radovednost je pasel na tujih sejmih in zagrizeno preučeval tehnološke novosti, toda k sebi je vabil predvsem domače delavce in strokovnjake ter se tudi skorajda izključno gibal v domačih krogih. Temeljni in dejansko edini cilj mu je bil uresničevanje in krepitev najširšega pojma slovenstva, pri čemer se je še kako zavedal, da je to mogoče zagotavljati samo s slovenskim, torej domačim kapitalom, razvojem in znanjem, v katerega je treba neprestano vlagati. Za ta cilj je razdajal samega sebe in svoje imetje.

Njegovo sodelovanje z OF, razumevanje za delovanje in potrebe aktivistov, ki jim je dajal že od začetka okupacije vso moralno in materialno podporo, skrb za preproste ljudi in odhod v partizane, ko mu je začelo goreti pod nogami, je presunljivo lepo zaznati v dveh intimnih pismih iz partizanov soprogi ko je v viharnih dneh vojnih strahot zavestno podredil narodovi Ideji svojo družinsko zasebnost.

Krivice v novem družbenem redu

Prva leta novega družbenega reda z dilemami časa in križpotji so okoli njega zameglila vse kažipote, predvsem zaradi obnašanja nekaterih, ki zagotovo niso imeli v glavah tako neoskrunjenih misli na poti v prihodnost. Do vsega tistega, kar je Josip Slavec v dolgih letih dosegel s svojim umom in rokami, so hoteli priti karseda zlahka. Okoli njega so prevladali “argumenti množic”, posamezniki so izgubljali svojo individualnost in človeško intimo, hierarhija odločanja se ni ustvarjala na prvinskih vrednotah in strokovnosti, temveč na borbenih zaslugah, številni ustvarjalni ljudje so se izgubljali v sivini povprečja. Namesto ustvarjalne kritike, na katero so mnogi prisegali le v besedah, je prevladovalo načelo tuljenja z volkovi, strokovna in tovariška opozorila na slabosti in napake so bila ocenjena kot nasprotovanje oblasti in njenim predstavnikom, zavist nad sposobnostjo posameznika je prevladovala nad objektivnimi argumenti. In Josip Slavec je počasi, čeravno s hitrostjo podirajočih se domin, izgubljal svojo lastnino, ki jo je poklonil državi za razvoj še pred nacionalizacijo, lastno podjetje, odgovorne strokovne položaje in službo, ker so ga po krivici obdolževali vojnega dobičkarstva, možnosti za delo v svoji stroki, ker po vsem tem ni imel potrebnih “političnih kvalifikacij”, in končno še zdravje. In danes zanj skorajda nihče ne ve niti v podjetju, ki mu je s svojim znanjem in stroji utrjeval temelje za razvoj.

Več kot le rehabilitacija

Knjižica seveda ne more popraviti storjenih krivic, njen namen tudi ni zgolj rehabilitacija “nekega” Josipa Slavca. Poslanstvo zbranega, dokumentiranega in obrazloženega gradiva pa je zagotovo v poduk družbi, da mora graditi svojo prihodnost predvsem na sposobnosti nadpovprečnih posameznikov, jih ustvarjati, spodbujati in spoštovati, predvsem pa jim prisluhniti, zaupati in jim dati, seveda na podlagi načel demokratične družbe, vse možnosti za prodornost in razvoj. In med ta temeljna načela zagotovo sodi tudi zavest o nesprejemljivosti koketiranja s fundamentalnim liberalizmom. Kajti eno temeljnih načel razvoja podjetja Josipa Slavca je bilo odpiranje novih delovnih mest, ki bi dajala kruh ljudem in družinam, ter human in socialen odnos do vsakogar, ki to opravičuje s svojim delom in znanjem. Širino njegovih obzorij pa zagotovo dokazujejo še posebej stiki, ki jih je imel z dvema izjemnima snovalcema humanističnega uma tistega časa, z Otonom Župančičem in Jožetom Plečnikom.

Žalostno dejstvo pa je tudi, da danes imena podjetnika Josipa Slavca ne omenja nobena enciklopedija ali publikacija stroke, celo ne v zbornikih firme, ki ji je podaril za uspešno popotnico svoje znanje in (povsem prostovoljno) velik del premoženja. Zato se lahko vprašamo, koliko sploh poznamo zgodovino slovenskega podjetništva in ali se znamo s pravilnim odnosom in dolžnim spoštovanjem spominjati vseh tistih mož, ki so postavljali temelje in trdne opore razvoju najrazličnejših panog in strok, ki se brez njihovega deleža zagotovo ne bi povzpele do sedanje ravni.

Viri za knjigo

Delo je nastalo predvsem na podlagi arhivske zapuščine Josipa Slavca, ki jo je hranil in urejeval njegov sin Saša, dolgoletni slovenski podjetnik in med drugim tudi očitno pomemben član uglednega član EastWest Instituta.

Iz spremne besede

Knjižico je pospremil v javnost tudi dr. Ljubo Sirc, ki je ob tem med drugim poudaril: “Podlaga vsakega znanja je primerjanje. Primerjanje je pokazalo, da so države, kjer imajo najvišje dohodke - do trikrat višje kot v Sloveniji, tiste države, v katerih je podjetništvo svobodno. Veliko ljudi se ob tem zapiči v največja podjetja, mednarodne korporacije, saj ta res najbolj bodejo v oči. Toda čeprav so korporacije najbolj vidne, je vseeno res, da dobra polovica produkcije, ki zadovoljuje potrebe prebivalstva, prihaja iz majhnih in srednje velikih podjetij. Veliko vprašanje je, ali velika podjetja brez temeljev manjših podjetij sploh lahko funkcionirajo. Ugotovitev, da je vloga majhnih podjetij tolikšna, velja tako za Združene države kot za Švico in druge gospodarsko močne države. Kljub temu so podjetniki nezaželeni. Ljudje so do njih sovražno razpoloženi. Zakaj je tako? Čeprav je blaginja v veliki meri odvisna od podjetniškega zanosa, se tisti, ki imajo od podjetniškega uspeha največ, torej porabniki, nad njimi zgražajo. Zavist je naravna človeška lastnost, vendarle v dobi prosvetljenosti, tj. znanstvenega razmišljanja, nerazumljiva ....”

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *