Podjetnik logo
 

Zagate varovanja

Avtor: Vida Petrovčič | Objava: 10.04.2003

Tudi predlog novega zakona o zasebnem varovanju ne bo uredil tega področja, svarijo v Zbornici za zasebno varovanje. Zato bodite pri izbiri podjetja, ki naj bi varovalo vas oziroma vašo lastnino, previdni.



Po zloglasnem enajstem septembru se je ne le v ZDA, pač pa po vsej Evropi in po svetu povečalo zanimanje za varnost. Varnost v letalih, v drugih javnih prevoznih sredstvih, na javnih mestih, v podjetjih ... Cene sistemov varovanja in zaslužki varnostnih služb so se povzpeli v nebo. Kaj pa pri nas? Tudi pri nas sodi zasebno varovanje med donosne posle, kljub temu pa bistvenih sprememb po enajstem septembru na tem področju nismo doživeli. Zdi se, da se pri nas ta dejavnost bolj kot s stroko ukvarja z lastno organiziranostjo in zakoni, ki njihovo dejavnost predpisujejo in omejujejo.

Od 138 pomembnih 30 družb

Že bežen pogled na dolg seznam družb, včlanjenih v Zbornico republike Slovenije za zasebno varovanje, pokaže, da gre predvsem za dve vrsti teh družb. Ene se ukvarjajo samo z zasebnim varovanjem, druge pa so takšne, ki so to dejavnost zgolj registrirale in se z njo sploh ne ukvarjajo, ali pa ponujajo storitev zasebnega varovanja le včasih in ne kot osnovno dejavnost. Med člani zbornice pa so tudi družbe, ki opravljajo varovanje zgolj za lastne potrebe. “Družb, ki imajo licenco bodisi za fizično bodisi za tehnično varovanje, je 138, kar samo po sebi pove, da jih je glede na potrebe slovenskega trga veliko preveč,” ugotavlja sekretar Zbornice RS za zasebno varovanje Ingo Paš in dodaja, da bi lahko omejili število družb, ki se z zasebnim varovanjem tudi zares ukvarjajo, na šestdeset, tistih, ki dejansko nekaj pomenijo, pa je okoli trideset.

In zakaj se nekatere družbe registrirajo za zasebno varovanje ter pridobijo celo licenco, potem pa te dejavnosti ne opravljajo? Ingo Paš je prepričan, da je razlog podjetniška previdnost, ki posameznikom narekuje, da si odprejo tudi to nišo za poslovanje, čeprav je pozneje ne izkoristijo. Danes zakon to še dopušča. Eno takšnih podjetij, ki je sicer registrirano za opravljanje zasebnega varovanja, a to ni njegova glavna dejavnost, je podjetje ISS Servisystem d.o.o.. Glavna dejavnost podjetja iz Maribora je sicer čiščenje. Kot poudarja direktor ISS Servisystema Bojan Rajtmajer, pa so dejavnost zasebnega varovanja registrirali in zanjo pridobili vse potrebne licence zato, da lahko svojim poslovnim partnerjem nudijo tudi to storitev, če tako želijo. Njihovi poslovni partnerji se tako velikokrat odločajo tudi za fizično varovanje skupaj s čiščenjem, da dobijo vse storitve na enem mestu.

Nered na črnem trgu

Največjo težavo povzročajo agencijam za zasebno varovanje, ki so si pridobile za svojo registrirano dejavnost tudi ustrezne licence, “črne” neregistrirane agencije, saj posegajo na trg predvsem z dumpinškimi cenami. Vodja tehnične operative iz družbe Varnost Vič, d.d., Rajko Makarič podkrepi to misel s konkretnimi podatki. Cena za uro varovanja pri agenciji z licenco znaša povprečno 1333 tolarjev, pri agenciji brez licence pa od 1000 do 1200 tolarjev. “Kar je še hujše, se stranke sploh ne odločajo glede na kakovost storitev, temveč samo glede na nižjo ceno,” še doda Rajko Makarič. To pa postavlja v težak položaj uradno registrirane agencije za zasebno varovanje, saj te redno zaposlujejo svoje varnostnike. V Varnosti Vič jih imajo na primer redno zaposlenih kar 150.

Še konkretnejši je Rok Kristan, ki je solastnik in direktor dveh agencij za zasebno varovanje. To sta Rival VTS, d.o.o., iz Ljubljane in Atran, d.o.o., iz Kopra, ki skupaj opravita za 330 milijonov tolarjev letnega prometa in imata skupaj 80 zaposlenih. Rok Kristan meni, da botruje črnemu trgu predvsem nedorečena zakonodaja. Po veljavni zakonodaji lahko ustanovi agencijo za zasebno varovanje in pridobi licenco za delo že en sam posameznik, če je pred tem opravil izpit za varnostnika.

Novi zakon o zasebnem varovanju pa bo predvidoma predpisal pet licenc – za fizično, tehnično ter mehansko varovanje in za vgradnjo varnostnih sistemov ter njihovo projektiranje. Povečal naj bi se tudi minimalni pogoj za pridobitev licence, ki bo predvideval najmanj šesto in sedmo stopnjo izobrazbe za odgovorno osebo v agenciji. “Ker so trenutne zakonske zahteve za pridobitev licence za zasebno varovanje tako ohlapne in blage, se dogaja, da naročniki v javnih razpisih sami predpisujejo svoje pogoje za pridobitev dela. To pa pomeni, da so ti razpisi velikokrat pisani na kožo posameznik agencij. Če bi pogoje zaostril že zakon, bi bili javni razpisi veliko objektivnejši,” dodaja Rok Kristan. Na javnih razpisih namreč tudi registrirane družbe z licenco ponujajo dumpinške cene. Rok Kristan navaja ceno 900 tolarjev na uro varovanja ter DDV, za kolikor je menda varovano koprsko sodišče. Iz tega denarja pa, po njegovem mnenju, ni mogoče izplačati plač po kolektivni pogodbi. “Takšne cene so neobičajno nizke in nelogične, zato bi jih morala inšpekcija še posebej pregledati,” meni Rok Kristan.

Zbornica

Po mnenju zbornice za zasebno varovanje je varovanje ena temeljnih ustavnih pravic ter temeljna dolžnost države, zato ni vseeno, kdo ga opravlja. Po novi zakonodaji bodo predvidoma družbe za zasebno varovanje omejene samo na opravljanje te dejavnosti. Tudi glede možnosti pridobitve same licence za zasebno varovanje je današnji zakon nedorečen. Licenco za varovanje lahko dobi družba, ki je registrirana, ki ima nek realen sedež, da torej ni le poštni nabiralnik. Imeti mora zaposleno odgovorno osebo in varnostnike, o tem, koliko, pa zakon ne govori. Zakon le nalaga zbornici, da preveri in z licenco potrdi, da je omenjena družba zares sposobna izvajati varovanje. “V ta namen ima zbornica izdelan in sprejet poseben standard. Družba, ki se želi ukvarjati z zasebnim varovanjem, mora po pravilih zbornice imeti zaposlenih vsaj deset varnostnikov,” opozarja Ingo Paš. Dejstvo pa je, da lahko zbornica sankcionira samo svoje člane, zato ukrepi ne dosežejo tistih brez licence.

“Prav zadnje čase opažamo, da se z varovanjem vse več ukvarjajo tudi družbe brez licence. O teh pojavih obveščamo Ministrstvo za notranje zadeve, ki mora v takem primeru ukrepati,” opozarja Ingo Paš, a dodaja, da ti ukrepi glede na veljavno zakonodajo, žal velikokrat niso uspešni. Kljub denarnim kaznim namreč agencije brez licenc še naprej opravljajo varovanje na črno. Dejstvo pa je, da se predvsem naročnik, ki najame družbo na črno, izpostavlja tveganju, da za svoje plačilo ne bo prejel ustrezne storitve, kajti ljudje, ki opravljajo takšno črno varovanje, za svoje delo nimajo nikakršnih zakonskih pooblastil. Karkoli storijo, je protizakonito.

In kaj smejo storiti varnostniki? Naša zakonodaja je po mnenju Inga Paša izjemno restriktivna. Če imata družba in varnostnik pooblastilo za nošenje in ne uporabo orožja, lahko varnostnik uporabi orožje, torej pištolo, samo v silobranu. Silobran pa je za vsakega človeka dopusten, da odvrne napad od sebe ali od drugega. Nikakor pa nima varnostnik pravice z orožjem zahtevati izvedbe svojega navodila. Varnostnik sicer lahko zadrži osebo na kraju samem do prihoda policije, a le, če je ta oseba zasačena pri kaznivem dejanju ali če obstaja sum, da je storila kaznivo dejanje.

Kljub tehniki še vedno varuje človek

Kljub vsem težavam in še odprtim vprašanjem, pa lahko zapišemo, da je v zadnjih letih prišlo do bistvene profesionalizacije zasebnega varovanja. V zadnjih letih so se povečale tudi potrebe po varovanju, predvsem pri transportu denarja in pri tehničnem varovanju. Danes si skoraj težko predstavljamo blagovnico ali bencinski servis brez varnostnih kamer. V vsakem primeru pa je kljub sodobnim tehničnim varovalom pri varovanju še vedno nujno prisoten tudi človek.

Agenciji Atran in Rival, ki ju vodi Rok Kristan, sta specializirani za tehnično in interventno varovanje. Naročniki se, če jim le dejavnost to dopušča, vse pogosteje odločajo za tehnično varovanje, ki je na dolgi rok cenejše, saj je draga le začetna naložba. Spričo razširjenosti tehnike, pa se pojavlja tudi vse več dilem o tem, ali je nadzor z videokamerami sploh dopusten in ali ne pomeni prevelikega posega v človekovo zasebnost.

Rok Kristan je prepričan, da nadzor z videokamerami ni sporen in vprašljiv, če gre za nadzor samega stavbenega objekta, vprašljiv pa postane, ko kamera snema mimoidoče na javnih površinah. V vsakem primeru pa mora biti video nadzor posebej označen.

Sekretar Zbornice RS za zasebno varovanje Ingo Paš pa ima kot pravnik drugačno stališče. “Video nadzor, ki je namenjen varovanju premoženja in ljudi, je sestavni del tehničnega varovanja, za katerega je treba pridobiti licenco, čeprav nekateri menijo da za to posebna licenca ni potrebna in da lahko video nadzor opravlja kdorkoli in kjerkoli. Sam takšno stališče zavračam,” poudarja Ingo Paš in dodaja, da mora biti sporočilo o video nadzoru na javnih mestih objavljeno na vidnih mestih. Po njegovem mnenju video nadzor na javnem mestu sploh ni najprimernejši, saj si, kot dodaja Ingo Paš, nihče ne želi orwellovske družbe. V vsakem primeru je treba vedeti, kdo takšen nadzor opravlja in v čigavem imenu. V nasprotnem primeru bi lahko video nadzor opravljali tudi posamezniki ali združbe s kriminalno preteklostjo. Po mnenju Inga Paša je zato licenca primerno sito.

Varovanje oseb

Nazadnje spregovorimo še besedo o varovanju oseb. Tudi to je v Sloveniji vse bolj razširjeno. Res pa je, da se zanj, kot pravi Miran Vršec, direktor komerciale v družbi G–7, d.o.o., bolj kot domačini odločajo tujci. Tudi tu je pomembno vprašanje cena varovanja. V družbi G–7 pri oblikovanju cene najprej ocenijo stopnjo tveganja in ogroženosti. Ta je odvisna od tveganja v mikro in makro okolju ter od socialnega statusa naročnika. Z naročnikom najprej opravijo pogovor, iz katerega skušajo izluščiti tudi tveganja s strani konkurence. Poleg tega mora naročnik izpolniti tudi obsežen vprašalnik. Na podlagi ocene se odločijo za varnostnike in način varovanja. Čeprav so v družbi G–7 varovali Claudio Schiffer in Esmeraldo, je tudi vse več primerov, ko morajo varovati posameznike pred njihovimi družinskimi člani. Okvirna cena osebnega varovanja pa znaša najmanj 2500 tolarjev na uro ter DDV, pri čemer naročnik posebej plača še vse druge stroške.

Da je zasebno varovanje vse bolj prisotno v naši zavesti pričajo tudi zavarovalnice, ki pri določanju premije požarnih in drugih zavarovanj čedalje bolj upoštevajo tudi dejstvo, da je stranka tudi sama dodatno poskrbela za varnost. Ta v tem primeru plača manjši zavarovalno premijo.

Pred vrati nov zakon

Slovenska vlada je v začetku marca sprejela predlog novega zakona o zasebnem varovanju. Zbornica za zasebno varovanje je že leta opozarjala na pravno praznino v sedanji ureditvi in zaradi tega celo sprožila ustavni spor. To bi moralo pomeniti, da je država končno prisluhnila stroki. Pa ni tako. “Vlada je sprejela predlog ne samo brez koalicijskega usklajevanja, temveč tudi brez sodelovanja stroke. Vso stvar postavlja na glavo, zbornico demontira in del pristojnosti prenaša na Ministrstvo za notranje zadeve. Predlagana rešitev je dolgoročno izjemno škodljiva za dejavnost,” trdi Ingo Paš. Po njegovih besedah nasprotuje predlogu zakona vsaj 70 odstotkov podjetij v dejavnosti. Nekatere rešitve so za podjetja povsem neživljenjske. Tak je na primer predlog, da bi podjetja pridobila licenco za obdobje petih let. Kdo bo zaposloval varnostnike in gradil podjetje, če ne bo vedel, ali bo čez pet let sploh še lahko delal, se sprašuje Paš. “Država očitno ne potrebuje partnerja, s katerim bi se usklajevala,” pravi Ingo Paš.

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte triintridest in šest * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *