Stroji za peskanje in fitnes - Črtalič

Črtaličevi so na Dolenjskem in tudi v drugih delih Slovenije dobro znano ime, nič manj ali celo še bolj pa so bili uveljavljeni na območju nekdanje Jugoslavije. S čim so si ustvarili ta sloves? Dolgo časa so namreč edini pri nas izdelovali peskalne stroje za manjše uporabnike (tržna raziskava leta 1991 je pokazala, da je v Sloveniji praktično vsak drugi peskalni stroj njihov, v drugih delih nekdanje države pa je to razmerje verjetno še večje), poleg tega pa so se uveljavili tudi na področju lakirne tehnike in izdelovanja najrazličnejše kovinske opreme. Kakšna je bila pot do družinskega podjetja s tremi samostojnimi proizvodnimi programi in spremljajočo trgovinsko dejavnostjo?

Jože Črtalič se je pred dobrimi tridesetimi leti odločil stopiti na negotovo pot zasebništva in tako je v domači garaži najprej začel izdelovati enostavne kovinske konstrukcije, kot so na primer kovinska ogrodja za pohištvo. Z veliko trme in vztrajnosti je posel stekel in počasi je začel izdelovati zahtevnejše stvari. Pred približno dvajsetimi leti se mu je pri delu pridružil sin Bojan, ki je končal študij strojništva in se je brez pomišljanja odločil, da bo šel po očetovih stopinjah. Kmalu po njegovi aktivni vključitvi v družinske posle so se v sodelovanju z Iskro Avtomatiko lotili gradnje strojev za peskanje. Tako so z leti postali tako rekoč edini proizvajalci teh strojev za manjše uporabnike na območju nekdanje Jugoslavije, iz skromnih začetkov pa so kasneje razvili celo družino strojev za peskanje.

Nenehno pa so tudi razmišljali o novih izdelkih in proizvodnih programih in tako so, ko so se s stroji za peskanje že dodobra uveljavili, prišli na idejo, da bi začeli razvijati tudi lakirno tehniko. Zakaj ravno lakirno tehniko? Po besedah Bojana Črtaliča je lakirna tehnika logično nadaljevanje peskalne tehnike, ker je opeskane predmete treba v 24 urah tudi polakirati. Začeli so tako, da so najprej za lastne potrebe zgradili lakirnico, ki je bila takrat najmodernejša daleč naokrog, čez čas pa so v sodelovanju z italijanskim partnerjem začeli graditi avtolakirnice in večje industrijske lakirnice po naročilu.

"Po enem letu smo se s partnerjem razšli in naprej smo gradili sami. Sposobni smo narediti celotno lakirnico, od ohišja, ventilatorjev do vse druge opreme, po željah, merah in potrebah naročnikov. Predvsem pa ne iščemo poceni izvedb, kot na primer Italijani, ki nam zadnje čase delajo močno konkurenco z dvomljivo kakovostjo za majhen denar. Mi smo s ceno nekje vmes med Italijani in Nemci," je povedal Bojan Črtalič. O njihovi kvaliteti priča tudi podatek, da so med številnimi drugimi zgradili tudi lakirnico v Trimu Trebnje, v Volkswagnovem servisu v Novem mestu in še bi lahko naštevali.
Zahtevnejši proizvodni programi so zahtevali tudi vedno več delovnih moči. Oče in sin sta okrog sebe zbrala skupino štirih inženirjev strojništva, eden od njih je vpisal tudi magisterij s področja laserske tehnike, kar verjetno ni ravno običajno za proizvodno obrtno podjetje. Družinskim poslom pa se je priključila tudi Bojanova žena, sprva predvsem zato, da so po starem obrtnem zakonu lahko imeli dovolj zaposlenih delavcev, potem pa jo je stvar "zgrabila" in tudi ona se je z vso energijo posvetila podjetju.

Z razvojem lastnih programov notranje opreme so nadgradili tudi izdelavo enostavnih kovinskih konstrukcij za pohištvo. V sodelovanju s Slovenijalesom izdelujejo program vrhunskega pisarniškega pohištva, izdelujejo pa tudi opremo za trgovine in skladišča, gostinske lokale, hotele, varnostne vitrine za razstavne prostore, neprebojne stene za banke, menjalnice itd. Posebej so se specializirali tudi za izdelavo šolskega pohištva. Povsem sami so razvili šolski program Anja, ki pa ga, kot pravi Bojan Črtalič, trenutno nimajo časa izdelovati.

Ker so na področju peskalne tehnike imeli velik del kupcev iz nekdanje Jugoslavije, so morali po izgubi teh trgov omenjeni program precej skrčiti. V nasprotju s številnimi slovenskimi podjetji, ki so se morala po izgubi južnih trgov tako rekoč čez noč preusmeriti drugam, so se Črtaličevi raje preusmerili v druge dejavnosti. "Vedno imamo več želez v ognju, tako da se nam je taka preusmeritev zdela primernejša in predvsem manj tvegana in cenejša. Tako je sedaj približno ena tretjina naše dejavnosti program notranje opreme, ena tretjina peskalna in lakirna tehnika, preostalo tretjino pa predstavlja proizvodnja opreme za fitness za svetovno znanega proizvajalca Armstrong, ki med drugim opremlja vojsko, policijo in velik del športnih klubov v zahodoevropskih državah. Na tem področju v bližnji prihodnosti pričakujemo od 50- do 100-odstotno povečanje proizvodnje, glede na to, da je Armstrong krepko povozil svojo konkurenco," napoveduje Bojan Črtalič. Kako se pridobi delo takega formata? "Armstrong je pred dvema letoma začel seliti proizvodnjo iz Italije, da bi lahko povečal konkurenčnost. Bili smo eno od štirih podjetij, ki so kandidirala za to delo; za vse skupaj smo izvedeli nekoliko pozno, tako da smo zadnji dobili načrte, vendar smo prvi predložili prototipe. Izbrali so samo nas in tako smo ob pomoči njihovega inštruktorja v enem letu osvojili proizvodnjo celotnega programa, to je skupaj 54 različnih naprav," pripoveduje Bojan Črtalič.

Podjetje se je najhitreje razvijalo v zadnjih treh letih, ko so za 100 odstotkov povečali število zaposlenih in približno za toliko tudi obseg proizvodnje. V tem času so tudi zgradili nove proizvodne in poslovne prostore v industrijski coni v Dolenjskih Toplicah in odprli predstavništvo v Ljubljani. Večji del proizvodnje že poteka v novih prostorih, načrtujejo pa tudi selitev uprave, ki je za zdaj še v Novem mestu. Bojan Črtalič pravi, da jim bodo tudi novi prostori kmalu premajhni, če bo šel razvoj tako hitro naprej. Vendar pa morebitna nadaljnja širitev ne bi smela biti problem, ker je v okolici novogradnje še dovolj zazidalnih površin.

Kako danes Bojan Črtalič gleda na težke in verjetno tudi lepe trenutke razvoja podjetja? "Zares je velika razlika med tem, kako smo delali pred dvajsetimi leti in danes. Včasih smo si dneve in noči razbijali glavo s tem, kaj bomo delali, in hoteli smo delati vse po vrsti. Danes pa je tako, da drugi prihajajo k nam s ponudbami, vsak mesec vsaj za tri različne stvari. Ko se enkrat uveljaviš, imaš predvsem prednost večje izbire in treznejše presoje. Z večanjem obsega proizvodnje in števila zaposlenih pa se veča tudi odgovornost, ki te žene naprej." Prihodnost? "Prihodnost vidim v razvijanju novih programov, v taki organiziranosti podjetja, da bomo sposobni slediti napredku in se prilagajati spremembam. Računam tudi na svoje tri otroke, da se bodo vključili v podjetje, ko bodo odrasli."