Podjetnik logo
 

Tako različni, pa vendar ...

Avtor: Primož Lemež | Objava: 10.12.2002

... s skupnim imenovalcem: hyundai coupe, seat ibiza in peugeot 307SW so namenjeni (tudi) za užitke.



Avtomobili, ki vam jih predstavljamo v tej številki Podjetnika, so na prvi pogled zelo različni. Ko pa pogledamo nekoliko podrobneje, vidimo, da so veliko podobnejši, kot se zdi.

Hyundai coupe

Pri Hyundaiju je to ne vem katera že generacija kupejev. Če se spomnim tistih prvih, so bili to za tiste čase res najcenejši kupeji, a od kupeja to v resnici ni bil niti “k”, kaj šele “upe”. Oblika je bila neopazna, za kupeje kar majčkeno nerodna, podvozje je bilo pri hyundaijih (ne samo pri kupejih) precej slabo, motorji pa tako tako, odvisno od tega, kaj si od motorja v kupeju pač predstavljate. Vendar pa se jih že vse od takrat po slovenskih cestah vozi kar veliko. Potem je prišla naslednja generacija, ki je navdušila predvsem z obliko - dinamično, športno skoraj tako posebno, kot da bi bil ta kupe iz kake evropske, precej oblikovno usmerjene tovarne. Tudi vse drugo, motor, podvozje, menjalnik, je postalo boljše, čeprav se bi lahko ob podvozje spet malce spotaknili. S tem avtomobilom je Hyundai začel tudi dirkati, in sicer takrat v razredu kitcar. Niso bili ravno med najboljšimi, bili pa so jim precej blizu.

No, in zdaj smo pri zadnji generaciji. Za to bi že skoraj lahko trdili, da gre za korejskega ferrarija. Ne povsem, vendar nekatere oblikovne poteze že spominjajo tudi na te legendarne italijanske avtomobile. Na primer, zadnji del avtomobila spominja na model 456, reže za dotok svežega zraka k zavoram pa spominjajo, vsaj malo, na legendarno testarosso. Seveda je sprednji del potisnjen precej proti tlom, vetrobransko steklo je kar pošteno nagnjeno, streha kratka in zadnje steklo veliko. Samo še malo, pa bi bil avtomobil vodoravna črta. Avtomobil od spredaj deluje precej “mačovsko”, z razširjenimi blatniki in rahlo napetim motornim pokrovom, ki daje slutiti, da se pod njem skriva precej močan motor. Zadnji del pa je oblikovan izredno skladno in elegantno, kot že omenjeno, spominja me na ferrarija 456. Če odštejemo sprednje in zadnje okno, ki sta precej veliki, moram reči, da prav velikih stranskih steklenih površin avtomobil nima; prej bi si upal trditi, da je podoben bunkerjem na soški fronti!

Veliko sprememb pa je ta avtomobil doživel tudi v notranjosti. Tudi ta je seveda povsem športno zasnovana z okroglimi merilniki, sedeži, ki dobro oprimejo telo, z materiali, za katere bi le težko rekel, da so “korejski”. Skratka, tudi voznikov prostor je lepo in športno opremljen, pa tudi nad ergonomijo se bo le težko kdo zmrdoval, seveda če ni večji kot 195 centimetrov. Za take dolgine pa je narejen le malokateri avtomobil. Jasno je, da kupeji niso namenjeni družinskemu življenju, saj je zadnja klop tam bolj zaradi reda kot velike uporabnosti, če govorim z vidika odraslih potnikov. Otroci pa so med preizkusom na zadnji klopi lahko uživali, kajti zadnje okno sega tako visoko, da so lahko gledali skozenj - to pa je bila glavna zabava. Tudi zlezli so povsem preprosto na zadnjo klop, saj se sopotnikov sedež zelo spoštljivo umakne naprej, nekoliko manj pa voznikov. Skratka, avtomobil je najbolj namenjen dvema, tudi štirje se lahko peljejo, otroci pa bodo na zadnji klopi uživali!

Volan in menjalnik sta dobra, tu ni kaj reči, čeprav bi si od volana želel, da bi bil nekoliko neposrednejši, prestavljanje pa vsaj majčkeno hitrejše. Sicer pa so tako pri 6-stopenjskem motorju V6 kot tudi 5-stopenjskem 2-litrskem motorju prestavna razmerja spretno izračunana.

Kot ste že ugotovili, sta motorja dva. Večji in seveda močnejši je 2,7-litrski motor V6, s po štirimi ventili nad vsakim izgorevalnim prostorom. Motor razvije 167 konjskih moči, kar sicer ni rekorden podatek, povem pa vam, da je motor več kot dovolj dober za ta avtomobil. Če bi ga še malo športno navili, kakor bi si tako oblikovani avtomobil zaslužil (recimo, da bi imel motor 200 konjskih moči), potem bi bil ta hyundai res raketa! Največji navor znaša izredno solidnih 245 Nm, ki jih razvije pri 4000 vrtljajih, največja hitrost je 220 km/h, z mesta do hitrosti 100 km/h pa potrebuje 8,5 sekunde.

Drugi motor pa je 2-litrski štirivaljnik, ki ima prav tako po štiri ventile nad vsakim izgorevalnim prostorom, razvije pa 136 konjskih moči pri 6000 vrtljajih ter 179 Nm navora pri 4500 vrtljajih. Za ta motor bi rekel, da je po občutku celo bolj športen, da se hitro odziva, izredno hitro zvrti in da je tudi njegov zvok bolj športno rezek. Ker sem že imel možnost voziti oba, lahko z gotovostjo trdim, da je štirivaljnik bolj športno zasnovan, motor V6 pa je precej elegantnejši. Oba sta zelo zmogljiva, a hkrati dovolj prijazna do denarnic ali kartice Magna na bencinski črpalki. Človek bi celo pričakoval nekoliko višjo povprečno porabo kot 12,8 litra pri 2-litrskem motorju in 13,4 pri motorju V6 na našem testu. Pa jima nisem prav nič prizanašal.

Podvozje je precej izboljšano, a imam občutek, da je to še vedno najslabši del tega avtomobila. Po eni strani je zelo trd in glasen, tako da res čutiš in slišiš vsak kanal pod kolesi, po drugi strani pa ne omogoča take stabilnosti v ovinkih, kot bi jo od tako trdega podvozja pričakoval. Tudi pri hitrem pospeševanju ali ostrem zaviranju se to podvozje ne obnese najbolje, saj avto precej “kima”.. Tako se pri ostrem pospeševanju z mesta precej hitro vklopi lučka za kontrolo proti zdrsu koles, pri zaviranju pa postane zadnji del avtomobila precej “lahek”, kar do neke mere podaljša zavorno pot. Vse to seveda ne šteje nič, če vozite po predpisih in po pameti, če pa radi dirkate, se je na te značilnosti podvozja treba navaditi in vse bo OK. Morda pa sem samo jaz pričakoval od tega avtomobila precej preveč ...

Hyundai coupe je torej dober, lepo oblikovan in sodobno motoriziran voz. Stereotipi o korejskih avtomobilih, vsaj pri hyundaijih, še zlasti pa pri tem, nikakor ne veljajo več. Nemalo primerljivih evropskih avtomobilov se lahko po marsikateri značilnosti skrije pred Hyundaijevim kupejem!

Seat ibiza tdi (130 KM)

Če je hyundai kupe zaradi klinaste oblike “leteča puščica”, potem lahko ibizo primerjamo z letečo bombo. Avtomobil je precej bolj okrogel kot klinast, zato tudi nadvse simpatičen in (to je omenila neka dama) ljubek. Tudi meni se zdi ta avtomobil prisrčno oblikovan, ravno prav obel in ravno prav agresiven, da je v njem najti tako športne kot tudi družinske oblikovne poteze. O ibizi smo na teh straneh že pisali, zato vam ne želim z opisovanjem oblik tratiti vašega cenjenega podjetniškega časa. Pojdimo k bistvu.

To pa je pri tem avtomobilu dizelski motor pod sprednjim pokrovom. Že tako so Volkswagnovi dizelski motorji pojem zmogljivosti in varčnosti. Ko pa jih še malo “našpičijo”, potem ne veš več, ali je to res dizelski motor ali ne. Motor je imel sicer klasično prostornino 1,9 litra, a so z direktnim vbrizgom goriva v valje s šobami s črpalkami povečali pritisk goriva, kar pomeni drobnejše pršenje in zato boljše izgorevanje. Seveda brez turbinskega polnilnika in hladilnika polnilnega zraka ne gre. Vse našteto zadošča za 130 konjskih moči in kar 310 Nm navora že pri 1900 vrtljajih. Avtomobil ima zato izredne zmogljivosti: največja hitrost je 207 km/h, z mesta do 100 km/h pa pospeši v 9,4 sekunde. In to ob povprečni porabi okoli 7 litrov.

Tako kot zunanjost je tudi notranjost avtomobila izredno simpatična in narejena v športnem duhu: okrogli merilni inštrumenti, sedeža, ki dajeta dobro oporo telesu in sta zelo prilagodljiva – od “luksuzno” ležečega, do športno pokončnega položaja voznika. Izdatno je sta nastavljiva tako športen in prijazen volanski obroč kot tudi sedež. Menjalnik je priročen, a žal je bil v tem primerku samo petstopenjski. Kar precejkrat sem si zaželel tudi šesto prestavo, a je nisem našel. Zadnja klop je presenetljivo prostorna, le zaradi pomanjkanja stranskih vrat je tja nekoliko težje zlesti, poleg prostornosti pa te preseneti tudi udobje. Pri tako majhnih avtomobilih nekako nisem navajen, da bi bila zadnja klop tako prijazna. Še kar prijazno prostoren je tudi prtljažni prostor, ki v osnovi meri 265 litrov, ob podrti klopi pa je prostora kar za 1030 litrov.

Avtomobil ima športno podvozje in nasploh je zaradi zasnove zelo stabilen. Podvozje je sicer trdo, a ne tako, kot bi si morda mislili, le toliko, da je avtomobil stabilen pri hitri vožnji skozi ovinke. Ob pretiravanju začne iz ovinka rahlo drseti zadnji del, ki pa ga hitro umiri elektronika za nadzor stabilnosti avtomobila, če pa ga izklopite, potem ga lahko preprosto umirite sami s podkrmiljenjem. Avto in volanski mehanizem sta namreč izredno komunikativna in hitro začutiš, kaj se dogaja z avtomobilom. Prav zato je ta ibiza prava športna igračka za užitke (zlasti če je strupeno seatovsko rumene barve), a hkrati tudi povsem prijazen družinski avtomobil, s presenetljivo prostorno notranjostjo..

Peugeot 307SW

Ja, peugeot - marsikdo vzdihuje za njim. Avtomobil je res lep in moderen, karavanska različica, ki so jo pri Peugeotu označili s kratico SW, pa je za moj okus še lepša. Drugače kot prej opisana modela je to povsem družinski avtomobil. V notranjosti je namreč kar sedem sedežev, od katerih sta zadnja pomožna in namenjena le majhnim in lahkim otrokom. Pa vseeno, sedem sedežev je že povsem “enoprostorska” številka.

Oblika tega avtomobila je zanimiva. Avtomobil že v osnovi deluje nekoliko bolj enoprostorsko, saj je precej visok, ob tem pa ni zaznati velikega kota med vetrobranskim steklom in motornim pokrovom. Če je sprednji del skoraj enoprostorski, potem je zadnji del povsem karavanski. Že takoj se vidi, da je avtomobil velik in prostoren in da je tudi v notranjosti veliko prostora. Če nič drugega, je že medosna razdalja za celih 10 centimetrov večja kot pri običajni tristosedmici. Tako sprednje kot zadnje luči dajejo avtomobilu obraz, ki ga ne morete ne zgrešiti ne prezreti.

Avto ne deluje praktično le od zunaj, temveč je tak tudi prtljažnik, ne glede na to, ali je v avtomobilu 7 sedežev ali ne. Vrata se odpirajo povsem do dna prtljažnika, tako da je nakladalna višina precej nizka. Opremljen je tudi z zaščitno mrežo, tako da prtljaga ob ostrih zaviranjih, ali bog ne daj trkih, ne prileti v tilnike potnikov. Seveda pa je mogoče prtljažni prostor še povečati s preprostim podiranjem zadnje klopi, tako da skupaj dobite kar za 1540 litrov prostora. Seveda pa je tega prostora za približno 10-krat manj, če je v avtomobilu 7 sedežev. To pa je skoraj nič.

Sicer pa je bila testna tristosedmica opremljena tako, kot da bi šlo za protokolarni objekt, praktično z vsem. Ne vem sploh, kaj bi si še človek v tem avtomobilu sploh lahko zamislil. Ergonomija je odlična, le navaditi se moraš, da boš sedel nekoliko višje kot v povprečnih avtomobilih tega razreda. To pa seveda nikakor ni slabo. Izdatno sta nastavljiva tako sedež kot tudi volanski obroč. Prostora za sedenje je veliko, spredaj in na klopi, le na pomožnih sedežih je malce tesno, a otroci bodo to z veseljem prezrli. Tudi če imajo možnost, da se bi peljali na klopi, gredo raje na pomožne sedeže povsem zadaj. Pa čeprav je tja kar precej težko lesti in tudi zanje prav veliko prostora ni.

Značilnost tega avtomobila pa je sončna streha. Ta je res velika in sega od sprednjega dela pa vse do skoraj konca strehe. Steklene strehe sicer ni mogoče odpreti, a je občutek v avtomobilu res “svetel”. Seveda, če vam taka streha ne ustreza, jo lahko tudi zaprete s pomočjo elektrike, in tako dobite povsem navaden “avtomobilski strop”. Toda sam ne vidim prav nobenega razloga, zakaj bi moral to stekleno streho kdaj zapreti.

Motor v testnem avtomobilu je bil turbodizelski, prostornine dveh litrov. A če mislite, da je tako zmogljiv in poskočen kot pri ibizi, se seveda motite. Gre za dober, družinsko umirjen motor, ki sicer razvije 107 konjskih moči(79 kW) ter 250 Nm navora, a pretiranega dirkanja z njim ne boste deležni. So pa zmogljivosti vseeno dobre: končna hitrost 183 km/h, z mesta do 100 km/h pa pospeši po 13,8 sekunde. Je pa zato tudi poraba zelo prijazna. Za 100 kilometrov smo na testu porabili med 6,9 in 7,6 litra plinskega olja. Povsem OK za tako velik in tudi težek avtomobil.

Vožnja je prijetna, družinsko mehka, a na ovinkih tudi pokaže, zakaj so peugeoti na relijih za svetovno prvenstvo tako dobri! Tudi če bi se želel v kak ovinek “spustiti” bolj hitro, potem avto le težko spraviš iz načrtovane smeri, seveda če je tvoja načrtovana smer prava. Avto sicer s sprednjim delom nekoliko sili iz ovinka, a ko s prekrmiljenjem popraviš zadevo, se ti ne more zgoditi nič hudega. Vsekakor odlično podvozje!

Vsi trije avtomobili so narejeni (tudi) za užitke. Če je hyundai coupe namenjen športnikom in navdušuje tako z zmogljivostmi kot tudi obliko, potem ibiza navduši z res zmogljivim dizelskim agregatom in dinamičnostjo nasploh. Peugeot ponuja veliko svetlobe in prijaznosti in seveda veliko prostora za take in morda tudi drugačne užitke. Kakšne? Zamislite si jih sami.

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte triintridest in osem * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *