Trojica v vzponu

Avtomobili, ki jih predstavljamo danes, niso nič posebnega, vsaj tako na prvi pogled. So sicer dobri avtomobili, ki pa pri nas niso ne vem kako priljubljeni. V tem avtomobilskem razredu – nekako v višji srednji razred bi jih lahko postavili – kraljujejo seveda avtomobili evropskih proizvajalcev (brez dvoma je tudi Volvo evropski proizvajalec, vsaj na papirju), kot so laguna, passat, vectra, audi A4, BMW serija 3, mercedes serija C ... Vendar pa si omenjeni trije avtomobili zaslužijo več pozornosti in večje prodajne številke, saj so to odlični avtomobili z vrsto prednosti.

Volvo V40

Zakaj »tlačimo« volva k japonskim proizvajalcem, se sprašujete. Odgovor je sila preprost: Mitsubishi in Volvo sta na Nizozemskem postavila skupno tovarno, v kateri izdelujejo carismo in volva serijo 40. Torej ima Volvo kar nekaj skupnih značilnosti z japonskimi avtomobili, ob tem pa so Švedi, ki so zdaj v lasti globalnega Forda, še vedno ohranili zelo visoko raven varnosti, kar je bila leta domena volva in njihova glavna tržna prednost pred tekmeci razreda »premium«.

Oznaka V pri Volvu pomeni karavansko različico avtomobila. Volvo V40 na prvi pogled ni nič posebnega. Je skladno oblikovan avtomobil v slogu vseh karavanov tega razreda, z nekoliko klinasto bočno linijo in precej dolgo in ravno streho. Luči in maska, ki ponavadi sestavljajo »obraz« avtomobila, niso prav nič posebnega in izstopajočega, prav tako pa so »normalno« oblikovane tudi zadnje luči. Skratka, nič zelo posebnega, tako kot lahko trdimo za večje brate tega avtomobila, ki po obliki res nekoliko izstopajo.

Prepričljivejši pa je avtomobil v notranjosti. Ne samo, da že na prvi pogled in otip deluje izredno prepričljivo in čvrsto, tudi ergonomija je odlična, saj je tako sedež kot volan izdatno nastavljiv. V tem volvu se res počutiš dobro in varno. Stikala v avtomobilu želijo biti nekoliko volvovsko okorno oblikovana, vendar pa jim to ne uspe najbolj, saj so se z leti in ob sodelovanju Japoncev kar nekoliko obrusila. Je pa res, da so vsa stikala natanko tam, kot je treba, da vse deluje brezhibno in nekako tako, kot si to želi voznik. Prav tako je učinkovita klimatska naprava, čeprav mora hladiti kar precej velik prostor. Menjalnik v testnem avtomobilu je bil ročni, 5-stopenjski, vendar nisem pogrešal ne samodejnega pretikanja, ne šeste prestave. Na zadnji klopi je dovolj prostora, čeprav to vseeno ni diplomatski avtomobil (kar je sloves Volva). No, je lahko diplomatski avtomobil, ampak recimo za popoldanski čas diplomata, ki ga preživlja aktivno z družino.

Če si človek že kupi karavana, ga verjetno zanima tudi prtljažni prostor. Ta je velik in lepo opremljen, predvsem pa zelo praktičen. V osnovi je prtljažni prostor velik 413 litrov, ob podrti zadnji klopi pa dobimo 1421 litrov prostora. Če pa imate še kakšno posebno željo, lahko podrete (naprej) tudi naslonjalo sprednjega sopotnikovega sedeža – s tem dobite prostora kar za 273 centimetrov dolg predmet. Verjetno tega ne boste potrebovali prav velikokrat, a če se bo to zgodilo, boste za to praktično rešitev zelo hvaležni.

Dizli so na pohodu! Še malo pa bomo že zelo težko dobili kak nov bencinski avtomobil. Vsaj zadnji trendi kažejo tako. Tudi preizkusni volvo je imel dizelski motor in to »klasičnega« 1,9-litrskega. Ni kaj reči, motor je zmogljiv, tih, varčen, skratka vse tisto, kar od sodobnega dizelskega agregata človek pričakuje. Motor razvije 115 konjskih moči pri 4000 vrtljajih in 265 Nm navora med 1750 in 2500 vrtljaji. Največja hitrost, ki jo lahko s tem avtomobilom dosežete, je 195 km/h, z mesta do hitrosti 100 km/h pa ga pripravite v 10,5 sekunde. Dobri podatki, še boljši pa je tovarniški podatek o porabi – ta naj bi bila povprečno 5,4 litra plinskega olja na 100 prevoženih kilometrov. No, na testu je bila poraba sicer nekoliko višja – 6,7 litra, a še vedno izredno obetavna. Ob 60-litrskem rezervoarju je to pomenilo skoraj 1000 kilometrov brez ustavljanja na črpalki.

Avto se na cesti obnaša dobro, celo zelo dobro: zavore so odlične, ne glede na to, kako hitro se peljete in kako hitro bi se radi ustavili. Zadnji del je pri zaviranju neverjetno stabilen in miren, ABS deluje izredno nepopustljivo in zavorna pot je res nekoliko krajša, kot bi si izkušen voznik lahko predstavljal. Vožnja v ovinkih pa je nekoliko »zibajoča«, kar seveda lahko tudi pričakujete glede na družinski značaj avtomobila. S tem avtomobilom se sicer lahko peljete hitro tudi po ovinkasti cesti, a za dirkanje ta avtomobil ni narejen.

Toyota avensis

Toyota že vrsto let slovi kot najzanesljivejša avtomobilska tovarna na svetu! Najmanj vzdrževanja, najmanj servisov in okvar imajo njeni avtomobili. Če to še pred leti ni bilo zelo pomembno, je danes to ena od najpomembnejših stvari. Prvič zato, ker nimamo veliko časa, da bi avtomobil vsak mesec vozili na preglede in popravila in drugič zato, ker se sodobni avtomobili vse bolj kvarijo. Krajši čas za načrtovanje in pripravo novih avtomobilov, cenejše komponente za njihove sestavne dele, vse več elektronike ... Vse to je razlog, da avtomobili niso prav zanesljivi. Navsezadnje pa so tudi servisi kar precej dragi, zato se jim, če se le da, radi izognemo.

Toyota se je tudi v Sloveniji v zadnjem času nekoliko zbudila. Odkar so k nam neposredno prišli Japonci in ustanovili Toyoto Adrio, gredo stvari na boljše. Poleg tega pa imajo pri Toyoti tudi neverjetno širok spekter avtomobilov. Mislim, da ni razreda ali niše, kjer jih ne bi bilo. Višji srednji razred je tržno eden najpomembnejših razredov v Evropi in jasno je, da se je Toyota tega lotila resno. Zato je novi avensis »evropski« avtomobil, narejen tako, da bi bil všeč okusu evropskega kupca. Ne samo oblika, ki je morda kar nekoliko preveč konvencionalna, tudi materiali, velikost in druge stvari, ki vplivajo na kupca, so prirejene za evropski okus.

Oblika tega avtomobila ni nič zelo posebnega (drugače, kot je recimo pri yarisu) – je klasična triprostorska limuzina z konvencionalno obliko. Toda na daleč se vidi, da to ni evropski avtomobil, kar pa je dobro.

Tudi v notranjosti je precej stvari, ki bi jih precej prej pripisal evropskemu kot japonskemu avtomobilu. Na primer razporeditev in oblika stikal, pa ergonomija, ki je primernejša za povprečne evropejske višine, ter ne nazadnje čvrstejši, čeprav ne kakovostnejši materiali. Tudi varnost je na najvišji možni ravni, saj je po testih NCAP to najvarnejši avtomobil v tem razredu. Zato se lahko v notranjosti počutite varno, ne samo odlično. Seveda na klimatsko napravo ni pripomb, na delovanje drugih inštrumentov prav tako, le potovalnega računalnika se morate malo navaditi, saj upravljanje z njim ni tako preprosto kot denimo pri volvu V40. Menjalnik je bil vedno dobra točka japonskih avtomobilov, saj so bili natančni in lahkotni za prestavljanje, in tako ali še nekoliko boljše je tudi pri novem avensisu. Tudi počutje na sedežih je dobro in udobno, prostora je za ta avtomobilski razred zelo veliko in bi ga lahko primerjali s skoraj za razred večjimi avtomobili. Predvsem zadnja klop me je spet navdušila s prostornostjo in predvsem udobjem. Tudi prtljažnik je za limuzino prostoren in premore 520 litrov prostora. Skratka avto, v katerem bi rad živel ...

Motor v testnem avtomobilu je bil, kljub prej omenjenemu opevanju dizlov, bencinski. 1,8-litrski motor je bil odličen, živahen in zmogljiv po eni strani, po drugi pa tudi precej varčen. Potovalni računalnik mi je prikazoval številke med 6,7 in 8,9 litra, povprečje pa je bilo tam okoli 7,4 litra na 100 prevoženih kilometrov. Vse to motor doseže s tehnologijo VVT (Variable Valve Timing) ali elektronskim krmiljenjem ventilov, kar omogoča nizko porabo in dobre zmogljivosti. Tako je motor razvil 129 konjskih moči pri 6000 vrtljajih in 170 Nm navora pri 4200 vrtljajih. Motor je zmogel avtomobil pognati do hitrosti 200 km/h, od 0 do 100 km/h pa avto pospeši v 10,3 sekunde.

Toyote so včasih nastopale na rallyjih za svetovno prvenstvo, danes pa v tekmovanju formule 1, a motite se, če mislite, da so to samo dirkaški avtomobili. Tako kot volvo je tudi toyota prijazen poslovni in tudi družinski avtomobil, s katerim se da hitro peljati, čeprav za dirkanje po ovinkih ni ravno najprimernejši. Tudi pri toyoti imajo kar nekaj avtomobilov za dirkanje, toda avansis gotovo ne sodi mednje.

Nissan primera wagon

Nissan je zdaj delno tudi evropski avtomobilski proizvajalec, saj ima večinski lastniški delež v podjetju Renault. Vendar pa se Nissanu to za zdaj ne pozna veliko, vsaj pri obliki in zanesljivosti, in to je povsem v redu.

Od vseh tokrat predstavljenih avtomobilov ima nissan primera najbolj samosvojo in opazno obliko. Poleg tega pa je bil testni avtomobil še karavan. Vendar pa karoserijske linije niso nenavadne ali preveč moderne, le odločno sodobne in zato tudi prepoznavne.

Nissan ima tudi v notranjosti kar nekaj posebnih značilnosti. Še najbolj pade v oči LCD-zaslon, ki rabi obveščanju voznika in prek večnamenskih stikal tudi nastavljanju vseh mogočih zadev – klimatske naprave, radia, potovalnega računalnika, poleg tega pa lahko na tem zaslonu ob vzvratni vožnji spremljate tudi dogajanje za avtomobilom.

Ergonomija je dobra, sedeža prav tako, saj dajeta zanesljivo bočno oporo. Tudi na zadnji klopi se ne gre pritoževati nad udobjem. V prtljažniku pa je seveda tudi kar precej prostora, da ne rečem res veliko: v osnovi meri prtljažni prostor 456 litrov, ob podrtih sedežih pa 1670 litrov. Kar lepe številke, pa tudi oprema prtljažnika in njegova praktičnost sta zgledna.

Motor v testnem avtomobilu je bil 1,8-litrski bencinski. Zelo soliden agregat, ki pa mu kakšnih »nadbencinskih« zmogljivosti ne moremo pripisati. Razvije 116 konjskih moči pri 5600 vrtljajih ter 163 Nm navora pri 4000 vrtljajih. Ker je avtomobil že v osnovi kar težek, lahko zapišem, da pri vožnji potrebuješ kar precej prestavljanja, če želiš avtomobil ves čas držati v najprimernejšem območju vrtljajev. Vendar pa se ti »delo« hitro obrestuje, saj je s tem tudi poraba precej nižja. V tovarni obljubljajo porabo med 6,6 in 10,4 litri. In tu nekje se pri normalni vožnji poraba tudi suče, ob nekoliko težji nogi pa se povzpne tja na 11 litrov na 100 prevoženih kilometrov.

Lega avtomobila na cesti je dobra, v ovinkih se sicer družinsko nagiba in tudi sicer karavani niso ravno narejeni za dirkanje. Vzmetenje pa je udobno in lepo ter tiho požira vse neravnine pod kolesi.

Če za konec povzamem: vsi trije opisani avtomobili so narejeni po okusu evropskega kupca in se v Evropi tudi kar dobro prodajajo. Pri nas sicer nekoliko slabše, vendar se tudi zaradi boljšega dela uvoznikov, njihove številke počasi povečujejo. In to si ti avtomobili brez dvoma zaslužijo.