Surfanje je čista ekstaza

Da je Rajko Dolinšek navdušen surfar, je lahko vsa Slovenija videla, ko je pred nekaj leti v Piranskem zalivu v neurju surfal na nekajmetrskih valovih. Posnetek so predvajali na nacionalki v osrednjem televizijskem dnevniku.  

Solastnik in direktor agencije Informa Echo surfa že dvajset let. Pravi, da ga je surfanje obsedlo, ko je v kampu Preluk, med Opatijo in Reko, ob prvih jutranjih žarkih videl zares dober »speed jibe« (hiter obrat z vetrom). V trenutku je padel v nekakšen trans in nekaj časa ni mogel misliti na nič drugega.  

Danes je izkušen surfar. Na deski preživi približno 35 dni letno. Surfal je na grških otokih Karpatosu in Parosu, na Sardiniji, na Kanarskih otokih, v Egiptu, celo na avstrijskih jezerih. Največkrat se odpelje v hrvaško Istro. Natančno ve, v katerem kraju bo ob določenem vetru najboljše surfanje. Kot drugi navdušenci tudi on po internetu spremlja vrste in jakosti vetrov. Baje so razlike že med dvema sosednjima zalivoma ogromne. Lokacija v Preluku je še vedno ena od njegovih priljubljenih, ker je blizu in ponuja najboljše razmere za surfanje ob sončnem vzhodu. Rajko se tja odpelje kmalu po tretji uri zjutraj in se včasih vrne, ko žena še spi. »Strasten surfar se je pripravljen voziti 500 kilometrov za dve uri dobrega surfanja,« pravi Rajko Dolinšek. 

 

Surfarji so povsem odvisni od vremenskih razmer. Zato zanj surfanje ni šport, temveč način življenja, ker mu določa prosti čas in dopust. »Meni teden dni idealnega dopusta ne pomeni nič, če ni pravega vetra. Več mi pomeni deževen in za druge dolgočasen dan, če le piha veter s hitrostjo 6 buforjev.« Rajko ima srečo, da ga pri konjičku podpira žena, saj lahko sicer zaradi surfarja »trpi« vsa družina. Najboljše turistične lokacije so za surfarje nezanimive.    

Surfanje je največji izziv 

Rajko Dolinšek trdi, da mu nekaj ur dobrega surfanja napolni baterije in nevtralizira notranje pritiske. Povrne mu notranje ravnovesje, ki ga doživlja kot pogoj za učinkovito opravljanje dela. Surfanje mu na simbolni ravni pomeni največji izziv v življenju. »Pri surfanju gre za načelo usklajevanja dveh različnih elementov, vetra in vode. Veter predstavlja silo mentalne energije, voda in valovi pa čustveno razburkanost. Obvladati oboje hkrati je velik izziv, saj ljudje težko usklajujemo svoje misli in občutke,« pojasnjuje svojo trditev.  

Čeprav Dolišek skoraj živi za sufanje, si zelo strogo odmerja čas za užitek. Med tednom praviloma ne surfa, razen ob izjemnih vremenskih razmerah. »Strogo razlikujem med delom in hobijem. Kot direktor bi si sicer lahko privoščil surfanje med delovnim časom, toda v podjetju moram obdržati tudi določeno stopnjo morale. V poslu moraš biti odgovoren. Če bi postavil surfanje pred posel, bi me zaposleni posnemali.«   

Mojster karateja  Za Dolinška je surfanje pomembnejši šport od vseh drugih, s katerimi se ukvarja. Tudi od tradicionalnega karateja, ki ga trenira že deset let pri mojstru Takashiju. Ima črni pas, 1. dan.  

Kakšna je razlika med surfanjem in karatejem? »Surfanje mi daje trenutke ekstaze. Ko sem prvič izvedel navpični skok in z enako hirostjo odpeljal naprej, sem ta občutek nosil dva dni v telesu. Podobnega občutka pri karateju nisem doživel. Karate vsaj mene zelo osredotoči in umiri,« opisuje razliko med dobema športoma. Surfanje preprosto nosi v sebi. »Če hočeš biti v športu dober, ni dovolj samo trenirati, o športu moraš razmišljati. Jaz o surfanju razmišljam vse leto, tudi pozimi gledam posnetke in berem. O karateju pa, če sem iskren, razmišljam samo na treningu.«  

Rajko Dolinšek ima 48 let. Kako dolgo bo še surfal? »Če v petek popoldne ne moreš razmišljati o ničemer drugem kot o surfanju, obstaja možnost, da boš ostal surfar tudi pri sedemdesetih,« odgovarja.