Podjetnik logo
 

Tudi država naj uredi plačilno disciplino

Avtor: Primož Kaučič | Objava: 10.04.2002

Je skrb za plačila res samo naloga upnikov? Pri Obrtni zbornici Slovenije opozarjajo na drugo plat medalje - dolžnosti in grehe države, in predlagajo nujne ukrepe.



Po podatkih bonitetne hiše I je bilo v oktobru zamujenih 60 odstotkov plačil, glede na roke dospetja računov. Povprečna zamuda je znašala 34 dni. Ni malo tudi tistih, ki s plačili zamujajo po več mesecev: dlje od 200 dni po roku zapadlosti je bilo še vedno dobrih 7 odstotkov računov neplačanih.

V minuli številki smo o težavah zaradi plačilne nediscipline in možnih rešitvah govorili z direktorjem bonitetne hiše I Markom Batisto. Če se še spomnite, je zatrjeval, da je skrb za plačila predvsem naloga upnikov, torej podjetij. Na plačilo morajo misliti, še preden izročijo blago neznanemu kupcu. Tokrat predstavljamo drugačen pogled na reševanje te žgoče problematike; poglejmo, kaj bi država vendarle lahko pomagala omiliti težave.

Med tistimi, ki vidijo rešitelja za plačilni nered v državi, je že vsa leta po osamosvojitvi ena najglasnejših Obrtna zbornica Slovenije. Zbornica vseskozi zagovarja stališče, da je plačilna nedisciplina (tudi) problem države in da se je zaradi očitnega neposluha in nepripravljenosti države v zadnjih desetih letih naredila narodnemu gospodarstvu neprecenljiva škoda. Na zbornici so že leta 1995 naredili obširno študijo o tem vprašanju in predstavili rešitve zaščite upnikov v nekaterih državah Evropske unije.

Država kot vir plačilne nediscipline

Milica Gostiša, vodja službe za gospodarski sistem pri Obrtni zbornici Slovenije, nikakor ne pristaja na mnenje, da je plačilna nedisciplina izključno problem podjetij. V podkrepitev stališča navaja izkušnje Evropske unije, ki se je začela tega vprašanja dejavneje lotevati. “V Evropski uniji so ugotovili, da zaradi plačilne nediscipline izgubijo vsako leto 400 tisoč delovnih mest. Tudi tam so najbolj ogrožena mala in srednja podjetja, ki so v glavnem podizvajalci velikih gospodarkih sistemov. Naša država že leta govori, naj se v tržnem gospodarstvu glede plačil dogovarjajo izključno upniki in dolžniki. Vendar, če je ugotovila Evropa, da je treba zaščititi malega podjetnika, potem to za nas velja še toliko bolj. Upam si trditi, da mi tržnega gospodarstva sploh nimamo in ga ne bomo imeli, dokler bo država subvencionirala velike sisteme z denarjem davkoplačevalcev.”

Milica Gostiša očita naši državi izrazito dvolično politiko, ko gre za urejanje plačilne discipline. Država si je po njenem prepričanju davčno zakonodajo in vse druge zakone, pri katerih je sama v vlogi upnika, prikrojila tako, da so zakoni ugodnejši za upnika - državo. Ko pa gre za poslovanje med gospodarskimi družbami, ji je povsem vseeno, katero stran ščiti zakon, torej upnika ali dolžnika. Izjema so le nekatera vprašanja, kjer se država ščiti pred socialno bombo. “Podjetnik, ki delavcu ne izplača regresa, četudi je ta delavec njegova žena in se z njo tako dogovori, gre k sodniku za prekrške in plača 500 tisoč tolarjev kazni. Če pa ta podjetnik spravi svojega upnika v propad, države to ne zanima več,” trdi Milica Gostiša.

Naslednji argument proti državi pa je dejstvo, da celo država sama ne spoštuje plačilnih rokov in spravlja podjetja v propad. Lani je na primer zaradi zakasnitev z izdelavo proračuna plačevala svoje obveznosti tudi s polletno zamudo (npr. Obrtni zbornici). Kar je še hujše, na poplačila zakonitih zamudnih obresti ni niti pomislila. Po drugi strani pa je v istem časovnem obdobju od davčnih dolžnikov pobirala zamudne obresti, ki so na letni ravni znašale med 29 in 30 odstotkov. “Ali veste, koliko javnih naročil ima država, ki jih ne plačuje v rokih? Ne plača velikem podjetju, to ne plača podizvajalcem in nastane cela dolžniška veriga. Poznam primere, ko so bila velika podjetja malim izvajalcem dolžna preko sto milijonov tolarjev. Od upnika so zahtevali, naj terjatev spremeni v brezobrestno posojilo,” trdi Gostiša in dodaja, “danes na domačem trgu preživijo samo tista podjetja, ki delajo z gotovino. Proizvodna podjetja so reveži. Videla sem take primere, da me je groza.”

Predlogi Obrtne zbornice Slovenije

V Obrtni zbornici Slovenije trdijo, da nova zakonodaja (predvsem zakon o finančnem poslovanju podjetij) ni prinesla bistvenega izboljšanja na tem področju. Zakon o finančnem poslovanju po mnenju Milice Gostiše ni slab in bi hitro naredil red, če bi se le izvajal. Tu pa je spet odpovedala država. “Izvajanja zakona nihče ne nadzoruje, zato se ga podjetja ne držijo. Država kar naprej nadzoruje, in to z našim davkoplačevalskim denarjem, kako podjetja izvajajo zakon o davku na dodano vrednost, za zakon o finančnem poslovanju podjetij pa se ne zmeni. Edina stvar, ki jo je s tem zakonom dosegla, je ta, da so iz registra podjetij izbrisali deset tisoč podjetij, ki tako ali tako niso poslovala. To je vse.”

Da bi enkrat končno naredili red s plačili, v Obrtni zbornici Slovenije predlagajo pet nujnih ukrepov, ki bi jih morala storiti država. Ti ukrepi so:

l. V zakonskih predpisih bi morali sprejeti obligatorne plačilne roke v dolžniško-upniških razmerjih. Z njimi bi določili najdaljši plačilni rok, ki ga dolžniki ne bi smeli spreminjati. Država bi morala nadzorovati izvajanje predpisa in za kršitelje uvesti sankcije. Tako bi po mnenju Milice Gostiše preprečili takšna izsiljevanja s strani velikih družb, kot so se posebej izrazito dogajala ob uvedbi DDV-ja; takrat so veliki dolžniki v pogodbe z malimi podizvajalci samovoljno dodali anekse in podaljšali plačilne roke. Takšnih primerov je bilo največ v gradbeništvu in pri velikih trgovskih hišah. Dodaten argument za sprejetje obligatornih plačilnih rokov je po navedbah zbornice dejstvo, da je Evropska unija po večletnih raziskavah o vzrokih neplačil v državah članicah leta 2000 sprejela smernico (2000/35/EC), ki uvaja 30-dnevne plačilne roke. Smernica začne veljati letos.

2. Za učinkovito izterjavo terjatev bi morali posodobiti zakonodajo o izvršbi in zavarovanju, predvsem pa povečati hitrost postopkov z izvensodnimi poravnavami. Mala podjetja in samostojni podjetniki po sodni izterjavi posegajo le izjemoma; prevladuje namreč bojazen, da bo upnik tako izgubil kupca, zato gre na sodišče šele takrat, ko z določenim dolžnikom ne želi več sodelovati. Podobno je tudi v Evropski uniji, kjer po sodni poti izterjajo le 5 do 15 odstotkov terjatev. Po besedah Milice Gostiše država na tem področju že pripravlja nekatere spremembe. Vseeno velja opozoriti še na drug vidik zgodbe: če si upnik ne upa izterjati dolga po zakoniti poti, potem si lahko del krivde sam pripiše. Mnogi podjetniki namreč mesece ali celo leta poslujejo z neplačniki in nato zahtevajo, naj država namesto njih terja dolžnike. Takim verjetno tudi spremenjena zakonodaja ne bo pomagala.

3. Zamudna obrestna mera je previsoka, zato jo je treba takoj popraviti, znižati. Zamudne obresti so sicer kazen za dolžnika, vendar so pri nas pretirano visoke. Na to vprašanje obrtna zbornica opozarja že dalj časa, a neuspešno. Država za znižanje namreč ni zainteresirana, saj v primerjavi z drugimi upniki najuspešneje pobira svoje terjatve in služi na račun pretiranih obresti. “Zaradi nenormalno visoke zamudne obrestne mere davčni dolgovi rastejo in rastejo. Država bi morala imeti interes, da podjetje preživi, ne pa da ga zapre. V Nemčiji dolžnika pokličejo na davčno upravo in se z njim pogovorijo o možnosti odplačila. Tam znašajo zamudne obresti med 6 in 8 odstotki, vendar jih največkrat sploh ne pobirajo,” razlaga Gostiša. Po njenem mnenju bi bila pri nas smiselna obrestna mera 18 odstotkov – skupaj s TOM-om. “Glede te zahteve država ''plete'' že pol leta. Če se ne bo nič zgodilo, bomo poiskali druge načine. Očitno ji je treba zagroziti, da se premakne.”

4. Upnikom je treba zagotoviti statistične podatke o novih računih podjetij pri bankah. S prenosom računov z Agencije za plačilni promet na banke namreč obstaja strah, da se bo preglednost nad bonitetami podjetij izgubila. Tudi roki za realizacijo izvršb naj bi se po mnenju obrtne zbornice še podaljšali.

5. Izvajanja plačilnih rokov bi morala nadzorovati davčna uprava.
V obrtni zbornici predlagajo, naj bi davčni inšpektor ob rednem pregledu v podjetju preveril tudi njegova dolžniško-upniška razmerja – torej, kako se drži plačilnih rokov. Davčni pregled zaradi dodatnega preverjanja naj ne bi bil bistveno daljši, niti dražji. Za takšen nadzor bi bile verjetno potrebne zgolj manjše dopolnitve obstoječe zakonodaje, saj so že v okviru obstoječe zakonodaje in medsebojnih pogodbah v dolžniško-upniških odnosih določeni plačilni roki, ki jih pri izvršbah upoštevajo tudi sodišča.

Kaj pa podjetja?

Milica Gostiša vidi glavnega krivca za sedanji plačilni nered v državi. Vendar ne zanika, da so podjetja pogosto sama kriva za svoje težave, saj preveč naivno sklepajo posle z novimi kupci. “Na začetku devetdesetih smo v treh letih odprli 30 tisoč novih gospodarskih subjektov; odprli so jih ljudje, ki so si iskali samozaposlitev in socialno varnost. Ti podjetniki dejansko delajo napake, ker nimajo dovolj znanja in prodajajo podjetjem, ki so že na pol v stečaju. Poznam, denimo, številne obrtnike, ki so prodajali Rogu, ko je ta že tonil,” priznava napako podjetnikov oziroma obrtnikov Gostiša. Vendar hkrati opozarja: “Vedno stvari niso tako enostavne. Prav zdaj na ostankih Tama nastajajo nova podjetja, brez zgodovine in brez bonitet. Obrtniki me sprašujejo, ali naj poslujejo z njimi. Kaj naj jim rečem?”

Novost pri obračunavanju amortizacije

Ko smo se z Milico Gostišo pogovarjali o plačilni nedisciplini, nas je opozorila na povsem drugačno, a pomembno novost, ki je pričela veljati s 1. januarjem letos. Podjetje lahko po novem obračunava amortizacijo tudi za poslovne objekte, ki jih zgradi na tujem zemljišču. Prej to ni bilo mogoče, čemur je Obrtna zbornica Slovenije dolgo nasprotovala. “Ne samo, da je bil prejšnji predpis nelogičen, še hujše je bilo, da ni veljal za vsa podjetja enako. Nekatera javna podjetja so na primer gradila daljnovode na tuji zemlji, pa jim nihče ni nič očital. V malo podjetje pa je prišel inšpektor in zahteval izpisek iz zemljiške knjige. Če zemljišče ni bilo od nosilca dejavnosti, ni priznal amortizacije. Ko smo pred leti začeli opozarjati na ta nesmisel, je država naše zahteve označila za ''socialistične''. Predpis je spremenila šele, ko smo zagrozili s stavko in dokazali, da v Italiji, Nemčiji in Franciji podjetja lahko tudi v takih primerih obračunavajo amortizacijo,” pravi Milica Gostiša.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *