Tatjana Hribar med službo in družino

Delovno okolje Tatjane Hribar je nekaj posebnega. Obiskovalec “razstavne sobe” na sedežu družinskega podjetja Hribar & otroci že pri vratih naleti na gromozanskega medveda iz pliša. S polic, vitrin, stojal, lučk, zdi se, da skoraj iz vsakega kotička, ki je na voljo, kukajo množice kosmatih, mehkih in puhastih plišastih živalic, lesenih lutk, plastičnih punčk, pisanih igrač iz blaga ...

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Ekonomistka, ki se je v pravljičnem svetu igrač v stari hali kranjske Planike znašla skoraj po naključju, tudi sicer prisega na bolj domače, intimnejše vzdušje. Raje kot strogi red ima rahlo neurejen red. Raje kot velike, predimezionirane centre ima majhne, prijazne trgovine. Raje kot hladno ambicioznost za vsako ceno ima uravnoteženo kombinacijo posla in družine. In s slednjim, iskanjem harmonije med domom in službo, ima gotovo kar precej logističnih težav. Z zasebnim podjetjem že tako in tako običajno ni šele. S štirimi otroci, kolikor jih šteje Hribarjeva družina, pa - če ugibam - verjetno še precej manj.  

Se, kar ... Še kar naprej delamo. Konkurenca je sicer huda. A ker se že od začetka držimo svojih programov, zadeva gre. Delamo na štirih, petih programih, in na teh dobro in vztrajno, od trgovine do trgovine. Programe po potrebi menjamo, jih dopolnjujemo in prilagajamo. Pri tem nam, če lahko rečem kar tako, nihče ne skače v zelje. V Sloveniji so podjetja, ki se ukvarjajo z igračami, zelo različna. Vsako ima svoje programe, punčke ali družabne igre ali kaj tretjega. So pa tudi podjetja, ki ponujajo zdaj enega, zdaj drug program igrač. Imamo torej zelo različen način dela.  

Za nami je novoletna evforija. Je tudi za vas december buren mesec?

 

Zelo. Začne se sicer že oktobra, novembra, kupci namreč že v tem času naročajo blago. Za naročila pri nas skrbijo potniki, ženski svet v zaledju pa stvari servisira. Čeprav nas je zaposlenih dvanajst in ima vsak svojo funkcijo, je zadnje četrtletje naporno za vse. Stvari, ki jih je treba opraviti, je toliko, da mora vsak poskrbeti za svoje delo, pa še za kaj več. Našim naročnikom največ dobavljamo novembra, decembra skrbimo še za ponaročila. Poleg rednih kupcev so tu še sindikati, vrtci in podjetja, ki se javljajo samo proti koncu leta, ko potrebujejo igrače za novoletna darila. Naša podjetja imajo še zmeraj otroke svojih zaposlenih ob koncu leta navado obdariti.  

Kdo od znamenitih “treh dobrih mož” pa zdaj obiskuje otroke?

To je zelo različno. Novo ustanovljene, mlade občine zadnje čase bolj prisegajo na Miklavža, čeprav je bil to včasih intimen družinski praznik. Včasih je bil zasebnega značaja tudi Božiček, vsesplošen pa je bil dedek Mraz. No, zdaj se je to spremenilo, skomercializiralo. To je za trgovino seveda dobro - za intimo pa, se mi zdi, ne. V podjetju naredimo veliko novoletnih paketov, seveda vse, od ponudbe do zavijanja daril, ki jih opremimo s pentljami, imeni otrok ... To delamo že vsa leta, odkar imamo podjetje, stranke se rade vračajo. Kolektiv pa v tem delu uživa -vsaj nekateri zelo.

Tudi sami imate štiri otroke. Kdo obdari njih?

Že od nekdaj, od mojih starih staršev, je bil Miklavž tisti, ki nas je obiskoval. In pri moji mami na vasi je še vedno tako. Vsak dobi malo orehov, suhega sadja ... Darilca so skromna. Sama poskrbim za dedka Mraza. Ker smo velika družina, se navadno zberemo kar nekaj dni pred prazniki na skupnem večeru. Čez praznike se ponavadi razpršimo, večja dva otroka imata že čez dvajset let, sta študenta, imata svojo družbo in svoje želje. Zato običajno praznujemo ločeno.  

Kdaj se je rodilo podjetje Hribar & otroci? Kako?

 

Enajst let je tega, čisto v moževi glavi ... Tudi ime je izbral sam, želel je poiskati nekaj drugačnega. Sprva mi je ime sicer zvenelo nekoliko tuje, zdaj pa sem se navadila in mi je všeč. Verjetno ravno zato, ker je nekaj posebnega. Čeprav me pogosto kdo vpraša, ja, kdo od otrok pa je tisti, ki bo nekoč prevzel podjetje. Mislim, da nobeden. (smeh)  

 

 

Sem, čeprav ni bilo tako zamišljeno. Ostati sem želela v Gorenjskem tisku, in tudi mož mi je obljubljal, da bom lahko ostala kar doma z otroci. Potem so se stvari malce drugače zapeljale. Imeti podjetje ni enostavno, takrat je bilo sicer ustanovljenih veliko podjetij, obstalo pa jih je precej manj. No, iz pomočnice, ki je bila mišljena za kratek čas, ni šlo drugače in sem ostala. In bom ostala. Morda bom le še bolj prijela za vajeti. Ko bodo za to seveda zrele zadeve doma.  

Kaj pa vam je pri poslu najljubše? Ali morda drugače - česa ne marate?

Rada hodim na sejme igrač, čeprav je to obenem zelo naporno. Včasih so bili sejmi igrač v Milanu, zdaj se je dogajanje preselilo v Nürnberg. Pogledat greva, kaj je novega na trgu igrač, kaj bi bilo zanimivo za nas, podebatirava z dobavitelji ... V pisarni pa je vsak dan toliko stvari, ki jih je treba narediti, toliko obveznosti, stikov in vsega, da si je najbolje narediti prijetno vsako delo.  

Dom in služba, oboje se pri vas kar precej prepleta. V službi skrbite za finance?

Ja, včasih sem res, zdaj pa finance pelje kar mož, jaz pa skrbim bolj za komercialo. Malo sva zamenjala funkciji. Možu so številke bližje in dražje, meni pa ne tako. Mene že od nekdaj bolj zanima komerciala, še bolj pa stiki z ljudmi. Pravzaprav pa naziv ločiš samo na papirju. Pri malem podjetju se stvari tako prepletajo, da je delo praktično nemogoče ločevati po funkcijah. Na začetku sva bila sama, potem sva najprej zaposlila še računovodkinjo in tako so šle zadeve naprej. Na sejme sva hodila skupaj, skupaj sva se odločala za programe, ki jih zdaj trživa. Z velikostjo podjetja, s širjenjem trga pa se te funkcije bolj razdelijo. Nekdo mora bedeti nad kolektivom, nekdo mora imeti nadzor nad pogodbami, naročili ali financami, potniki so zadolženi za posamezna področja ...  

Kdo pa skrbi za denarne zadeve doma? V družinah, se zdi, so za to pogosto pristojne ženske.

Moj mož je s službo zelo zaseden. Ne morem reči, da stoodstotno, a recimo devetdeset odstotno. Za družino mu ostaja bolj malo časa, sama pa skušam ti vlogi zamenjati, tako da se trudim več časa posvečati družini. Žal zato v službi morda kdaj kakšno delo počaka. Čez leto se to da tolerirati, v zadnjem četrtletju pa ne. No, doma pa jaz skrbim za vse. (smeh)  

 

 

Mislim, da sama nisem razsipna. So seveda stvari, ki te zapeljejo. Nekatere ženske morda zanima nakit, kozmetika in podobno. Mene zapeljejo športne trgovine, kakšna hribovska oprema, tu sem pripravljena narediti kak prekršek ....  

V čem je po vašem skrivnost, da lahko dobro pelješ oboje, službo in življenje doma?

To ni enostavno. Potrebno je kar veliko medsebojnega razumevanja, usklajevanja in načrtovanja in čas si je treba vzeti za oboje. Ko si v službi, moraš biti ves v tem, osredotočen na to, kar delaš. Potem pa je enostavno treba presekati in reči: dovolj, zdaj grem pa domov. Zame kot za žensko in mamo je to zelo pomembno. Če tega ne znaš in ne narediš, nima družina nič od tebe - in ti nimaš nič od družine. Družino pa si ustvariš zato, da se imaš v njej in z njo lepo. In delaš zato, da omogočiš družini najboljše delovanje tudi po tisti strani, ki je pač nujna.  

Se vam zdi potrebno, da ima dandanes tudi ženska oboje - delo in družino?

Mislim, da bi bilo težko brez obojega. Tudi zaradi samopotrjevanja. Je pa seveda stvar ambicioznosti, v kolikšni meri se pustiš zapeljati v poslovne vode. Jaz sama sem ocenila, da se ne dam zapeljati, čeprav mi je posel že ves čas užitek. Že od nekdaj sem zelo rada delala in se predajala delu. Začela sem v Savi kot mlada mamica takoj po študiju. Tudi moja naslednja služba v Gorenjskem tisku mi je bila všeč. S kolektivom in njihovo direktorico se še danes dobro razumem. Seveda je zelo nevarno, da te posel preveč potegne vase. Toda sama kar prisegam na to, da doma ne smeš manjkati cele dneve, sicer se lahko hitro kaj poruši, in to ni v redu. Družina se mi vendarle zdi kot biser, ki bi ga bilo škoda zanemariti. Pa bi lahko bila v pisarni zares cele dneve, dela je dovolj. (smeh)  

Kako so se v tem desetletju, odkar imata podjetje, spreminjali trendi pri prodaji igrač?

Trendi se zelo spreminjajo. Že če spremljaš le reklame po televiziji, lahko vidiš, kako proizvajalci in prodajalci kupce bombardirajo z vedno novimi in novimi izdelki. Mi smo že vsa leta zunaj tega konteksta. Vseskozi imamo enake programe. Te delamo resno in dobro. Začeli smo z avtomobilčki, to stvar še nekoliko širimo na različne znamke. Veliko je posebnih modelov avtomobilčkov za posebne zbiratelje.  

Kdo so ti zbiratelji?

Otroci, fantje, moški - torej tudi odrasli. In teh je kar precej. Zanimajo jih miniaturne kopije posameznih modelov avtomobilov. Ti avtomobilčki so v določenem razmerju pomanjšan natančen posnetek pravih avtomobilov. Zbiratelje zanima vse, in za to so pripravljeni porabiti veliko denarja. Precej več denarja, kot ga porabi marsikatera ženska za kozmetiko ali frizerja.  

Kaj še obsega vaša zbirka ponudbe igrač?

Pliš, seveda. Zastopamo proizvajalca plišastih izdelkov višjega cenovnega razreda, italijanski Trudi. Te igrače so polnjene s protiastmatičnimi materiali, vsi dodatni deli, očke na primer, pa so pritrjeni tako, da vzdržijo veliko težo, tako da jih otroci ne morejo odtrgati. Začetki trženja v Sloveniji so bili kar težavni. Ljudje niso mogli razumeti, da lahko petnajst, dvajset centimetrov velika plišasta živalica veliko stane. No, zdaj pa so se ljudje navadili na to, da pliš znamke Trudi pomeni določeno kakovost. Da te ta izdelek ne bo razočaral. Že na otip lahko začutiš veliko razliko; naše plišaste živalice so mehke, žametaste, pri drugih, če se jih dotakneš, te koža kar zaskeli.  

Spet pa se, vidim, tudi pri vas, vračajo stare, že skoraj pozabljene, lesene igrače.

Prvi naš poskus z lesenimi igračami, pred osmimi, devetimi leti, je propadel. Les mi je bil že od nekdaj dragocen, zdel se mi je prijazen material, primeren za otroke. A trg je takrat ocenil čisto drugače. Prvemu razočaranju je zato sledilo zatišje. No, potem je naš redni dobavitelj pliša prevzel krasno zasebno tovarno v Italiji, z dolgoletno tradicijo, ki že od leta 1931 izdeluje lesene izdelke. Dobili smo ponudbo za zastopstvo lesenih igrač in odločili smo se ponuditi še to. In zdaj je v resnici zadeva precej drugačna, ljudje segajo po lesenih igračkah, pa ne samo po igračkah. Ljudje, ki cenijo kakovost, dizajn ali les sam kot tak, se radi odločajo za lesene izdelke.  

Če sodim po vaši pisalni mizi, prisegate na red?

Mizo sem danes pospravila! Posebej za vas! (smeh) Sicer imam rada red, a če bi videli mizo zjutraj, ko je bila založena s kupi papirja, ponudb, naročil, dopisov in podobnega, bi bil vtis čisto drugačen. No, rada imam red, tudi doma. Pri nas smo kar navajeni, da pospravi vsak za sabo. Običajno je pa seveda nujno, da mama še malce pogleda naokrog in še kaj pospravi.  

Kaj se vam zdi bolj stresno: imeti veliko družino ali zasebno podjetje?

Podjetje, sploh ni dvoma. Imeti veliko družino je največji užitek, največja sreča in zadovoljstvo. Tudi podjetje imeti je velik užitek, če imaš na voljo milijone kapitala. V tem času finančne nediscipline pri nas - ki pa se, moram reči, izboljšuje - je imeti zasebno podjetje, ki je začelo iz nič, zelo stresno. Stvari so se v letih našega obstoja sicer že precej presejale, slabi so odpadli, dobri ostali, zato je zdaj že lepše delati.  

Življenje zahteva strašno veliko časa, je nekoč dejal pisatelj Stanislaw Lec. Vrednota, ki nam je danes najbolj primanjkuje, je gotovo čas. Za kaj si ga najraje vzamete?

Časa nam res primanjkuje. O tem veliko razmišljam in vedno znova spoznavam, da potrebuješ čas zase, da si ga moraš vzeti. Le tako se lahko umiriš. Je pa od posameznika odvisno, kako bo preživel ta svoj čas. Če nekoga veseli, da prosti čas preživi v mestu, prav, potem je zanj to. Sama pa si najraje vzamem čas za potepanje v naravi. Rada imam gore. Čas pa si je treba res dobesedno ukrasti. Včasih sem imela zaradi tega kar slabo vest, a zdaj vsi vedo, da s hribov zvečer vedno pridem domov srečna, polna energije - tudi otroci mi rečejo, ja, mami, ti kar pojdi ... Enkrat na teden si še vedno vzamem dan samo zase. S prijatelji se rada potepam po bolj ali manj samotnih poteh gorskega sveta. Sprijazniti se je pač treba z dnevnim ritmom, s tem, da je dan razdeljen na določene obveznosti. Dopoldne je to seveda posel, popoldne si vzamem čas za otroke. Takrat ne pospravljam ali delam, ampak se res posvečam otrokom. Morda se včasih res zdi, kot da z njimi lenarim, ko se z njimi igram. (smeh) Še zmeraj se rada igram “človek, ne jezi se” in domino. Stare igrice, pri katerih ni treba ne vem kako razmišljati, ker so možgani takrat že nekoliko utrujeni. Če me želijo za kakšno 'hujšo' igro, monopoli ali kaj podobnega, rečem, da tega pa raje ne bi. (smeh)  

Pa bolj klasični hedonizem? Dobra knjiga, glasba, televizija ...?

Med tednom imam zelo malo časa. Enkrat na teden grem zvečer na jogo, sicer pa si vzamem čas zase, ko gredo domači spat. Televizije ne gledam, zvečer poslušam glasbo ali berem knjige. Včasih poezijo - so pesmi, h katerim se vedno znova vračam - včasih prozo. S knjigami me oskrbuje sin; kadar gre v knjižnico, vedno prinese še kaj zame. Rada poslušam različne stvari, od glasbe, ki jo poslušajo otroci, recimo Tabu, pa do Josipe Lisac, včasih klasiko, včasih zborovsko glasbo, hči namreč poje v zboru. Seveda je to zelo odvisno od razpoloženja. Včasih grem potem kar težko spat, ker mi je škoda tistih trenutkov, ker so tako lepi ... in samo moji.