Zakaj so Slovenski podjetniki tako dobri?

Kadar koli gre za vprašanje razvoja Slovenije in različnih »silnic«, ki na to vplivajo, odkrivam same paradokse. Kako je mogoče, da imamo kar spoštljivo rast družbenega bruto proizvoda (okoli 4 odstotke), a poročilo Inštituta za razvoj menedžmenta iz Lozane (Lausanne, Švica) o konkurenčnosti različnih držav in regij, pove, da vse v naši družbi deluje proti temu. Država praktično ovira delovanje gospodarstva in vse družbene vrednote naj bi nam preprečevale, da bi resnično zajeli veter globalizacije.  

Res neverjetno. Iz tega poročila oziroma iz knjige »Vrhunski konkurenti«, ki jo je nedavno objavil vodja te raziskave Stephane Garelli, smo v tokratnem Izzivu zbrali celo vrsto zanimivih sodb o Sloveniji. Ko to pogledaš, se vprašaš, kako je mogoče, da smo označeni kot narod, ki se boji vsake spremembe, hkrati pa je naše gospodarstvo v krizi, ki je nastopila z začetkom razpada Jugoslavije in ko so se za nas zaprli nekdanji jugo-trgi, v nekaj mesecih »obrnilo ploščo« in se preusmerilo na Zahod?  

Kako je mogoče, da smo ocenjeni kot ljudje, ki se bojimo globalizacije, a hkrati naša mularija že pri rosnih letih obvlada »miške« in internet? Kako je mogoče, da so naše vrednote konzervativne, vsak Slovenec pa obvlada vse tehnične novosti in smo visoko po uporabi mobitelov, interneta in zdaj se masovno odločamo za novi tip avtomobila, SUVe?  

Kot da v nas vlada nekakšna napetost, protislovje. Zakaj se ne znamo kolektivno premakniti? Ali potrebujemo zunanjo grožnjo, da se bomo kolektivno premaknili? Ali je res najvišja tista modrost, ki pravi, da nam gre še predobro in dokler kriza ni pregloboka, potem se ne bomo hoteli spremeniti? In potem slišimo, kako so Finci v devetdesetih letih kuhali golaž na cesti, ker so bili v takšni krizi, in potem se jim je prižgala lučka in danes so na vrhu svetovnega razvoja.  

Zakaj poslušamo zgodbe o tem, kako Turki odpirajo poslovne cone, v katerih podjetniku v dveh dneh upravljalec cone izroči vsa dovoljenja? In zakaj je pri nas gradnja Tehnološkega parka v Ljubljani drama, ki traja že nekaj let in ki vključuje najmanj pet hamletovskih dimenzij. Zakaj zapleti okoli zemlje? Zakaj zapleti okoli financiranja? Zakaj zapleti okoli konceptov? Ja, Hamlet bi rekel, dajmo se zapletati okoli »biti in ne biti«. V zapletanju postajamo pravi perfekcionisti. Svetovni rekorderji. Vsaj če bi se ocenjevali po zapletanju nakupa operacijskih miz.  

Mislim, da gre preprosto za nekakšnega našega notranjega črva, ki zahteva, da v prazno trošimo čas. Kajti takrat, ko gre zares, takrat se zberemo in nehamo zapletati. Takrat pokažemo tisti svoj obraz »Slovenca, ki zna«. Takrat razpis za operacijske mize izpeljemo v dveh tednih - upam, da ni zarečeni kruh, da se ne bo pojavil neki novi črv.  

Ampak v tem je ključno sporočilo. Tudi na kolektivnem nivoju bi lahko šlo brez problemov in zapletanja. Zdaj bi morali samo dojeti, da so zapleti, kakršen je tisti z operacijskimi mizami, samo dobrohoten signal, da v prazno izgubljamo čas. Naš skupni čas in čas vsakega od nas. Morda je ključ samo v odločitvi. Morda je ključ samo v tem, da spoznamo, da lahko izberemo pozo zapletanja in držo hitrega reševanja? In da nas nihče glede tega ne ovira, razen naš notranji črv.