Zaščita intelektualne lastnine

Milijardna dolarska škoda, ki so jo kitajski pirati in kršitelji z zlorabami avtorskih pravic in pravic industrijske lastnine povzročali ameriškemu gospodarstvu - pa tudi drugim razvitim državam - je vsekakor terjala določene ukrepe. Iz vljudno nasmihajočih se obrazov kitajskih oblastnikov je bilo možno večkrat razbrati, da so sicer že slišali za intelektualno lastnino, vendar so bili kot kaže vseskozi prepričani, da Američani zgolj zaradi tega ne bodo dvignili toliko prahu. Le malokdo bi si bil upal napovedati, da se bodo dogodki tako zaostrili in verjetno bi se tudi težko, če tedaj Američani ne bi uživali tihe podpore večine razvitih držav. Zato so bile takorekoč pod pritiskom svetovne javnosti kitajske oblasti prisiljene pogoltniti cmok, zapreti piratske tovarne in jadrno uničiti piratske izdelke.

Ustvarjalnost ima zelo realno strateško vrednost

Pogledati moramo resnici v obraz in si priznati, da v svetu obstajajo razlogi, zakaj državljani določenih držav ali prebivalci določenih regij živijo nekoliko udobneje od drugih. Eden poglavitnih razlogov je vsekakor ustvarjalnost, kar pa ne pomeni zgolj snovanje idej o tem, kako bi bilo lahko jutri bolje, temveč se za tem skrivajo zelo realne in konkretne izboljšave, racionalizacije; take, ki jih je možno zamenjati za druge dobrine ter tako za trud prejemati tudi plačilo. Ker se stopnja ali raven ustvarjalnosti v določeni državi kar dobro zrcali v številu prijav, ki jih za izume, modele ali znamke vlagajo rezidenti teh držav sami, smo za ilustracijo povsem namenoma pripravili tudi tabelo uradnih statističnih podatkov za nekatere države. Podatki so stari dve leti, vendar do velikih odstopanj ni prišlo. Podatkov posebej tudi ne bomo razlagali, ker so sami po sebi dovolj zgovorni.

Sistem zaščite intelektualne lastnine je mehanizem, ki v določenem okolju lahko vzpodbudi, obdrži ali tudi zaustavi ustvarjalnost. Pri tem gre za vplive, ki presegajo zgolj bistvo lokalne zakonodaje, aktivnosti društev inovatorjev ali konec koncev tudi števila domačih prijav, torej prijav, ki jih vložijo rezidenti določene države v državi stalnega prebivališča. Gre za ustvarjalni, inventivni naboj neke družbe, ki ga ni možno uzakoniti, kupiti, zapovedati ali kako drugače kar čez noč ustvariti, niti izničiti. Zato ga je treba vzpodbujati, gojiti; lahko pa ga tudi zanemarimo in tako čez čas sam pojenja.

V tem sistemu sta gotova dva ključna elementa: prvi je vprašanje uveljavitve pravic, kjer je odločilna vloga države, drugi pa je vprašanje gospodarske izrabe inovativnosti oziroma vprašanje smotrnega inoviranja.

Otipljive pravice ali vloga države

Na poti do uspeha lahko država kot institucija pri podpiranju ustvarjalnosti veliko bolj kot z nekaj milijoni ali milijardami v proračunu ali drugimi kampanjskimi ukrepi v obliki fondacij za dodeljevanje sredstev ali subvencioniranje, resolucijskega izražanja globoke podpore in podobnimi prijemi, bistveno bolj pripomore s povsem drugačnimi mehanizmi. Gre v prvi vrsti za vzpostavitev celotnega sistema intelektualne lastnine, tako softvera kot hardvera. Vzemimo, da softver (zakonodajo) imamo in da bo ta sčasoma še nadgrajen oz. prirejen času. Toda to je premalo in nikakor še ne more zagotoviti tudi pričetka, zagona oziroma uvajanja ustvarjalnosti. Zelo dobro in tenkočutno mora namreč delovati tudi hardver, torej patentni urad, patentni zastopniki, sodišča in druge »periferne« enote, ki po eni strani skrbijo za proceduralno obdelavo ustvarjalnih dosežkov in po drugi strani za uveljavljanje pravic, torej za njihovo zaščito pred zlorabami. Gre za možnost uveljavljanja pridobljenih pravic proti kršiteljem, čemur v tujini rečejo enforcement, in to je beseda, okoli katere se je še zlasti zapletalo tudi med Američani in Kitajci.

Če problematiko osvetlimo zgolj z ekonomskega vidika, je možno hitro ugotoviti, da zlorabe (posnemanje ali nedovoljena uporaba s strani tretjih oseb, torej kršitve ali ignoriranje podeljenih pravic) ustvarjalnih dosežkov namreč a priori preprečujejo doseganje predvidenih ekonomskih učinkov, ki bi omogočali učinkovito realizacijo dosežkov na trgu, kar seveda takoj poslabša motiviranost in s tem polagoma izniči inovacijski naboj.

Zaščita je tu, toda kje inovirati?

Družbene spremembe v Sloveniji zahtevajo in bodo zahtevale od nas privajanje na vrsto morda še nenavadnih, celo paradoksalnih načel, ki izhajajo iz drugačnega pristopa k iskanju poti, ki vodi do uspešnosti. Spoznali smo že, da podjetnik ne more vselej proizvajati le večinoma tistega, kar najbolje zna in kar želi, pač pa večinoma tisto, po čemer na trgu povprašujejo in kar torej lahko tudi proda. Podobna logika velja tudi na inovacijskem področju, zato je v resnici težko govoriti o popolni svobodi ustvarjanja. Pač pa bi lahko govorili o fenomenu, ki si ga dovoljujemo poimenovati inovacijski marketing.

Za ljudi, ki so ustvarjalni in imajo danosti izumiteljstva, bi bilo namreč v praksi običajno mnogo premalo, če bi čemeli v kotu in skicirali vedno nove in nove rešitve določenih problemov, pri tem pa jih ne bi zanimalo, ali se Zemlja vrti ali prekopicuje podolgem ali počez. Na ta način bi bilo sicer vsekakor možno generirati celo vrsto izumov, ki bi bili lahko celo dobri, presenetljivi in tudi uporabni, vendar pa po vsej verjetnosti tržno ne bi bili uspešni. Četudi bi na primer država prispevala denar za pokritje stroškov patentnih zastopnikov ali bi slednje celo sama zaposlila, bi se na ta način lahko skokovito povečalo število na primer patentnih prijav. Lahko bi si tudi mislili: No, zdaj smo pa uspešni, ustvarjalni... Vendar pa take svobodne in stihijske rešitve ponavadi ne pomenijo neke povsem konkretne zadostitve nekega povsem konkretnega povpraševanja na določenem področju, temveč v praksi (na trgu) predstavljajo kvečjemu nekakšno dodatno ponudbo, obremenjeno z vsemi tveganji zaradi nezaupanja in drugih tegob pri uvajanju vsakega novega izdelka. S tem seveda tudi ne morejo biti izpolnjeni pogoji, da bi bila ustvarjalnost lahko na ustrezen način moralno in materialno nagrajena. Za to v takih primerih ni niti ekonomskih niti psiholoških razlogov.

Tudi na Japonskem, v Koreji, Nemčiji ali v Ameriki je zagotovo veliko ustvarjalnih ljudi, ki ne upoštevajo dejanskih potreb, temveč ustvarjajo svobodno in se ne menijo za povpraševanje in razvijajo svoje zamisli do končne uresničitve. Tudi tam so možnosti, da bi bilo takšno delo uspešno, majhne, takorekoč nične, in so v veliki meri prepuščene naključju. Zato bo morda kdo celo začutil olajšanje ob podatku, da tudi v razvitih državah delež ustrezno realiziranih intelektualnih stvaritev (npr. izumov) v povprečju ne presega 20 odstotkov.

Za oceno narodne ustvarjalnosti na srečo ni odločilno, koliko patentnih prijav je bilo v določeni državi vloženih, koliko milijonov je država v svojem proračunu rezervirala za inovacije in koliko inovatorjev je včlanjenih v neko društvo ali koliko jih uživa tudi ustrezen eksistenčno-pravni status. Bolj pomembno je, kolikšen delež tehnične problematike, izhajajoče iz potreb, ki jih dogajanje na trgu vedno znova in znova narekuje, je rešenih z domačim znanjem in domačimi inovacijami. Pri tem imamo v mislih zlasti potrebe po drugačnih rešitvah industrijskih proizvodov, ki naj bi bile enostavnejše, boljše, večnamenske, cenejše ali kdove kakšne še. Kadar je zaznavanje teh potreb za ustvarjalnega podjetnika ali njegove ljudi izhodišče, izziv za intelektualno izžarevanje, je vsakršna rešitev boljša od tistih, ki so bile znane pred tem, še zlasti, če je podkrepljena s strokovnim (šolskim oz. naučenim) teoretičnim in praktičnim znanjem. In ker je taka rešitev boljša, je tudi donosnejša, zato prinaša tiste ekonomske učinke, s katerimi je možno poplačati izumiteljeve zasluge; teh ekonomskih učinkov pa pri povsem naključnem ali svobodnem izumljanju neupoštevaje omenjeni inovacijski marketing v večini primerov seveda ni.

Natečaj za najboljšo idejo

V inovacijskem marketingu lahko storijo največ izumitelji sami, zlasti izzivalna pa bi bila morda lahko tudi ideja o drugačnih, inovacijskih natečajih. Podjetja, ki se srečujejo s potrebo po reševanju določenih tehničnih problemov, bi si namreč lahko občasno drznila razpisati tudi natečaj. Tako kot za celostno podobo ali za vpis delnic. Lahko bi s svojimi problemi izzvala društvo inovatorjev in njegovo članstvo. Seveda bi bile rešitve nagrajene s patenti, ki bi imeli svojo ceno in z licenčnimi pogodbami ali premijami, torej tudi z denarjem. In to z denarjem, ki bi ga dal trg in ne državni proračun.

Na ta način bi bilo možno sočasno pričeti z reševanjem povsem drugačnega problema, ki še vedno zavira ustvarjalnost oz. inovativnost in nas s tem zadržuje v sorazmerni nerazvitosti. Gre namreč še vedno za podzavesten odpor proti inovacijam, ki se ga da poenačiti s strahom pred diferenciacijo. Desetletja kolektivizacije, ukalupljanja v dokaj toge okvire predstav o vsaj uradni medsebojni enakopravnosti so v osebnosti ljudi, ki so dandanes bodisi državni uslužbenci, menedžerji, podjetniki, delodajalci ali delojemalci, nedvomno zaorala globoke brazde, ki jih ni možno kar čez noč odpraviti. Napačno pojmovanje solidarnosti namreč zavira možnost vsakršne diferenciacije. Pasivno razpoloženi, neustvarjalni in zato manj uspešni ljudje ustvarjajo grozd navidezne solidarnosti, v katerem se z njimi vred hote ali nehote pogrezajo tudi tisti, ki bi lahko zaživeli drugače. V povprečno pasivnem okolju vsi delajo in ustvarjajo približno enako malo, zato tudi zaslužijo približno enako malo, kar je sicer tudi prav, vendar pa to ne pelje tja, kamor želimo. Ali pa tudi, kajti zemlja je okrogla in najbrž se tudi prek Somalije pride v Evropo. No, pot je vsekakor bistveno daljša.

Inovacijske niše

Sploh ni nujno, da se bo v prihodnje v Sloveniji jedro inovativnosti ustvarilo prav v panogah, ki so trenutno najbolj uspešne. Še zlasti je to očitno, če se znova vrnemo k inovacijskemu marketingu. Ustvarjanje inovacij v farmaciji ali industriji električnih naprav je vsekakor možno, vendar je v teh panogah običajno bitka za pridobitev ekskluzivnih pravic in s tem suvereno obvladovanje trga zelo trda in jo v pretežni meri bijejo multinacionalke, ki imajo mnogo večji potencial v obliki kapitala, vrhunskega znanja in dolgoletno prisotnost na večini svetovnih trgov, kar jim seveda nudi celo možnost narekovanja razvojnih trendov na določenih področjih, s čimer vplivajo tudi na povpraševanje in ga takorekoč »soustvarjajo«. Zato je vselej zelo verjetno, da bo seme njihovih izboljšav padalo na rodovitnejša tla.

Za slovensko pamet in ustvarjalnost bo k sreči najbrž bistveno več prostora na drugih področjih (npr. pohištvo in stavbno pohištvo, obutvena industrija, delovni pripomočki in obrtni izdelki), zlasti tam, kjer smo trenutno še predragi, nekonkurenčni. Nismo namreč predragi zgolj zaradi previsokih davkov in prispevkov, razmeroma visokih plač ali deviznih tečajev, temveč v določeni meri tudi zato, ker smo še vse preveč nespretni, celo okorni in zato počasni ali manj kakovostni. Zato je naša realizacija na zaposlenega še vedno razmeroma nizka in večinoma povsem neprimerljiva z zahodnimi državami. Japonci imajo nekoliko manjše davke in prispevke, zato pa bistveno večje težave zaradi močne nacionalne valute. Kljub temu so stalno v vzponu, nenehno so v vlogi gazele, ki lahkotno preskakuje vse višje ovire. Tista sila, ki jih drži nad vodo, je njihova volja, njihova ustvarjalnost, ki se zrcali v obravnavanem segmentu, torej v intelektualni lastnini.

Če so vizionarji na prehodu v 20. stoletje napovedovali, da bo to doba, v kateri bodo namesto ljudi delali stroji, lahko iz napovedi za 21. stoletje ugotovimo, naj bi ljudje v razvitih državah v pretežni meri živeli od intelektualne lastnine. Pa ne zato, ker bodo države subvencionirale izume, pač pa zato, ker iz naslova »rutinskih« proizvodov in storitev ob pomanjkanju znanja, ustvarjalnosti in inovativnosti na kulturen in človeka vreden način enostavno ne bo mogoče preživeti.