Zavorni diski - Anton Pangrčič

Anton Pangrčič je uspešen podjetnik: njegovo podjetje Kovis je četrti največji proizvajalec zavornih diskov za vlake v Evropi, razvil je najsodobnejši disk, kar jih trenutno poznamo, in ima odlične reference v tujini. Kljub temu pravi: »Če bi na začetku vedel, kaj vse me čaka na tej poti, ne bi nikdar stopil nanjo.« Tu je njegova zgodba:

Anton Pangrčič je pred dvajsetimi leti po vrnitvi iz Švice, kjer je spoznal probleme pri zavorni tehniki, kupil prvi stroj in odprl obrt. Sprva je izdeloval zavorne bobne za tovornjake in na njih naredil nekaj izboljšav. Obenem je začel razvijati radialni zavorni disk za vlake. Izziv je bil velik: pri zaviranju vlakov je takrat še prihajalo do iskrenja, kar je povzročalo pogoste požare ob železniških progah. Narediti je bilo torej treba takšne diske, ki se ne bodo iskrili. Prve diske je naredil leta 1982 in nato še štiri leta čakal na dovoljenje za preizkus. »Pri prvi poskusni vožnji vlaka je komisija ugotovila razpoke na diskih. Še isti dan smo se vrnili v Maribor in opravili pregled diskov. Ugotovili smo, da se je komisija zmotila, razpok ni bilo in po nekaj nadaljnjih testiranjih smo dobili zeleno luč za prodajo,« razlaga Anton Pangrčič. Vendar pa veselje ni trajalo dolgo, saj so v Beogradu takoj zahtevali še mednarodni certifikat. Tudi tega so pridobili, in sicer v Nemčiji, in za vsako testiranje plačali po 45.000 mark. »Za prvi test smo plačali celo 80.000 mark, ker so si različne takratne jugoslovanske ustanove zaračunale provizijo.«

Rast je ustavila vojna

Testiranje v Nemčiji je pokazalo, da je bil disk enakovreden evropskim. Po mnenju Pangrčiča je bil v resnici še boljši, saj se je pri testiranju ogrel za 140 stopinj Celzija manj kot konkurenčni diski. Prav segrevanje pa je najpomembnejši varnostni dejavnik, kajti pri zaviranju vlaka diski lahko začnejo žareti in dobesedno zgorijo.

»Diske so nato na svoje vlake prvi vgradili Hrvati. Ko smo bili v težkem finančnem položaju, so naročili 800 diskov, vrednih 1,2 milijona mark. Zanimivo je, da so ti prvi diski po tolikem času še vedno na vlakih, čeprav so pred tem menjali diske vsaki dve leti,« se spominja Pangrčič. Hrvati so že naslednje leto kupili novih 1500 diskov, kasneje pa so se jim pridružile tudi slovenske in srbske železnice. Takrat je bilo pri Pangrčiču zaposlenih 10 ljudi in vse je kazalo, da bo po dobrem desetletju razvojnega dela in testiranj končno prišel uspeh. Sklenili so tudi obetajočo pogodbo s tovarno vagonov Goša iz Srbije, ki je prodajala vagone z njihovimi zavornimi diski po vsej Evropi in drugod. Že leto po tem pa se je začela vojna in posel je šel po zlu. Trg se je zelo skrčil, delavci so ostali brez dela in Pangrčič je začel iskati nove trge.

Trije pomembni dogodki

Po tistem so se za Kovis zgodili trije pomembni dogodki. Prvi, skoraj prelomni trenutek je napočil, ko se je za Kovis začel zanimati Krupp. Sodelovanje s Kruppom je spodbudilo ponovno rast podjetja; proizvodnja je spet stekla in lani je Kovis ustvaril že za pet milijonov mark prometa. 99 odstotkov prometa je ustvaril na tujih trgih, del neposredno, del preko Kruppa. Kovis se je med šestimi evropskimi proizvajalci zavornih diskov za železnico prebil na četrto mesto.

Temu je sledil drugi pomembni trenutek. »Pred leti nas je obiskal mehanik dirkača Nikija Laude in nam predstavil svojo zamisel za disk z drugačnim zračenjem. V zelo kratkem času smo takšen disk razvili in danes velja za najsodobnejšega, kar jih na trgu lahko dobite. Z njim smo prehiteli vse tekmece. Novi disk je primeren za hitrosti vlakov do 320 kilometrov na uro. Od običajnega diska je lažji za 25 kilogramov, kar pri celotni vlakovni kompoziciji pomeni približno dve toni prihranka. To se odraža na nižji porabi energije,« pravi Anton Pangrčič. Novi disk so že predstavili na specializiranem sejmu v Nemčiji in prvih 400 kosov tudi že prodali. Za sejem, ki bo prihodnje leto, pa že pripravljajo nekaj izboljšav.

In končno, tretji pomembeni trenutek, je nastopil lani novembra. Takrat je Kovis kupil livarno v Štorah, s katero je imel prej slabe izkušnje. »Ko so tam pred leti nehali izdelovati traktorje, so mi kot kooperantu ostali dolžni 57.000 mark. Kasneje, ko je šla livarna v stečaj, so mi ostali dolžni še 28.000 mark. Ko je nato šel v stečaj še novi najemnik, mi je še ta ostal dolžan 270.000 mark.« Teh 270.000 mark je Kovis nakazal livarni kot avans za vlitke, ki jih ta ni nikoli naredila. Zaradi tega je Kovis izgubil že dogovorjen posel v Avstriji, vreden dva in pol milijona mark.

Kasneje je Pangrčič našel način, kako priti preko tretjega podjetja nazaj na avstrijski trg. Ker pa ne more več zaupati slovenskim livarnam, je iz strateških razlogov kupil livarno v Štorah. Kot pravi, pa pred nakupom ni vedel, da je livarna v tako slabem stanju. Samo za vzpostavitev proizvodnje je moral vložiti dodatnih 1,3 milijona mark. Livarna zdaj dela poskusno. Če se bo Kovis uspel dogovoriti z Zavodom za zaposlovanje, bodo zaposlili 60 delavcev. Ker pa ima livarna večje kapacitete, kot so potrebe Kovisa, iščejo v Kovisu tujega partnerja, ki bi bil pripravljen v livarno vlagati. Zanimanje je že pokazal proizvajalec traktorjev John Deere, vendar želi še počakati na ureditev nekaterih stvari glede železarne v Štorah.

Uspehi, toda tudi težave

Ne glede na velike uspehe, ki jih dosega Kovis v zadnjih letih, direktor podjetja pravi, da se srečujejo z vrsto težav. Omenili smo že zaplete, ko so vnaprej plačali izdelavo modelov, pa jih nikoli niso dobili. »Zaradi takšnega odnosa slovenskih železarn bomo zdaj izgubili kupca v Hamburgu, ker mu ne moremo dobaviti izdelkov. Odgovorni v železarnah se očitno ne zavedajo vloge, ki jo imamo dobavitelji. Naš disk stane tri tisoč mark, vagon pa tri milijone. In če proizvajalec vagonov nima diskov, mu posel stoji. Država bo morala železarne čim prej ali zapreti ali pa jih povsem sprivatizirati. Enkrat bo morala ločiti plevel od zrnja,« pravi Anton Pangrčič.

Za Kovis so posebna težava tudi delavci. Ker je sedež podjetja ob hrvaški meji, torej izven velikih centrov, težko najdejo delavce. »Sicer pa je v Sloveniji še veliko drugih težav, s katerimi se srečujemo podjetniki. Tu mislim na finančno nedisciplino in na visoke obrestne mere. Mislim, da v Sloveniji še nikdar ni bilo tako kritično, kot je prav zdaj. Mi na primer delamo tudi zavorne diske za tovornjake, vendar zaradi visokih stroškov energije in surovin v tujini cenovno nismo več konkurenčni. Zato resno razmišljam, da bi proizvodnjo preselil na Češko.«

Posel tudi v prihodnosti

Kjerkoli že bo v prihodnosti Kovis imel proizvodnjo, bo razvoj novih izdelkov zanesljivo ostal doma. Anton Pangrčič pravi, da dela dolgoročno in že za takrat, ko bo sam že v pokoju. Pred kratkim je tako dobil licenco za proizvodnjo in servisiranje izdelkov od podjetja Hoelcsher, ki se ukvarja z bazensko tehniko in mikrofiltracijo vode in drugih medijev. Licenco je dobil za vso Vzhodno Evropo in Avstrijo. V prvih letih naj bi zaposleni v Kovisu predvsem pridobivali nova znanja, plodove pa naj bi začeli žeti šele čez vrsto let. Veliko prej pa naj bi se pokazali rezultati projekta, pri katerem je uspešno sodeloval Kovis. To je priprava novega načina železniškega prevoza v Evropi po letu 2000. Kovis je v okviru projekta brezplačno naredil prototipe diskov, prilagojene novim zahtevam, in si tako zagotovil posel v prihodnosti. Kdorkoli bo namreč na razpisu izbran za proizvodnjo vagonov, bo moral vgrajevati Kovisove zavorne diske.

Kako se tak izdelek v resnici prodaja?

»Zelo težko. Zelo veliko je treba vlagati v marketing in opraviti ogromno sestankov, na katerih se pogovarjamo o tehničnih posebnostih. Za vstop na novo tržišče potrebujemo povprečno dve leti in od 50.000 do 80.000 mark.«

Razvoj novega diska je zelo dolg in predvsem drag, saj je treba samo na certifikate čakati eno ali več let. Kako financirate razvoj?

»Razvoj financiramo z lastnimi sredstvi. V razvoj in marketing skupaj vlagamo 80 odstotkov dobička.«

Kje dobite zamisli za izboljšave na izdelkih?

»Večina zamisli je mojih. Sicer pa zelo pozorno spremljamo tekmece in se udeležujemo sejmov v tujini. Veliko pozornosti posvečamo tudi izobraževanju zaposlenih, enega študenta pa tudi štipendiramo.«