Podjetnik logo
 

Vsi recepti Alenke Mozetič Zavrl

Avtor: Tatjana Pristolič | Objava: 10.10.2002

Lepo je, ko greš v službo z veseljem in ko greš domov z veseljem. To je sreča, pravi soustanoviteljica podjetja Don don.



V podjetju Don don se začenja nova sezona. Alenko Mozetič Zavrl, šefico financ v podjetju - sama bi dodala: “Pa še vodja kadrovske službe, organizacije, kontrolinga ....” - je pozni popoldanski uri navkljub lepo videti tako nasmejano in optimistično. Čeprav bi bila morda raje že doma, z družino in majhnima otrokoma, se očitno počuti kot doma tudi v prostrani in svetli pisarni. Brat Aleš Mozetič, direktor podjetja, s katerim si pisarno delita, je zdaj spodaj, v proizvodnji.

September-september, to je poslovno leto podjetja Don don. In z letošnjim poslovnim poletom prihajajo za podjetje velike spremembe. Nove tarče v Srednji Evropi, Hrvaška, Avstrija, Italija, z novimi trgi pa širitev palete izdelkov blagovne znamke. Več kot sto zaposlenim, tridesetim distributerjem, štirim proizvodnim enotam, sedmim lokalom “Tvojih 5 minut” in prepoznavni skupini svežega peciva (že imena ocvrtega peciva, po katerem so zasloveli, so slastna: Vanilijev princ, Lešnikov prstan, Dvojno veselje) se obetajo okrepitve. Samo brez panike, pa bo šlo, je prepričana Alenka. Prav za to, da premagujeta takšne prelomnice, sta se namreč z bratom v skoraj desetih letih obstoja podjetja dodobra usposobila.

Ste si že kot mlado dekle predstavljali, da boste nekoč postali to, kar ste zdaj in da boste počeli to, kar delate zdaj?
Ko sem se odločala o tem, kaj bom počela v življenju, sem vedela le to, da v prosveto ne bom šla. Starša sta bila učitelja in videla sem, kakšne so prednosti in slabosti tega poklica. Ne, da bi me ta poklic odbijal, preprosto se mi je zdel težak. Mislim, da je zelo razširjen problem pri mladih ta, da ne vedo, kaj bodo počeli; saj ne poznaš poklicev in dela, ki ga določen poklic zahteva. V naši družini tudi ni tradicije podjetniškega ali obrtniškega duha. Vzrok so morda kar osemdeseta in devetdeseta leta, takrat so se menjale življenjske zgodbe. V zraku so bili podjetništvo, samoiniciativnost in novi začetki ...

Dotaknili sva se “prazačetkov” vašega podjetja. Kako pa se je rodila ideja, da boste imeli podjetje?
Tega se pravzaprav ne da čisto racionalno pojasniti. Morda je bilo “krivo” to, da smo na potovanju po Ameriki videli njihovo pecivo doughnut, zelo priljubljen in razširjen ameriški krof. Bili smo mladi, nekaj smo iskali in skušali smo narediti nekaj več, kot le ponavljati zgodbo svojih staršev, ki so preživeli le s svojo plačo in varčevanjem. Navdihovalo nas je tudi vse tisto, kar je bilo takrat v zraku, družbeni kontekst z na novo odkritim trgom in podjetništvom. Šlo je za kombinacijo vsega tega. Brat Aleš je bil pobudnik, jaz pa sem bila tista, ki sem vse pripravila, od odprtja podjetja do tega, kje bomo kaj priskrbeli ... Takrat sva bila oba študenta, jaz sem zaključevala ekonomijo, Aleš je bil sredi študija matematike in fizike. Spraševala sva se, kako naprej - in se je pač zgodilo. Starša sta bila proti, čeprav sta dala potrebni denar, in da bi ga dobila, sta prodala celo avto! Zato je bilo toliko pomembnejše, da sva bila z bratom toliko bolj prepričana v to, v kaj se spuščava.

Iz današnje perspektive lahko mirno rečemo, da ste potem - poleteli... Pa ste že takrat, pred desetimi leti, načrtovali nekaj tako velikega kot je Don don zdaj?
Sploh ne. Nismo imeli nobene takšne predstave. Mislim, da je bilo najpomembnejše to, da imava z Alešem visoke cilje. Vprašanje je, ali si tak ali pa imaš določene cilje in se, ko so ti doseženi, tam ustaviš in udobno živiš. To, bi rekla, je tudi razlika med podjetnikom in obrtnikom. Mislim, da z Alešem nasploh nisva zadovoljna s povprečjem. Zelo veliko zahtevava od sebe in tudi od drugih. Ena od spodbud je bila tudi to, da sem že na začetku kariere, leta 1994, dobila nagrado za podjetniško debitantko leta revije Naša žena in ministrstva za drobno gospodarstvo. Takrat so pisali o nas, klicali so nas iz velikih pekarn, govorili, da bi tudi oni delali kaj takšnega ... Zbali smo se, da bi nam idejo lahko kdo ukradel, zato se je bilo treba zelo hitro obrniti. In takrat smo ugotovili, da se bo treba še veliko naučiti. Stvari je bilo treba postaviti čisto na novo, saj smo prej sami delali praktično vse - dobesedno smo samo delali in spali, še spali včasih ne ? in smo imeli tudi dober pregled nad podjetjem. Praktično čez noč pa smo morali postaviti vse na novo, imeti prodajno službo, pa prevoznike, odpirali smo nove obrate ....

Kako pa ste se, kot ženska, počutili v teh divjih ritmih in v predvsem moški družbi podjetnikov?
Imam srečo, ker delam z bratom in ker imam takšnega moža, kot ga imam. Mnoge izkušnje, takšne in drugačne, ki jih lahko imaš v službi, so mi bile zato prihranjene. Ker nikoli nisem bila zaposlena nikjer drugje, pravzaprav ne poznam razmer v podjetjih, kjer recimo delajo razlike pri napredovanjih moških ali žensk. Pri svojem delu pa nisem nikoli naletela na kakršnokoli težavo zaradi tega, ker sem ženska. Vedno so bile pomembne le sposobnosti sodelavca. Tudi ko sem ocenjevana sama kot član podjetja. Glede na zahteve vodstvene funkcije v podjetju, pa je v poslovnem svetu dejansko lažje biti moški. Če povem samo primer. V tem času sem si ustvarila družino, imam majhna otroka, stara štiri leta in pol ter leto in pol. In družina zahteva svoj čas. V nosečnosti nisem imela težav, tako da sem lahko do konca delala, pa tudi po porodu sem se lahko spet hitro vključila v delo. Res pa je tudi, da je med mojo odsotnostjo toliko večje breme nosil brat. On me je nadomestil. Pri moji drugi nosečnosti je bilo podjetje že večje in je bilo zaradi moje odsotnosti več težav. Manjkala je odgovorna oseba, ki bi samostojno vodila del podjetja.

Kako s te izkušnje gledate na spolne razlike pri zaposlovanju žensk? Ali drugače kot prej?
Če gledam z vidika delodajalca, torej nekoga, ki je odgovoren, da podjetje dobro posluje in raste, je jasno, da nekoga zaposlim zato, ker ga potrebujem. Vse te dileme o ženskah, moških, zaposlovanju žensk in nosečnosti imajo dve plati, osebno in vidik podjetja. Nam se je, recimo, v lanskem letu zgodilo, da sva bili dve članici uprave, vodja razvoja in jaz, istočasno na porodniški. Vodja prodaje in direktor sta torej ostala sama za vodenje celotnega podjetja. In podjetje je zato, ker naju ni bilo, v tem času izgubljalo, saj dveh ključnih ljudi ni bilo dalj časa. Če gre za kader, ki sodi v srednji management, nižji management ali med zaposlene delavce, te stvari ne pomenijo ovire. Ko pa gre za vrhunski management, je manjkajoče odgovorne sodelavke zelo težko nadomestiti. Pa saj to ne velja samo za nosečnost in ženske, malokrat se omenja tudi možnost bolezni ali nesreče. To vprašanje je širše in v zadeva pomen dobrih kadrov v podjetju ter načine, kako do njih priti in jih ohraniti.

Vemo, da smo tudi nasploh ženske precej bolj vpete v družino, kot to velja za moške. Precej večji delež tako fizičnega dela kot odgovornosti in logističnih fines v gospodinjstvu ostaja še vedno pretežno na ramenih žensk, če povzameva splošno prakso. Kako pa vam uspe usklajevati oboje, službo in družino?
Ker se tu spreminja določena miselnost, ki velja v družbi, se mi zdi za žensko z večjimi odgovornostmi v službi še posebej pomembno, kakšnega partnerja ima. Precej pomembnejše, kot je partnerstvo za moškega podjetnika ali managerja. Prepričana sem, da morata v tem smislu partnerja podpirati eden drugega, se razumeti in sprejemati medsebojne vloge. Če nisi obremenjen s tem, kdo mora doma kaj narediti, temveč si do tega popolnoma odprt, par lahko funkcionira kot celota. Glede svoje družine, sem zelo srečna, da sem srečala Mateja, s katerim se popolnoma ujameva, tako zasebno kot profesionalno. Moj mož je človek, ki ima ravno tako zelo odgovorno službo in je uspešen pri svojem delu. Ker imava podobne obveznosti, zelo razumeva delo drug drugega in nama ni treba razlagati, zakaj takšne obveznosti. Stvari samo uskladiva in se dogovoriva, kdo bo kaj naredil. Mislim, da so največji problem žensk s tega vidika napačni partnerji. Zato so razdvojene med službo in dom in ne vedo več, kaj je prav. Po eni strani so sicer lahko uspešne v poklicu, po drugi strani pa se jim to doma maščuje ... Lepo je, ko greš v službo z veseljem in ko greš domov z veseljem. To je sreča.

Posredno se dotikava radosti in pasti, ki so v službi ali pač doma. Kaj vam je, recimo, največji izziv v službi?
Zaposlila sem se naravnost iz študija, zato sem se morala vse še naučiti. Najpomembnejša stvar, ki sem jo spoznala v desetih letih, odkar sem v poslu, ni podjetje, ki ima toliko in toliko zaposlenih, toliko in toliko prihodka, toliko in toliko dobička, temveč da sem to jaz kot oseba, ki sem samozavestna, stabilna in imam znanja, ki mi pomagajo, da lahko sodelujem pri poti podjetja naprej. Če se primerjam s tistim, kar je bilo takrat, sem zelo veliko energije in živcev izgubila ravno pri tem, ko sem se učila vsega tega. Mi smo še vedno socialistično vzgojena generacija, v posel smo šli mladi, naivni, golobradi - in skozi delo smo se začeli dobesedno učiti življenja. V podjetju smo zgradili podjetniško kulturo: smo hitri, prožni, veseli, reagiramo hitro, ne v paniki in z obupom, ne nosimo travm domov, zahtevamo, da se postavljeni cilji izpolnijo. Recept proti stresu je, da ne reagiraš na prvo žogo, da ugotoviš, zakaj se je problem pojavil in ga šele nato začneš reševati. Srednje veliko podjetje res potrebuje dobro vodstvo, ki pomaga sodelavcem, da bolje delajo. Tudi to je moja naloga v podjetju.

Kje torej vidite užitke v delu? V tem, da se na koncu pokaže dober rezultat?
Zelo malo služb, recimo, ima privilegij, da zjutraj ob kavici postrežejo še sveže pecivo .... (smeh) No, užitki niso toliko vsakodnevne stvari, temveč bolj tiste, ki se pokažejo na daljši rok. Podjetje raste, blagovna znamka pridobiva ugled, užitek je seveda tudi, ko v trgovinah naletiš na svoje izdelke in se pogovarjaš z ljudmi, ko ti rečejo, ja, mi pa jemo vaše pecivo, zelo je dobro ....

Se tudi doma sladkate z Don donovim pecivom? Kdo pravzaprav kupuje vaše pecivo?
(smeh) Tudi doma, seveda. Starejši fant, Martin, tudi že pozna podjetje. Večkrat pride v proizvodnjo, dobi košček testa in ga obdeluje. Pravi, da bo naredil žemljico. Zelo smo pozorni na to, da se naši otroci - mislim na svojo in bratovo družino - veliko družijo in da vsi delujemo kot družina. Čeprav imamo tudi po moževi strani krasno družino, veliko družino Zavrlov. Te osnovne družinske naveze kar pridno gojimo, če lahko tako rečem. No, če se vrnem k vprašanju, naši glavni potrošniki nasploh so prav otroci, mladi in pa ženske.

Vaše pecivo ima strašno lepo zveneča imena. Ste zraven tudi pri njihovem imenovanju?
Hmm, nisem najbolj nadarjena za te stvari. (smeh) Tudi nisem najboljša kuharica. Pogosto pravim, da ne vem, kaj bo takrat, ko ne bo več naših mam. Ravno zadnjič smo se šalili o tem, češ da naši otroci ne bodo več govorili, kako je mama naredila dober “štrudelj”, ampak samo še o tem, kako dobre stvari je mama stresla iz vrečke v vrelo vodo! (smeh) Mislim, da se bomo tudi mi morali počasi naučiti kaj speči, da ne bo izumrla tradicija potic, štrukljev, štrudlov, pogač ... No, pa tudi naša industrija in kmetijstvo se bosta morala prilagoditi potrošnikovim željam in pri svojih izdelkih uporabljati naravnejše surovine in postopke. Prihodnost je gotovo v vračanju k naravnemu, k pečeni kokoši, ki se je sprehajala po travi ....

V kolikšni meri je po vašem za uspeh družinskega podjetja poleg dobre ideje, seveda, pomembno tudi osebno razumevanje med člani družine?
To je edini način, kajti družinsko podjetje poleg dejavnosti opredeljujejo prav odnosi v družini. Če ti odnosi niso urejeni, potem tudi idej ne bo mogoče uresničiti. Glavna prednost, moč našega podjetja je prav v odnosu, ki ga imava z bratom. V tem času, ko sva si oba ustvarila družini, pa tudi v odnosu najinih družin, ker se razumemo in smo skladni. Dejansko pa naše podjetje ni več družinsko podjetje, saj ga vodi petčlanska uprava, poleg naju še vodje razvoja, prodaje in marketinga, s katerimi smo vzpostavili enakopraven položaj in mislim, da smo dobro usklajen tim.

Marsikatero svojo željo ali cilj ste verjetno že uresničili ali dosegli. Kaj pa za naprej? So na področjih, okoli katerih se vrtiva, pri poslu in družini, še kakšne neuresničene vizije?
Edini cilj je nenehna osebna rast. To seveda velja tako za poslovno kot za osebno življenje. Mlada družina na eni strani in na drugi strani hitra rast podjetja zelo omejujejo čas, ki ga imam na voljo zase. Ko imaš majhne otroke, se moraš mnogim stvarem zavestno odpovedati. Včasih možu v šali rečem, češ, ali sva res še mož in žena ali sva samo še oče in mama ... Osebna rast je seveda širša zadeva. Preden bomo imeli čas za kino, gledališče, pa kakšno knjigo, morajo otroci še malo zrasti. Tudi skupaj bomo lahko počasi začeli gledati naokrog, šli na kakšno potovanje ... Od življenja pričakujem veliko. Enostavno mislim, da sva z bratom dala najlepši del mladosti podjetju. Veliko stvari sva zamudila, veliko stvari, ki sva jih prej počela, sva morala opustiti, brat šport, jaz, ki me je zanimalo zelo veliko stvari, sem tem stvarem nehala slediti. Zato računam, in stvari si bom skušala tako organizirati, da bodo prišli tudi trenutki za to.

Kaj pa počnete, da ostajate v kondiciji? Ali drugače, ob čem se vendarle sprostite?
Sploh nisem športni tip, nikoli se nisem udeleževala kakšnih aerobik in podobnega, na Joštu sem bila recimo enkrat. (smeh) Sem pa človek, ki ima zelo veliko energije, v družini grem zadnja spat in prva vstanem. V bistvu sem še tako mlada, da nimam posebnih težav s kondicijo ali zdravjem. Ko je človek starejši, mora te stvari gotovo bolje uravnavati. Najbolj me pri tem omejujejo otroci, z njimi se zdaj ukvarjam že štiri, pet let. Najprej smo čakali, da bo starejši že dovolj velik, da bomo lahko šli z njim v gore, zdaj pa čakamo na drugega, da zraste. Sicer pa vsak trenutek izkoristimo za to, da smo zunaj na prostem, pri dediju na kmetiji ali kje drugje, kjer sta zrak in sonce. Gremo, recimo, z vlakom iz Škofje loke do Ljubljane, gledamo lokomotive, to je čista radost za našega fanta, hodimo v živalski vrt, na prireditve, pa k babi in dediju v Belo Krajino, od koder sem doma ...

Pa vi? Si kljub službenim in družinskim obveznostim vseeno vzamete kak trenutek samo zase?
No, za frizerja vsak mesec in pol, pa za “shopping” dvakrat na leto, toliko, da zamenjam in dopolnim garderobo ... (smeh) Nisem obremenjena z večno dilemo, kam ta svet vodi in ali je to vredno. Imam odgovornost do podjetja in zaposlenih ter do družine. Če bom nekega dne začutila, da ne morem ali nočem ali ne znam, bom izstopila, in tisti, ki bodo znali, hoteli in mogli, verjamem, da bodo dobro delali naprej. Do takrat pa se bom ukvarjala le z vprašanjem, kako najbolje opraviti svoje delo. Bistvena pri vsem je disciplina. Naj bo človek še tako obremenjen z obveznostmi, jim je lahko kos le z dobro organizacijo in načrtovanjem..

Prihodnost in sedanjost kruha

“V Sloveniji se kruh in pecivo razvijata v smeri polnozrnatega, črnega kruha, čeprav je rast prodaje teh kruhov z zamenjevanjem belega zelo počasna. Sicer gre tudi v naši branži stroka naprej: uveljavljajo se tako imenovani organični kruhi, ki imajo 95 odstotkov surovin, pridelanih po naravni poti, brez pesticidov in drugih dodatkov. Omenim lahko še nutricistične kruhe, ki pomagajo pri zdravljenju določenih bolezni. Dober primer so mlekarji, recimo, ti so s svojimi probiotičnimi jogurti izvedli pravo revolucijo – gre za jogurte z dodatki bakterij, ki pomagajo pri prebavi, torej imajo zdravstveni pomen. Vendar so to bolj spremembe za prihodnost; danes so bolj v ospredju kakovost testa in podaljševanje svežine kruha brez kemičnih dodatkov ter ponudba kruhov manjših gramatur, ki so zaradi različnih dodatkov res več kot kruh; z dodatki čebule ali začimb, orehov, sira, z okusom pice in drugega so čisto samostojna jed.”

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte petindvajset in osem * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *