Terenci za vedno

Nekdaj je veljalo, da se s terenskimi avtomobili vozijo vojaki, policaji, tisti, ki imajo kaj početi na kolovozih (na primer telefonski in električarski delavci, ki popravljajo vode), pa lovci in morda še kdo. Seveda so se s časom te stvari precej spremenile. Terenski avtomobili so postali “in” in ljudje jih imajo radi, četudi se s temi avtomobili ne peljejo nikamor, kjer bi jih res potrebovali; pa naj bo to kolovoz do vikenda, vožnja po terenih, kjer se to niti ne sme početi, za jago ali ne vem še kaj. Terenec je že dolgo tudi osebni avtomobil, s kakršnim se ljudje radi vozimo tudi vsak dan, in ne nazadnje avtomobil, ki je v marsičem celo bolje opremljen kot navadni osebni avto. Res pa je, da so v glavnem tudi dražji.

Nissan terrano

Nissan ima že vrsto let terenske avtomobile. Ima kar nekaj različnih modelov, od največjega patrola GR (GR mora pomeniti grand, ker je tako velik), do trovratnega terrana. Prav pred kratkim so dobili še x-traila, pohvalijo pa se lahko še s pathfinderjem in raznimi pick-upi, torej terenskimi tovornjački. Skratka, kar bogat Nissanov terenski vozni park. Seveda pa je prav zato tudi velik, peterovratni terrano, ki smo ga imeli na testu, dober in zmogljiv avtomobil.

Priznati je treba, da je njegova oblika za terenski avtomobil kultivirana in kljub robustnosti precej simpatična. Kot pri pravih terenskih avtomobilih seveda mora biti, je sprednji del precej dvignjen, maska je povsem pokončna in motorni pokrov je tako visoko, da bi z njega lahko jedel stoje. Tako je zaradi vožnje po terenu, kajti tak avtomobil mora biti dovolj odmaknjen od tal, da ne nasede na vsako krtino. Ker je avtomobil peterovraten, je streha seveda temu primerno dolga in ravna. Bočna linija avtomobila pa je vseeno – sicer nekoliko umetno – klinasta. Zadnji del pa je seveda klasično terenski: z odpiranjem vrat na stran in z nadomestnim kolesom na njih. Ta kolo sicer nekoliko tudi kvari dober pogled nazaj skozi zadnje steklo, a to ni edina ovira pri dobrem pregledu nazaj.

Ker je avto precej visok, se je vanj treba nekoliko povzpeti. Višji položaj za volanom je seveda dobrodošel, saj je pregled iz avtomobila na promet zato precej boljši. Da pa bi imel zato, ker se moraš povzpeti nekoliko višje, težave, skoraj ne verjamem. Ko sedeš za volanski obroč, te ne preseneti praktično nič. Vse je tam, kjer si nekako tudi pričakoval, oprema pa je natanko taka, kot bi si jo človek izmislil.

Ergonomija v avtomobilu je dobra, volanski obroč je izdatno nastavljiv, prav tako voznikov sedež. Morda nekaj pripomb samo na nekoliko odmaknjeno prestavno ročico. Kar nekoliko se moraš stegniti, če želiš prestaviti. Ni pa to tako slabo, da bi bilo moteče. Pa še navadiš se kar precej hitro. Stikala so vsa blizu volanskega obroča, prav tako je na osrednji konzoli vse razporejeno tako, kot mora biti – od klimatske naprave, do radia in vseh stikal. Inštrumentna plošča je sicer lična, morda nekoliko slabše pregledna, zlasti takrat, ko nimaš veliko časa za buljenje v hitrost ali vrtljaje. Sicer pa moraš delovanje avtomobila tudi nekoliko čutiti, zlasti če se podaš na zahtevnejšo terensko vožnjo.

Ker je avtomobil velik, je seveda kar precej prostora tudi v notranjosti. Sta pa sprednja sedeža nekoliko na tesnem, saj je v osrednjem delu kar precej široka konzola, pod katero se pod avtomobilom skrivajo vsi tisti pripomočki za štirikolesni pogon. Na zadnji srednji klopi pa je kar dovolj prostora, tudi za tri odrasle potnike.

Tudi nad udobjem se ne gre pritoževati, samo kak ročaj za držanje več bi bil lahko zadaj, če bi si že kdo zaželel sedenja na zadnji klopi na kakšnem terenskem poligonu. Za to klopjo pa je še ena, sicer dobrodošla, kajti na tej klopi se lahko peljeta še dva dodatna potnika, vendar pa je treba povedati, da ta klop ni ravno najudobnejša, in je prej kot ne, namenjena otrokom.

To klop je mogoče tudi odstraniti brez večjih in težjih zapletov, s tem pa si tudi drastično povečate prostor za prtljago na 1900 litrov.

Motor v tem avtomobilu je genialen. Res je, da sem ga imel na preizkusu pred tistim strašnim polarnim mrazom, pa vseeno. Turbodizelski agregat z direktnim vbrizgom goriva, štirimi valji v vrsti in 3-litrsko prostornino temu avtomobilu res odlično služi tako na asfaltu kot na terenu. Avtomobil ima 154 konjskih moči, ki jih razvije že pri 3600 vrtljajih, in kar 304 Nm, ki pa jih razvije že pri 1600 vrtljajih. Ti podatki so zanimivi, a povsem logični, saj ima motor izredno veliko prostornino enega valja. Motor zmore avtomobil na asfaltu, ob izključenem štirikolesnem pogonu, pognati do hitrosti 170 km/h, z mesta do hitrosti 100 km/h pa ga požene v 13,3 sekunde. Za tako velik avtomobil so ti podatki zelo dobri, če sediš v avtomobilu, pa se ti zdijo še boljši. Pa ti podatki niso edini, ki razveselijo, tudi poraba je razmeroma nizka; za 100 prevoženih kilometrov smo povprečno porabili med 9 in 14 litri. Seveda pa je poraba odvisna tako od težke noge kot tudi od terena, po katerem se voziš, a sam sem bil nad porabo prijetno presenečen.

Odlično pa se avtomobil s tem motorjem znajde tudi na terenu. Nekoliko je sicer treba paziti, da vrtljaji motorja ne padejo pod 1500, kajti potem motor hitro izgubi moč in navor, kar pa je lahko na terenu tudi nevarno, a se vožnje s tem avtomobilom in motorjem zelo hitro navadiš.

Avtomobil ima priključljiv štirikolesni pogon, in kot se za prave terence spodobi, seveda tudi terenski prenos moči ali po domače reduktor. V normalnih voznih razmerah seveda uporabljate le zadnji pogon, ki pa ni v ničemer problematičen. Tako je avtomobil predvsem pri hitri vožnji manj obremenjen, manj pa tudi porabi. Za zimske vozne razmere, pa morda tudi za kakšno makadamsko podlago, pri Nissanu priporočajo vklop štirikolesnega pogona (da je pogon priklopljen, te opozarja tudi lučka na armaturni plošči), za zahtevno terensko vožnjo pa še vklop terenskega prenosa moči. Priklop je enostaven z ročico, ki je nameščena ob prestavni ročici. Ob vseh teh preklapljanjih v različne pogone pa je boljše, da avtomobil miruje. Ni sicer povsem nujno, a vam bodo zobniki in vse ostalo kar precej hvaležni za tako skrb.

Kljub dobrim zavoram, je treba računati na precej večjo maso, ki jo je treba ustaviti. Seveda je ABS zelo dobrodošel, predvsem pri zaviranjih na asfaltu, kjer resnično čutiš, da pomaga ustaviti to 2,5 tone težko gmoto. Avtomobil je dolg 472 centimetrov, kar pomeni srednjo težavnost pri parkiranju, vendar je zaradi velikih koles to olajšano, kajti ni se ti treba vznemirjati zaradi visokih robnikov. Pa še “pajki” se tem avtomobilom radi izognejo, če se le da, in naložijo kakšno lažje in preprostejše vozilo zraven terrana.

Terrano je dober terenski avtomobil za civilne namene. Verjamem, da se večina lastnikov ne bo podajala na zahtevne terenske preizkuse, a vam povem, da se ta avtomobil odlično znajde tako v mestu kot na vasi!

Opel frontera 3,2 sport

Opel sam ne izdeluje terenskih avtomobilov, temveč si jih sposoja pri japonskem koncernskem bratu Isuzuju in jih za evropske želje in potrebe nekoliko predela, doda kak evropski motor, in to je potem to, kar lahko najdemo pod oznako Opel, ali v našem primeru - ker smo ta avtomobil vozili v Angliji – Vauxhall. Seveda to ni narobe, kajti že pri prejšnjem avtomobilu smo videli, da znajo v deželi vzhajajočega sonca narediti dober terenski avtomobil. “Napačna” je bila samo stran ceste, po kateri smo preizkušali frontero, ki je bila za razliko od terrana krajša karoserijska izpeljanka. Pa še ena bistvena razlika je bila - frontera je imela 3,2-litrski bencinski motor.

Frontera je že dolgo znan avtomobil. Z leti se sicer nekoliko spreminja, a tega pri terenskih avtomobilih ni opaziti tako kot pri športnih avtomobilih ali limuzinah. To je seveda logično, saj mora terenski avtomobil v osnovi izpolnjevati kar nekaj osnovnih meril: imeti mora velika kolesa, dvignjen mora biti visoko od tal, ni pa se mu treba posebej razburjati zaradi količnika zračnega upora, ki je že tako ali pa tako velik. In te osnovne značilnosti zaznamujejo tudi frontero. Linije avtomobila so precej ostro zarezane, posamezne ploskve ločijo precej ostri robovi. Vetrobransko steklo je precej pokončno, zadnji del avtomobila pa je kratek. Seveda je nadomestno kolo na zadnjih vratih, v našem primeru, pa je bila zaradi večjih užitkov plastična streha nad zadnjo klopjo snemljiva. Ne vem sicer, koliko je ta stvar uporabna v Angliji zaradi neprestanega deževja, a v Španiji ali Grčiji bi utegnila biti ta snemljiva streha res zanimiva popestritev vožnje.

V notranjosti avtomobila hitro ugotoviš, da gre za opla, oprostite, v našem primeru za vauxhalla. Stikala so znana že iz drugih avtomobilov, prav tako imaš občutek, da si tak ali podoben volan že držal v rokah, le da je bil na drugi strani avtomobila. Vsi inštrumenti so priročni, oplovsko razporejeni in lični. Taka je seveda tudi osrednja konzola, oprema avtomobila pa je bila več kot bogata. Vedno sem vesel, no, vsaj ponavadi, potovalnega računalnika, saj mi ni treba na roke računati povprečne porabe. Volanski obroč je seveda nastavljiv in prijeten, ročica menjalnika pa je tako priročna kot pri evropski različici, le da je prestavljanje z levo roko, ki tega opravila ni najbolj vajena, nekoliko nerodno. Zato pa je toliko lažje priključiti štirikolesni pogon – s stikalom na armaturni plošči. Tudi ta avtomobil ima pripomočke za terensko vožnjo – priklopljiv štirikolesni pogon in terenski prenos moči.

Sedenje spredaj je udobno, na zadnji klopi pa bi prej rekel, da je nerodno, zlasti če se moraš s tem avtomobilom na zadnji klopi peljati več kot uro. Avto je pač tako zasnovan, da je namenjen užitkom in veselju, in to predvsem dvema potnikoma. Za družinske podvige ali če se bodo v avtomobilu večkrat peljali štirje, bi vam toplo priporočal frontero z daljšo medosno razdaljo. Ne le da je zadnja klop udobnejša, tudi prtljažni prostor je tam precej večji. V našem primeru je bil “kufer” velik 320 litrov, ob podrti klopi pa 1135 litrov.

Motor v testnem avtomobilu je bil bencinski, 3,2-litrski V6, ki je zmogel kar 205 konjskih moči. Motor sicer ni prav športno zasnovan, saj je namenjen predvsem temu, da temu okoli 2 tone težkemu avtomobilu daje dovolj navora pri vseh vrtljajih in seveda dovolj moči tudi za terensko vožnjo. Največjo moč doseže pri, za bencinske motorje razmeroma nizkih, 5400 vrtljajih, največji navor, odličnih 290 Nm pa pri 3000 vrtljajih. Motor je odličen, saj ima avtomobil izvrstne vozne zmogljivosti, končna hitrost je 184 km/h, z mesta do hitrosti 100 km/h pa pospeši v 10,3 sekunde, kar je za tak avtomobil odličen podatek. Nekoliko manj pa se človek razveseli porabe goriva, zlasti če mora rezervoar polniti v peklensko dragi Angliji, kjer mora za liter bencina odšteti še enkrat več denarja kot v Sloveniji. Poraba se ob normalni avtocestni vožnji med 120 in 140 km/h suče okoli 15 litrov za 100 prevoženih kilometrov (kar je solidno nizka poraba), ob vragolijah po mestu in prehitevanju po angleških in valižanskih cestah pa se poraba hitro dvigne na 17 litrov. Ob taki ceni za liter goriva in tolikšni porabi se mi je pošteno kolcalo po dizelskem avtomobilu.

Avtomobil je namenjen zabavi, bolj kot praktičnosti, zato ga je seveda prijetno voziti. Je okreten, zaradi motorja tudi hiter in dober pri pospeševanju, zaradi kratke medosne razdalje pa si na makadamskih cestah lahko privoščite tudi kakšno vragolijo z vožnjo “po šrek”, torej z oddrsavanjam zadnjega dela, ali pa z drsenjem prek vseh štirih koles. Prav dobrih “hribovskih” zmogljivosti ta avtomobil sicer nima, ima pa povsem solidne terenske zmogljivosti. Le spolzek teren temu avtomobilu (ker nima zapor diferencialov) dela nekaj težav. Dokler pa je teren pod kolesi suh, je ta avtomobil za terenske vragolije odličen.

Terenski avtomobili niso nujno potrebni, so pa praktični in zabavni. Ni torej treba, da si ga kupite zato, ker ga nujno potrebujete, zadošča, da vam je všeč. In to je bistvo vsakega avtomobila. Kupite si ga, če vam je všeč, in z njim boste vedno zadovoljni.