ZDDV in pravica do odbitka vstopnega davka

Vemo, da obračun davka na dodano vrednost temelji na samoobdavčitvi, kar pomeni, da zavezanec sam obračunava in plačuje znesek davka v skladu z ZDDV. Kakšen pomen in povezavo ima uvodni stavek, si lahko ogledamo ob razlagi določbe 40. člena ZDDV. Po omenjeni določbi, in sicer sedmem odstavku, je smel davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za opravljeni promet blaga in storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago.

Do kdaj velja pravica do odbitka vstopnega davka?

Razlaga omenjene določbe je po mojem mnenju bila ta, da je določala le trenutek, ko je davčni zavezanec pridobil pravico oziroma upravičenje do odbitka vstopnega davka, nikakor pa ni določala tako imenovanega prekluzivnega roka, po poteku katerega je izgubil pravico do odbitka vstopnega davka. To pa je pomenilo, da bi lahko davčni zavezanec uveljavljal odbitek vstopnega davka tudi pozneje, v enem od naslednjih davčnih obdobij.

Omenjeno mnenje je bilo tudi v skladu z sodno odločbo Sodišča Evropske unije z dne 6. julija 1995, (BP Soupergaz Anonimos Etairia Geniki Emporiki-Viomichaniki kai Antiprossopeion vs. Greek State, primer C-62/93, ECR 1995, str. I-1883), ki je pravico do odbitka po šesti smernici (s katero je bil uveden sistem DDV v državah članicah EU in je podlaga tudi slovenskemu ZDDV) razlagalo tako, kot je zapisano zgoraj - torej, da je mogoče zahtevati preveč plačani ali neodbiti davek tudi po preteku davčnega obdobja, v katerem je zavezanec za DDV prejel račune za opravljeni promet blaga in storitev, zato, da se mu omogoči pravično stanje, oziroma da država ne prejme več, kot je upravičena.

Dileme ni več

Žal se je v preteklosti v praksi dogajalo, da je davčni organ omenjeno določbo razlagal nekoliko drugače, torej dobesedno. Ob tem pa zanemarjal in pozabljal na temeljno pravno pravilo, to je prepoved obogatitve. To je načelo pravnega reda Republike Slovenije, na katerem slonijo celotne pravne veje slovenskega pravnega sistema in se šteje za javni red, katerega tudi sami državni organi ne smejo kršiti. No, pa smo v potrditev našega razmišljanja dobili novelo ZDDV-B, ki zdaj v novem 7. odstavku 40. Člena izrecno določa: »če davčni zavezanec ne odbije vstopnega DDV v davčnem obdobju, ko je prejel račun oz. carinsko deklaracijo, lahko odbije ta znesek vstopnega DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne kasneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV.