Tudi z majhno prodajalno je mogoče uspeti

Preden je Silvo Žigon postal franšizij, je delal kot gostinec. »V najemu sem imel bife, in sicer v Postojni, v vojašnici. Ker pa je bilo strank oziroma vojakov tam čedalje manj, sem se moral odločiti za spremembo. Dobro sem premislil in se odločil, da se bom povezal z Mercatorjem,« pojasni podjetnik, ki je v preteklosti že imel nekaj izkušenj s prodajo živil. Od ideje do dejanskega sodelovanja je minilo leto in pol, dokler ni julija leta 2000 podpisal franšizne pogodbe. Za sodelovanje z njimi se je odločil, ker so v tistem času manjši trgovci prodajalne, še posebej na podeželju, množično zapirali. »Edina možnost za trgovca z živili je bila franšiza. V tistem letu je bil Mercator tudi edino podjetje z živili, ki se je ukvarjalo s franšiznim sistemom,« razloži trgovec, ki je v zastavljeno investicijo vložil približno 120 tisoč evrov. Pove, da je moral urediti praktično vse, saj je stavbo odkupil od Mercatorja, jo na novo opremil in nabavil zaloge. Nato se je njegova poslovna pot začela razvijati. Po petih letih je obnovil pogodbo, ki pa se vsebinsko od prve ni razlikovala.

 

 

V prvi in drugi pogodbi so bili zapisani pogoji, ki jih mora kot franšizojemalec spoštovati. »Zahtevajo, da se blago nabavlja izključno pri njih in pri direktnih dobaviteljih, s katerimi posluje Mercator. V pogodbi je med drugim poglavitno izraženo, da je zunanji videz trgovin enak vsem drugim Mercatorjevim trgovinam, se pravi, da sledimo njihovi tipični rdeči in sivi barvi fasade, da so police postavljene točno po določenem sistemu, prav tako je natančno določeno, kje stojijo kakšne blagovne skupine. Skratka, nič ni prepuščeno naključju, saj je vse pogojeno z njihovimi precej strogimi normativi.«