Tako podobni kot bratje in sestre

Nekdaj bi bil lahko zavohal, kateri testni avtomobil vozim, da ne govorim o otipu materialov in o občutkih, ko se človek usede za volan. Zdaj pa so si avtomobili v notranjosti tako zelo podobni, da bi težko na hitro ugotovil, v katerem avtomobilu sedim, če bi, kajpak, imel zavezane oči. Avtomobili si res postajajo podobni kot jajce jajcu. Za to so seveda delno krivi tudi proizvajalci komponent, ki izdelujejo določene sestavne dele za več avtomobilskih proizvajalcev hkrati.

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Nekaj razlik je seveda v karoserijski podobi in v znakih, ki se po navadi bohotijo na volanskem obroču, pa za kakšno znamko je še vedno značilna, denimo, obvolanska ročica. Toda pravih, izrazitih razlik med avtomobili različnih znamk znotraj enega avtomobilskega razreda ni več.  

Tokrat smo pod drobnogled vzeli tri avtomobile višjega srednjega razreda. Vsi trije imajo sodobne dizelske agregate, ki se res le malo razlikujejo, in različne karoserijske podobe: ford mondeo je bil karavan, opel vectra petvratna limuzina in audi A4 limuzina s štirimi vrati. 

Ford mondeo 

Ford mondeo je bil eden mojih prvih resnih testnih avtomobilov, s katerim sem naredil kopico kilometrov. Še danes se ga spominjam kot enega najprijaznejših avtomobilov. Imel je 1,8-litrski bencinski motor in bil je bel karavan z modro armaturno ploščo. Dober avtomobil pred tistim davnim desetletjem in še nekaj, no, kar precej. Edina napaka tistega avtomobila je bila, da ni bil optično privlačen in da je bil premalo izrazit. No, pa tudi to sem mu zameril, da me je pustil brez bencina na avtocesti med Milanom in Torinom, kajti kazalec količine goriva v rezervoarju se je zataknil. Kakor koli, mondeo je bil avtomobil, ki mi je ostal v prijetnem spominu, in ne spominjam se, da bi mi kateri od njegovih naslednikov šel kakor koli na živce.  

Mondeo je z leti postajal vse bolj prepoznaven in oblikovno bogatejši; tudi nanj je seveda vplivalo fordovo »new edge« oblikovanje, ki mu lepo pristaja; nekoliko manj zaobljene in ostrejše karoserijske linije mu dajejo bolj možat, resen in športen videz. Značilne so seveda trikotne luči spredaj in karavanski zadek, pri tem pa tudi bočna linija avtomobila ostaja nekako klinasta. Mondeo je opazen in prepoznaven avtomobil, ki ima svoj značaj in ki natanko kaže, čemu je namenjen.  Notranjost avtomobila ni nič posebnega; vse je tako dolgočasno, kot mora biti. Dober in udoben sedež, ki je seveda tudi izdatno nastavljiv - večinoma ročno, po višini pa električno. Tudi volanski obroč je prijeten za oprijem, ravno prav velik in s strašljivo veliko gumbi na njem. Če zraven volana prištejemo še satelitsko stikalo ob volanu za upravljanje z radiem, potem je sreča otrok, ki so navajeni različnih računalniških igric, popolna, mene pa je to kar nekoliko strašilo. Na volanskem obroču so tako stikala za tempomat in menjalnik (o tem nekoliko pozneje). Še ena manjša zamera volanskemu obroču: ne da se ga potegniti dovolj k prsim, če si seveda želiš zelo športnega položaja za volanom. Za prestavljanje skrbi precej inteligenten samodejni menjalnik. Če bi mi kdo pred desetimi leti v dizelskemu avtomobilu ponujal samodejni menjalnik za test, bi se ga na daleč izogibal. Danes pa moram zapisati, da je bila kombinacija dizelskega motorja in samodejnega petstopenjskega menjalnika odlična. Menjalnik omogoča tudi ročno izbiranje prestav, in to celo na dva načina: z ročico in s stikali na volanskem obroču.  

Testni avtomobil je bil bogato opremljen, z dobro in učinkovito klimatsko napravo. V takem avtu sem nekoliko pogrešal le potovalni računalnik. 

Kar se prostora v avtomobilu tiče, najbolj razveseli prtljažnik. Ta meri v osnovi 540 litrov, ob povsem podrti klopi in če je poleg tega še naložen do vrha, pa premore kar 1.700 litrov prtljažnega prostora. Res veliko in - moram priznati - zelo praktično. 

Pod sprednjim pokrovom testnega avtomobila je bil dizelski agregat, in sicer 2-litrski turbodizelski, s skupnim vodom (ki je v zadnjih letih nepogrešljiv). Motor zmore 130 konjskih moči pri 3.800 vrtljajih in 330 Nm navora pri 1.800 vrtljajih. Vse to je dovolj za pospešek 11,6 sekunde od 0 do 100 km/h ter največjo hitrost 197 km/h. Skupaj s samodejnim menjalnikom je ta agregat izredno pogonsko sredstvo s solidno nizko porabo goriva. Na testu smo povprečno porabili med 7,3 in 9,8 litri, v tovarni pa so zapisali številke med 5,9 in 10,2.  

Avto ima zelo dobro podvozje, kar se pozna tako pri pospeševanjih kot pri zaviranjih in v ovinkih. Vse skupaj utegne biti nekoliko problematično le, če imate v prtljažniku veliko tovora. Pa ne zaradi voznih zmogljivosti, ampak ker se vam utegne tovor razsuti po vsem prtljažniku. 

Mondeo je torej izredno soliden avtomobil, celotna kombinacija pa močno diši po audijih: odličen dizel, karavan, samodejni menjalnik … Seveda pa ima mondeo v primerjavi z ingolstadskim bratom tudi nekatere prednosti in kajpak tudi pomanjkljivosti. 

Opel vectra 

Tudi opel vectra sodi v isto kategorijo avtomobilov kot mondeo: je dobra, celo zelo dobra znamka, ne sodi pa med tisto prestižno trojico, ki slišijo na ime Audi, BMW in Mercedes. Ampak veste kaj: to je morda celo prednost! 

Testna vectra je bila za razliko od mondea petvratna limuzina. Torej ne povsem klasična limuzina, pa tudi karavan še ne. Gre za nekakšno vmesno možnost, ki ponuja bolj praktičen in tudi nekoliko večji prtljažnik kot limuzina, po drugi strani pa to ni karavan. Veste, nekateri karavanov ne marajo, ker jih še vedno imajo za mrliške, mesarske in pleskarske avtomobile. Skratka, petvratna limuzina je nekje vmes, levo-desno-sredinska stranka, če bi zapisali po politično.  

Tudi vectra je postala v notranjosti zelo imeniten avtomobil. Vrhunski materiali, odličen dizajn, celo precej naprednejši kot fordovski. Tu mislim predvsem na obe volanski ročici, pa tudi osrednja konzola je videti skoraj vesoljsko, da o velikem LCD-zaslonu na njej niti ne govorim. Seveda se na njem odčita vse, kar je potrebno in kar ni nujno potrebno, zato je upravljanje tega LCD-ja in podatkov na njem kar nekoliko inteligenčno naporno. Najprej se je treba sploh prebiti do pravega podatka, da se ga potem lahko nastavi. Vendar pride zelo prav, in kar sem pri mondeu pogrešal, sem tu dobil dvojno – potovalni računalnik z množico podatkov! 

Že precej let pri Oplu ni več težava nastavljiv volanski obroč, tako da je tudi ergonomija več kot dobra in sedeža spredaj izdatno nastavljiva in udobna. Menjalnik je natančen, ročni, petstopenjski. Prestavljanje vozniku nikakor ne more biti v napor ali napoto! Za potnike zadaj je glede raznih naslonov za roke, predalčkov, bralnih luči in seveda prezračevanja kar dobro poskrbljeno, pa tudi zadnja klop je prostorna in udobna in se na njej dobro sedi.  

Prtljažnik je prostoren, praktičen in lepo opremljen. V osnovi meri 500 litrov, ob podrti klopi pa kar 1.360 litrov. Ta podatka pa sta že zelo blizu karavanskim, in če upoštevamo še to, da se vrata odpirajo zelo na široko, sta praktičnost in velikost verjetno razumljivi. 

Tudi v tem testnem avtomobilu je bil odličen motor: 2,2-litrski, turbodizelski s prav takim vbrizgom kot mondeov – torej prek skupnega voda. Motor zmore 125 konjskih moči pri 4.000 vrtljajih, 280 Nm navora pri 1.500 vrtljajih, 206 km/h in pospešek od 0 do 100 km/h v 10,8 sekunde. Poraba? Nizka! Na testu med 7,4 in 9,5 litra ob precej težki nogi, tovarniško pa avtomobil »pokuri« med 4,7 in 8,2 litra. 

Če so imeli pri Oplu nekaj težav s podvozji pri svojih avtomobilih (spet v času mojega prvega testnega mondea) lahko zdaj mirno zapišem, da je podvozje zelo dobro: učinkovito, do hrbtenice zelo prijazno in tiho. Avto se lepo vede tako v ovinkih kot tudi pri ostrih pospeševanjih in zaviranjih. Morda je samo majčkeno bolj podkrmiljen kot mondeo– zatorej mu nos avtomobila v ovinkih nekoliko uhaja navzven. Vendar je to povsem klasična težava vseh avtomobilov s sprednjim pogonom.  

Audi A4 

Audi je bil pionir pri dizelskih agregatih, pravzaprav zmogljivih dizelskih agregatih. Najprej so uspeli pod pokrov stlačiti zmogljiv in tih dizelski motor z neposrednim vbrizgom goriva. Nato so motor postopoma izboljševali in končno je dobil (že pred kar precej leti) še dodatno pomoč pri vbrizgu; če ima večina ostalih znamk skupni vod, pri volkswagnovem koncernu prisegajo na vbrizgalno šobo z dodatno črpalko. Tako ima vsaka šoba posebej še dodatno črpalko, ki poveča pritisk pri vbrizgu goriva. Tako dosežejo še boljše rezultate pri izkoristku goriva, kot bi ga s skupnim vodom. Pa smo že pri slednjem ugotovili, da kar dobro deluje. 

Testni avtomobil je bil klasična, štirivratna limuzina. Tudi zato je bil najelegantnejši izmed vseh treh avtomobilov, ki smo jih preizkusili. Oblika je moderna, prijazna, značilno audijevska. Z izrazitimi blatniki in visokimi boki daje vedeti, da je »močna«, moška limuzina. Tudi klinasta oblika je kar izrazita in avtomobil je, to moramo priznati, športen in hkrati eleganten. 

Tudi v notranjosti bi težko našli kaj, za kar bi lahko rekli, da ni elegantno - razen seveda ročnega odpiranja zadnjih stekel pri tej ceni. Vsakič, ko se usedem v audija, sem bolj navdušen nad tem, da se zmanjšuje število stikal za upravljanje radia in klimatske naprave. To je seveda odlično, saj je imel človek včasih (spet pred kakšnim nostalgičnim desetletjem) kar precej težav, da je med vožnjo zadel pravi gumbek. Kaj telefoniranje, nastavljanje klimatske naprave je bilo nevarno! Zdaj pa so pri audiju drastično zmanjšali število stikal, ki so tako tudi precej večja.  

Testni avto je imel pod sprednjim pokrovom najšibkejši motor, zato je bil tudi menjalnik »samo« petstopenjski. Ampak to seveda ne moti in tudi ni nič narobe. V tem avtomobilu se vedno odlično sedi in ergonomija je ob množici drugih ena najboljših audijevih odlik. Tudi nad udobjem se ne gre pritoževati, kakšno pikro zna povedati samo kakšen zajetnež nad prostornostjo in udobjem na zadnji klopi. Za normalno rasle pa je tam dovolj prostora, čeprav se da nad dolžino sedalnega dela klopi in naklonom naslona vseeno povedati kak stavek, več ne.  

Prtljažnik je seveda dovolj velik, le oba prejšnja sta bila še večja in bolj praktična. Vendar pa 445 litrov zadostuje tudi za družinsko popotovanje na počitnice, avtomobil pa premore tudi zelo praktično vrečo za smuči. In ob zdajšnjih smučeh s poudarjenim stranskim lokom tudi ne boste imeli nikakršnih težav z njihovo dolžino. 

Pod sprednjim pokrovom je bil torej dizelski agregat, ki je za audija premogel skromnih 100 konjskih moči in je bil najšibkejši v vsej plejadi dizelskih motorjev, ki jih imajo pri audiju. Pa še ta je bil izjemno zmogljiv! Poleg omenjenih 100 KM, ki jih je razvil pri klasičnih 4.000 vrtljajih, je premogel še 250 Nm pri 1.900 vrtljajih. Povsem dovolj za izredno potovalno hitrost prek 160 km/h, ki daleč presega dovoljenja v večini evropskih držav. Mimogrede, pazite se italijanskih policistov na avtocestah. Tudi tam so postali kar precej tečni. V tovarni so zapisali, da boste tega audija do hitrosti 100 km/h prignali v 12,1 sekunde, z njim pa se lahko peljete največ 195 km/h. O porabi trdijo, da je pri njih med 4,5 in 7,0 litri, pri meni pa je bila poraba med 6,3 in 8,7 litra.  

Tudi glede ostalih stvari je vse v najlepšem redu, pri čemer mislim predvsem na varnost in odlično podvozje ter seveda na vse, kar sodi k avtomobilu. 

No, za katerega se boste (ali pa ste se že) odločili vi, mi je vseeno. Predvsem zato, ker se nikakor ne boste odločili napačno!