Za mizo nismo »mali bogovi«

Kadar so bili bogovi povabljeni k Zevsu na Olimp na svečano večerjo ali kosilo, so enostavno sedli za mizo, začeli jesti nektar in piti ambrozijo, in prav nobenih težav ni bilo, kako se stvari lotiti. Bili so bogovi, imeli so samo eno jed in pijačo, pa tudi pribora niso potrebovali. Čeprav danes marsikdo misli, da je bog, pa je vendarle dobro kaj vedeti o pravilnem obnašanju za mizo že pri preprosti poslovni večerji ali kosilu.

In kakšni nasveti bi nam prišli prav v današnjih časih? Pa najprej stopimo v restavracijo.

Tudi ženska je lahko prva

Vsi poznamo pravilo, da v restavracijo vstopa moški prvi. Predstavljajmo pa si, da ženska povabi poslovnega partnerja na poslovno kosilo v restavracijo ali prijatelja na večerjo (da ne bomo pozabili, tovrstna vabila so že kar precej časa dovoljena). Takrat pa nam pravila sodobnega evropskega bontona dovoljujejo, da ženska prva vstopi v restavracijo. Kot gostiteljica naroči sama tudi hrano in prav tako vino, ki ga tudi poskusi. Sama poravna račun in že dolgo ji ni treba več tiščati svoje denarnice pod mizo v roke moškemu, da bi ta z njenim denarjem poravnal račun. Če ravnamo tako, nam nihče več ne more očitati pomanjkanja sloga ali nevzgojenosti. Vendar moramo pri tem upoštevati generacijsko razliko, in česa takega si ne bomo privoščili, ko bo naš gost starejša oseba, za katero je očitno, da zanjo veljajo pravila stare dunajske šole. Če pa bomo ženske vabljene na romantično večerjo v dvoje, takrat moški ne pozabite na stara in večna pravila pravih kavalirjev, torej je še "vedno dovoljeno" pomagati dami, da sede na stol in lepo je, če moški vstanejo, ko ženska zapusti mizo.

Kako v »spopad« z jedmi in situacijami

Ne glede na to, kakšno vlogo bomo odigrali, romantično, strogo poslovno ali drugo, pa je prav, da dobro vemo, kako se "spopasti" z najrazličnejšimi jedmi in situacijami za mizo. Menim, da je vedenje za mizo temeljno merilo dobre vzgojenosti, vendar nikoli ne sodimo prehitro, saj drugi kraji in kulture prinašajo tudi druge običaje.

Nikoli ne pozabimo, da moramo prtiček položiti na kolena takoj, ko sedemo za mizo, vsakršnega tlačenja serviete za srajco ali česarkoli podobnega si ne smemo privoščiti, pa čeprav je pred nami krožnik špagetov s sočno paradižnikovo omako. Ko obed končamo, vedno položimo servieto na svojo levo stran. Zložimo jo tako, da so očitni madeži zakriti, zlasti to velja za madeže od rdečila. Če imamo papirnat prtiček, ga odložimo na krožnik.

Pri uporabi pribora prepogosto pozabimo, da pribor ne sme več priti stik s prtom, potem ko začnemo jesti (slika 1), če torej obed prekinemo, da bi nekaj popili ali kaj podobnega, pribor odložimo takole (slika 2). Ko pa naš obed končamo, odložimo pribor takole (slika 3).

Če nam juho postrežejo v skodelici, velikokrat opažam, da žlica, s katero juho jemo, ostane v skodelici, prav pa je, da jo odložimo na desno stran krožnika. Oblizovanja, nošenja noža v usta in podobnih dejanj si nikar ne privoščite. Velikokrat me zbode v oči, ko opazujem ljudi za mizo (profesionalna deformacija pač), da tudi pri nekaterih ljudeh, ki navzven s svojo obleko in načinom obnašanja kažejo dobro situiranost, zelo "pogumno" uporabljajo zobotrebce. Torej ni mi potrebno poudariti, da taka oseba s tem takoj izgubi vse pozitivne točke. V preteklosti je bonton to še dopuščal, danes pa velja pravilo, da take stvari sodijo v toaletne prostore, oziroma če je stanje že hudo kritično, raje obiščimo zobozdravnika. Tudi zvočne kulise in pihanje pri prevročih juhah sodijo kam drugam kot za mizo. ((če obstaja kakšna možnost kakšne smešne risbe)).

Kozarce s peclji držimo zanje, saj bi se v nasprotnem primeru pijača segrevala in bi tako izgubila idealno temperaturo. Druge kozarce držimo v spodnji tretjini, največ do sredine. Drugače je seveda pri pitju konjaka, kjer pa je dovoljeno, da kozarec držimo za zgornji del. Madeži od rdečila na kozarcih so zelo neprijetna stvar, zato naj nam takega madeža ne bo odveč tu in tam za seboj tudi pobrisati. Pri aperitivih, kot so viski, žganje, šeri in, ne pozabimo, tudi pri penečih vinih, trkanje s kozarci ni dovoljeno. To lahko storimo le z vini, pa še pri tem bodimo bolj nežni. Staro in zaprašeno pravilo, da mora moški držati kozarec v višini prsnice in da se mora sede rahlo prikloniti, in pravilo, da je treba kozarec izpiti do dna, seveda ne velja več. Tudi pri zaključnih pijačah, kot so konjaki in likerji, ni trkanja.

Pa vendarle imamo tudi izjeme in kar za nekaj jedi je dovoljeno uporabljati prste. To velja tudi za artičoke, kjer posamezne liste luščimo s prsti od zunanjega roba proti sredini. Liste namočimo v omako in posesamo, seveda s čim manj cmokanja. Take izjeme so tudi raki, školjke. Pri školjkah si lahko pomagamo kar s prazno polovico školjke. Velika izjema, vsaj kar zadeva srebanje, so ostrige, ki jih nekateri prav obožujejo.

Mislim, da tudi ni odveč omeniti, da vso perutnino jemo z vilicami in nožem. Torej piščanca na poslovnem kosilu ne bomo z vso slastjo oglodali, to si lahko privoščimo le v zares domačem okolju.

Špagete pravilno jemo le z vilico, ki jo držimo v desni roki, ker pa vsi nismo strokovnjaki, ni prav nič narobe, če si pomagamo z žlico.

Ribo se običajno postreže kot file, če pa nas vendarle doleti ta nesreča, da je riba postrežena cela, je najbolje, da prerežemo meso od glave proti repu in potem počasi odvajamo meso od kosti.

Najtežje je pravilno včasih pojesti kakšno sadje, zlasti pomaranče, jabolka, zato menim, da je včasih tako stvar bolje pustiti pri miru in doma z užitkom zagristi v jabolko.

Naj kot zanimivost omenim, da včasih določenih jedi niso jedlo z nožem čisto iz preprostega razloga - rezila so bila iz jekla in so v stiku z določeno hrano potemnela. Pri sodobnem priboru je ta skrb odveč in tudi ni bojazni, da bi se okus jedi s tem spremenil. In če zaradi tega včasih ni bilo dovoljeno mehko kuhanemu jajcu odrezati vrha, lahko danes to mirno storite.

Gostitelj je režiser

Nikoli ne pozabimo na pravilo, da smo kot gostitelji dolžni začeti jesti prvi in se torej gost ravna po nas. Seveda moramo paziti, da so pred tem postreženi vsi gosti, razen če je za mizo več kot 20 ljudi. Takrat počakamo, da je postrežena le najožja sredina. Kot gostitelji tudi končamo obrok, zavedajmo pa se, da danes poslovna kosila v zahodni Evropi ne trajajo v nedogled. Primeren čas poslovnega kosila je uro in pol, največ do dve uri. Tudi hrana naj bo bolj lahka, količinsko v mejah zdrave pameti. Ne pretiravajmo z alkoholom, ki ga lahko z vso pravico tudi zavrnemo, kot dobri gostitelji pa tudi ne bomo preveč silili ljudi z njim, če komu ni do pitja bodisi iz zdravstvenih, verskih ali kakršnihkoli drugih razlogov. Če je pri obedu predvidena zdravica, se ta izreče praviloma stoje pred serviranjem sladice, torej po glavni jedi. Kozarec s pijačo se dvigne tik pred koncem zdravice. Izjema naredimo takrat, ko je sladica topla in zdravico povemo po njej.

Pri sprejemih, banketih in podobnih večjih prireditvah, kjer so v navadi stoječi hladno-topli bifeji, pa velja pravilo, da lahko začnemo jesti, ko pristopi k bifeju gostitelj, lahko skupaj z gostom. Pri nas kaj radi pozabimo na to zelo strogo pravilo. Kadar je z gostiteljem tudi soproga, tedaj ona skupaj z gostom otvori bife. Tudi tu bi rada opozorila, da možje prepogosto pozabijo na soproge, čeprav lahko te kot dobre gostiteljice zelo veliko pripomorejo k uspešnemu vzdušju poslovnega dogodka. In še nečesa ne pozabimo na takih sprejemih: namenjeni so predvsem druženju, izmenjavi informacij, spoznavanju in sklepanju poznanstev, ne pa pretiranemu posvečanju hrani, kot da nismo že teden dni ničesar zaužili.

Če vam teh nasvetov ni bilo preveč, bi vas v naslednjem članku povabila v svet pravil, ki nam pomagajo pri pripravi na tovrstne dogodke, vključno z vabili, obdarovanjem in vsem drugim, kar pripomore k njihovi uspešnosti.