Terenske limuzine pred zimo

Saj se ne zgodi prav pogosto, da bi terenski avtomobil resnično potrebovali. Sem ter tja pa, in to seveda največkrat pozimi, ko službe za vzdrževanje cest opravljajo svoje delo »po zakonih«. Plužiti začnejo namreč takrat, ko že vse stoji in ko ceste praktično niso več prevozne. Takrat se res vsem zazdi, da bi bil terenski avtomobil edina rešitev. In verjemite mi, tudi je. Da o neskončnih parkirnih prostorih na tistih mestih, kjer so odmetali sneg, niti ne govorim. Prav nikoli za terenski avtomobil ni toliko prostora za parkiranje kot ravno v snežnem kaosu. Škoda, da je takega kaosa le nekaj dni na leto in se zaradi tistih nekaj dni ne splača kupovati terenca. Toda to ni samo avtomobil, ki bi premagoval ekstremne razmere. Sodobni terenci ljudem ponujajo precej več. In težko bi jim pravzaprav tudi rekli terenski avtomobili, saj njihovi lastniki velikokrat ne zapeljejo niti na kolovoz, kaj šele na teren. Pa še kaznivo je, če se vozite tam, kjer ni cestišč.

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Pod drobnogled smo to pot vzeli dva avtomobila - Jeepov grand cherokee, torej pristni džip, in Hyundaijev santa fe. Oba sta seveda narejena zato, da bi bila ljudem všečna in da bi se v njih prijetno počutili, in tista pregovorna klenost jeepov in vojaška špartanskost sta že zdavnaj pozabljeni. 

Jeep cherokee 

 

Da, terenski avtomobili so pravzaprav dobili ime po blagovni znamki Jeep, ki se je tako uveljavila v drugi svetovni vojni. Še zdaj je po svetu nič koliko klubov ljubiteljev teh avtomobilov in prave terenske vožnje - kot tudi prave zabave, to mi morate verjeti. Willisi so bili zakon, a druga svetovno vojna se je končala in treba je naprej. Tako so tudi terenci postali bolj civilni in vsestransko uporabni, zlasti če govorimo o cherokeeju, wrangler pa je vseeno ostal bolj terenski in vojaško špartanski.  

Kakor koli že, testni cherokee me je kar precej navdušil. Res je, da je bil vsaj motoriziran nekoliko bolj evropsko, saj ga je poganjal zmogljiv dizelski agregat, ne pa ekstremno zmogljiv in velik bencinski, kar je navada čez lužo, kjer so galone nafte skoraj brezplačne. Oprema, ki prihaja z one strani in se le malo razlikuje od evropskih standardov in dolgočasnosti, pa me že od začetka moje testne poti sploh ne moti. Kakšna stvar mi je še precej simpatična. 

Po obliki ta avtomobil ni nič posebnega − velika kolesa, precej ravne ploskve karoserije, dvignjen od tal. Pa vendar je zelo prepoznaven in tudi dovolj eleganten, da ga človek z veseljem pogleda, zlasti če je njegov! 

V notranjosti ta avtomobil ne kaže ravno terenskosti, temveč precej bolj svoj luksuzni značaj. Veliko opreme, namenjene udobju, veliko stikal in ročic, ki so sicer za naše pojme precej razmetane naokrog, a imajo vseeno svojo logiko, da so natanko tam.  

Prostora v avtomobilu sicer ni tako zelo veliko, kot se bi vam morda zdelo od zunaj. Vseeno pa je to tudi v notranjosti velik avto. Sprednja sedeža sta precej prostorna, ergonomija pa ni tako natančna kot pri kakšnem evropskem avtomobilu. Volan je namreč nastavljiv samo po višini in naklonu, žal pa ne tudi po globini. Sedež je električno nastavljiv, in to izdatno, a ne more odpraviti vseh drobnih pomanjkljivosti, ki nastanejo zaradi premalo izdatno nastavljivega volanskega obroča. To pa naj vas ne skrbi pretirano, saj je sedenje za volanom zelo prijetno. Avtomobil je bil seveda opremljen z zelo, zelo dobrim samodejnim menjalnikom, ki sicer ne dopušča ročnega prestavljanja, kot ga imajo na primer nekateri drugi avtomobili v slogu premikanja prestavne ročice naprej in nazaj. Ta samodejni menjalnik se da prestavljati ročno, tako kot se je to dalo včasih, po zarezah, ki označujejo tretjo, drugo in prvo prestavo. Menjalnik prestavlja nežno in zelo dobro razume želje voznika. Ročna izbira prestav je dobrodošla samo pri vožnji po terenu ali po kakšnem klancu navzdol. Seveda boste tako izdatno pomagali zavoram, kajti tale jeep je precej težka mrcina − dve toni namreč tehta! 

Tudi na zadnji klopi je precej prostora, prtljažnik pa meri od 1105 do 2060 litrov, ob tem pa je še lepo urejen in praktičen.  Motor v testnem avtomobilu je bil zelo dober; gre za 2,7-litrski dizelski motor, ki razvije 163 konjskih moči pri 4000 vrtljajih in 400 Nm navora pri 1800 vrtljajih.

Motor deluje tiho in prijetno močno v vseh območjih vrtljajev, dobro se znajde tako na avtomobilski cesti kot tudi po »kolovozih«, s pravimi gumami in ne preveč voznikovega usmiljenja za tako lep avtomobil pa tudi na težjih terenih, čeprav za kaj takega ni ravno narejen. S tem avtomobilom dosežete največjo hitrost 190 km/h, z mesta do hitrosti 100 km/h pa ga pripravite po 11,2 sekunde. In poraba? Precej zmerna, saj smo povprečno porabili 12,7 litra plinskega olja, v tovarni pa so zapisali, da je lahko poraba med 8 in 12 litrov. 

Hyundai santa fe 

Hyundaijev santa fe je še manj terenski avtomobil kot jeep cherokee. Deluje še veliko krhko in nežno kot jeep in je še veliko bolj narejen za urbano družbo. Ne samo da tako deluje, tako tudi je! Je avtomobil, ki ga imaš z veseljem za vse: za potovanja, vsakodnevna pota, nedeljski izlet, počitnice in večerni obisk opere v primerni toaleti. Ne, santa fe ni terenec ne po obliki ne po duši, je pa avto, ki je podoben terenskemu avtomobilu predvsem zato, ker je visok, ima velika kolesa in ima motorni pokrov visoko od tal.  

Notranjost avtomobila je prepoznavna, hyundajevska. In če pred leti to ne bi bil ravno kompliment, mislim, da je zdaj povsem drugače. Dobri in lepo izdelani materiali, prijetna oblika stikalne plošče in osrednje konzole, precej dobra ergonomija. No, le voznikov sedež bi se moral dati spustiti še nekoliko nižje. V primerjavi z dobrim jeepovim samodejnim menjalnikom je bil v testnem santa feju za prenos moči na voljo ročni menjalnik, brez posebnosti ali pripomb, razen ene: sam bi imel raje samodejni menjalnik! Ne vem, ali sem že tako star, da se mi ne ljubi prestavljati, ali pa je takim avtomobilom samodejni menjalnik bolj pisan na kožo, saj se z njimi ne da ravno dirkati.  

Prostora v avtomobilu je, razen nad glavo voznika, precej in dobro se sedi, tudi na zadnji klopi. Prtljažnik sicer ni rekordno velik, a za normalno družinsko življenje in počitnice povsem zadošča. Meri 850 litrov in je lepo obdelan in urejen, vključno z vsemi pomagali, ki si jih človek želi. 

Motor testnega avtomobila je bil majčkeno razočaranje. Gre za 2-litrski dizelski motor, ki je sicer kar zmogljiv: razvije 125 konjskih moči pri 4000 vrtljajih in 285 Nm pri za dizelski motor razmeroma visokih 2600 vrtljajih, prav zato pa je v nizkem območju vrtljajev precej neprepričljiv. Deloma zato, ker prostornina ni taka, kot bi bilo verjetno dobro za tak avtomobil, deloma pa tudi zato, ker smo pri dizelskih motorjih navajeni, da delujejo prepričljivo tudi pri nizkih vrtljajih. Seveda se voznik tega precej hitro navadi in to ni taka težava, da bi si lahko človek zaradi tega premislil pri nakupu, če mu je avtomobil sicer všeč. Motor zmore pognati avtomobil do hitrosti 171 km/h. Zelo solidne zmogljivosti za tako velik in težek avtomobil ter za samo 2-litrski, sicer izredno sodoben motor. Tudi poraba je bila »sodobna«, torej precej nizka: na 100 prevoženih kilometrov smo povprečno porabili 13,2 litra plinskega olja povprečno.  

Avtomobil se lepo pelje, stalni štirikolesni pogon je dober in nežen, seveda pa ne pride prav samo na spolzkih terenih, temveč tudi v vsakodnevni vožnji. Udobja v avtomobilu je v izobilju, prav tako opreme, saj je bil avto praktično opremljen z vsem.  

Športno-funkcionalna vozila, znana pod kratico SUV (sport utility vehicle) so torej preplavila ceste tudi pri nas. Ti praktični, veliki avtomobili so samo še po nekaterih optičnih značilnostih terenci, sicer pa so to prave limuzine, ki se jih tako tudi vozi. Ne izberite si takega avtomobila, če ste novodobni lastnik gozda in bi ga radi imeli za nadzorovanje svoje lastnine; za kaj takega so še vedno najboljši kakšni land roverji, defenderji ali lade nive, ki imajo še vedno pravo, kleno terensko srce. Današnja avtomobila pa, oprostite, res nista namenjena neprehodnim terenskim zahtevam. Raje se s katerim od njiju peljite v soboto v gledališče.