Vse bolj "enoprostorsko"!

Pravzaprav niti ne vem, kaj je obsedlo svet na kolesih. Vsi avtomobili postajajo nekako enoprostorski, družinsko in prostorsko naravnani. Vendar pa ti avtomobili niso več tisto pravo, kar je človek lahko občudoval pri avtomobilih – eleganco, športnost, simpatično obliko ... Poglejte Hondo; včasih je slovela po športnosti, dinamičnosti, tehnični popolnosti. Danes pa je od honde civic ostal samo še povsem povprečen družinski avtomobil. No, Renault je vedno težil k udobni zasnovi avtomobila, pa tudi k eleganci in estetiki. Pa je scenic res še vedno eleganten avtomobil ali pa je že bolj podoben kozolcu? In Hyundai; no, ta znamka ni nikoli imela slovesa bodisi športne bodisi vrhunske “oblikovne” znamke, zato ji njegovega enoprostorskega avtomobila niti ne moremo pretirano zameriti. Je pa po drugi strani povsem res tudi to, da so ti avtomobili prostornejši, udobnejši in bolj praktični. Kakor koli, vse nikoli ne more ugajati vsem – žal je tudi pri avtomobilih tako!

Renault scenic 1,816V

Pri Renaultu si lahko skoraj vzamejo primat med enoprostorskimi avtomobili. Že sredi osemdesetih so na trg pripeljali espacea, ki je potem kraljeval celo desetletje, preden ga je konkurenca začela posnemati. Pozneje so naredili twinga, ki še vedno nima prave konkurence, nazadnje pa je vonj ceste začutil scenic. No, tega je konkurenca hitro posnemala in nastali so vsi mogoči avtomobili tega srednjega razreda, ki se želijo na trgu predstaviti kot enoprostorski avtomobili. Vendar pa imam občutek, da se renaultovcem ta avtomobil ni tako posrečil, kot sta se jim twingo in espace.

Oblika tega avtomobila ni nič posebnega, saj je seveda previsok in preozek, da bi se dalo iz njega narediti kaj elegantnega na štirih kolesih. Pohvalim lahko dvojno odpiranje prtljažnega prostora, ko se lahko odpre samo steklo, lahko pa celotna vrata. Seveda je bočna linija avtomobila nekoliko klinasta, z zadnjimi lučmi pa se oblikovalci nekako ne morejo in ne smejo prav pohvaliti. No, če smo povsem pošteni, se tudi s sprednjimi ne morejo preveč!

Je pa zato notranjost prijaznejša, saj je prostora veliko, precej je tudi praktičnih odlagalnih površin, zato je ta avtomobil res lahko pravo potovalno-bivalno vozilo. Med drugim lahko nekaj malenkosti spravite celo v dvojno dno avtomobila! Zadaj ta avtomobil nima klopi, ampak posamezne sedeže, kar daje kar nekaj možnosti – med drugim tudi to, da v prid večjega prtljažnega prostora vse sedeže enostavno odstranite. Sprednja sedeža imata na hrbtni strani celo letalski mizici, ki sicer ne vem natanko, čemu bi lahko rabile, saj jih med vožnjo ni varno uporabljati. Vendar pa je to samo dokaz, da so se pri Renaultu z notranjo opremo res potrudili. Prostora za glavo je seveda veliko, prav tako je dovolj prostora spredaj, na zadnji klopi pa se bodo morali trije odrasli potniki vseeno nekoliko stisniti.

Prtljažnega prostora je seveda veliko – v osnovi za 410 litrov, ob popolnoma praznem zadnjem delu avtomobila pa za 1800 litrov. Če se nad velikostjo prtljažnega prostora ne moremo razburjati, pa se lahko vsaj malo nad ergonomijo voznikovega prostora. Tudi v tem renaultu nekako ne morem sesti tako, da bi se dobro počutil – občutek sem namreč imel, da sem nekako jezdil v njem. Volanski obroč je sicer nekoliko nastavljiv, vendar ne preveč, oziroma ne toliko, kot bi bilo po mojem mnenju potrebno. Zdelo se mi je tudi, da sedež visi nekoliko naprej (oziroma da je sedalni del precej kratek) in da bom zdrknil z njega, po nekaj kilometrih pa so me začele boleti noge (zadnji del stegen). Ročica menjalnika je na klasičnem delu, torej med obema sprednjima sedežema, kar tudi ni najbolj priročno, je pa povsem res, da je bilo prestavljanje sila natančno in tekoče.

Motor v testnem avtomobilu je bil 1,8-litrski, 16-ventilski in res odličen. Zmogel je precej prepričljivih 120 konjskih moči (85 kW) ter 158 Nm navora. Motor je imel precej veselja do vrtenja, hitro se je zvrtel in tudi glasen je bil precej, vsaj pri visokih vrtljajih, kar pa niti ni bilo moteče. Avtomobil s tem motorjem je dosegel hitrost 189 km/h, z mesta do 100 km/h pa je pospešil po 10,3 sekunde. Treba je priznati, da so takšne zmogljivosti za družinsko zasnovan avtomobil več kot prepričljive. Ob tem pa je treba tudi priznati, da poraba goriva ni pretirana – na testu smo porabili med 8 in 11 litri, odvisno pač od tega, kako smo avtomobil priganjali. Povprečna poraba na testu pa je bila celo malenkost nižja kot 10 litrov za 100 prevoženih kilometrov. Spodbudno!

Vozne lastnosti seveda niso dirkaške, so pa dobre. S tipičnimi družinskimi avtomobili seveda ne dirkamo, vsaj ponavadi ne, vendar pa pomenijo boljše vozne lastnosti avtomobila tudi večjo varnost. Zaradi višjega težišča ima voznik občutek, da se avtomobil v ovinkih bolj nagiba, vendar je to bolj občutek kot resnica. Avtomobilu iz ovinka blago odnaša nos, zlasti če vanj prehitro pripeljete, v nadaljevanju pa drsi avtomobil nežno prek vseh štirih koles skoraj enako.

Renault scenic je vsekakor dober družinski avtomobil, sicer ne najboljšega videza, a koristen in prostoren, namenjen bolj “družinski sreči” kot za poslovno rabo.

Honda civic 16 16V

Honda civic je včasih slovela kot odličen športni avtomobil; no, morda ne povsem športni, a vendarle z veliko več športnimi kot družinskimi značilnostmi. Pa še cena je bila nekdaj izredno ugodna, če smo jo primerjali z evropskimi tekmeci. Potem pa civica dolgo, dolgo niso spremenili in posodobili, tako se je model res postaral. In prišla je nova honda civic, ki je zaplula v povsem drugačne vode. Postala je družinski avtomobil, tak klasičen, prostoren, s prijaznim vzmetenjem... In oblika tega avtomobila je postala skoraj enoprostorska, še bolj, kot lahko opazimo pri fordu focusu ali peugeotu 307. Čeprav to ni povsem enoprostorski avtomobil, si ga dovolim predstavljati ob scenicu in matrixu.

Honda civic ima skoraj povsem enoprostorsko obliko; kar seveda spet pomeni skoraj izravnan kot med motornim pokrovom in velikim vetrobranskim steklom, pa dolgo, nekoliko padajočo streho in strmo odsekan zadnji del. Vse je tako kot mora biti, le da to ni pravi enoprostorski avtomobil. Pa nič zato, kajti prostora v avtomobilu je vseeno veliko, prav tako ga je kar nekaj za odlaganje drobnarij... Res pa je, da je pri notranji ureditvi renault precej bolj inovativen, a to niti ni tako pomembno. Ima pa honda eno prednost: v njej se veliko bolje sedi, ergonomija je bila – vsaj do mene – precej prijaznejša kot pri scenicu. Sedi se nižje, občutek imaš, da sediš veliko bolj “v avtomobilu”, priročnejša pa je tudi prestavna ročica, ki je nameščena na osrednji konzoli. Volanski obroč je nastavljiv, vendar pa nekoliko pretanek za dober oprijem.

Prostora na zadnji klopi je neverjetno veliko, poleg tega pa je tudi zadnja klop izredno udobna, kar pri starih civicih ni bilo ravno značilno. Zato in zaradi precej zajetnega prtljažnega prostora, ki v osnovi meri 370 litrov, ima ta avtomobil tipične družinske značilnosti.

Žal pa je bil tak tudi motor - nežen, ne premočan, s pravšnjo zalogo navora v vsem območju delovanja, z razmeroma nizko porabo ob novinarsko zmerni-povprečni vožnji (9,3 litra) in nesorazmerno visoki porabi pri hudem priganjanju (12,4 litra). Motor, ki je bil precej daleč od športnega, po značilnostih namreč (največja moč 110 konjskih moči in 152 Nm navora) je za tak tip avtomobila sicer izredno dober in tudi zmogljiv, le pozabiti morate, da je avtomobilu ime honda. Motor je zmogel avtomobil pognati do hitrosti 187 km/h, z mesta do 100 km/h pa ga pripravi po 10,2 sekunde; za družinski avtomobil več kot solidno.

Lega tega avtomobila na cesti je dobra, vzmetenje pa prijazno, tako za hrbtenice potnikov kot tudi za lego na cesti. Mislim, da je hondi s tem avtomobilom uspelo doseči to, kar si vsi želijo: kompromis med športnim in družinsko udobnim vzmetenjem. Seveda višina nekoliko vpliva na lego, tako da s tem avtomobilom njikakor ne boste vozili tako kot denimo z integro. Tudi pri ostrem zaviranju postane zadnji del avtomobila nekoliko lahek in morda celo nekoliko “plahutajoč”. Vendar pa avtomobil vseeno lepo drži smer.

Honda je torej obdržala tistih nekaj značilnosti: dobra izdelava, kakovostni, a na otip ceneni materiali, tehnično brezhibnost... Žal pa ni obdržala tistega, po čemer smo jo najbolj poznali: po športni dinamičnosti. Vendar so se za ta korak verjetno odločili po tehtnem premisleku, in upam, da se jim bo posrečilo.

Hyundai matrix

Hyundai je najmlajši član te flote. V Slovenijo je prispel pred nekaj meseci. Na pogled izredno presenetljiv avtomobil, čeprav smo pri hyundajih v zadnjem času že nekako navajeni, da so pri oblikovanju pločevine kar precej pogumni. Njihov coupe se mi zdi eden najbolj domiselno oblikovanih kupejev. Pod obliko tega avtomobila pa se je podpisal nihče drug kot najbolj znani krojač Ferrarijeve pločevine: Sergio Pininfarina. In avtomobil je res precej pogumno oblikovan, čeprav spet ne toliko kot fiat multipla. Vseeno pa se pozna, da se je avtomobila lotil sloviti oblikovalec. Seveda pa je jasno, da se za hyundaja Sergio vseeno ni tako zelo potrudil, kot bi se, denimo, za Ferrarijevega enoprostorca. To sicer za zdaj ni možno, a pri tem enoprostorskem navalu se nikoli ne ve...

No, nekaj osnovnih značilnosti enoprostorskih avtomobilov ima tudi matrix, med njimi poravnan kot med vetrobranskim steklom in motornim pokrovom. Sicer pa je avtomobil precej bolj “kockaste” oblike z izrazito ravnimi bočnimi stranicami, ravno odsekanim zadnjim delom in precej neizrazito oblikovanimi sprednjimi in zadnjimi lučmi.

V notranjosti je to tipičen predstavnik hyundaja: ročice, stikala, celo prestavna ročica in volanski obroč. Še miže ne bi mogel zgrešiti, v katerem avtomobilu sediš. Sedež je zelo udoben, to je po 5000 prevoženih kilometrih že potrebno zapisati, kajti tisti del telesa med koncem hrbta in začetkom nog ni bil nikoli boleč. Tudi sama ergonomija voznikovega prostora je dobra, zamerimo lahko samo to, da je prestavna ročica na sredi med sedežema in da je nekoliko nepriročna. Če že samo prestavljanje ni problematično ali težavno, je pa vsaj nerodno.

Tudi ta testni avtomobil je bil opremljen z mnogimi odlagalnimi površinami, predali, luknjicami..., kamor si lahko spravil to ali ono stvar, ki si jo seveda čez deset minut iskal kot neumen. Merilnim inštrumentom ni kaj očitati, čeprav so na sredini armaturne plošče in ne za volanskim obročem, tam, kjer smo bili vajeni, da se blešči kot novoletna jelka. Nekoliko več podatkov pa bi rad izluščil tudi iz potovalnega računalnika, če je že bil v avtomobilu.

Zadnja klop ni tako zelo udobna kot sprednja sedeža, a si ne upam zapisati, da je neudobna. Vendar pa tisti, ki bi se peljal na zadnji klopi, ne bi prav hvalil sedenja. Prtljažnik je bil seveda že v osnovi velik in seveda še razširljiv s podiranjem zadnje klopi.

Motor v tem avtomobilu je bil dober, če ne celo zelo dober. Ni imel sicer “raketne” moči, a je za matrixa teh 132 konjskih moči povsem zadoščalo. Tudi pretirano požrešen ni bil, pa čeprav tudi prav varčen ne. Na poti v Anglijo in nazaj smo porabili povprečno nekaj manj kot 9,6 litra bencina. Motor je dober predvsem v srednjem območju delovanja, medtem ko pri nizkih in zelo visokih vrtljajih nekoliko opeša. Sicer pa se kar lepo zvrti, tako da mu tudi vožnja v zahtevnem režimu desne noge ne povzroča hudih težav. Zato pa so za avtomobil take zasnove zmogljivosti izredno dobre – pospešek od 0 do 100 je 11,3 sekund.

Z matrixom se lahko peljete res udobno in prijetno in priznati moram, da sem bil prav nad tem avtomobilom najprijetneje presenečen. Čeprav že dolgo trdim, da so hyundaji dobri avtomobili, da ponujajo veliko za svoj denar in da postajajo čedalje zanesljivejši in tehnično dobro dodelani, sem vedno znova presenečen.