OKo, ki vidi čez meje

Zdenka Ivačič: »Kot samostojni podjetnik se na razpise za sofinanciranje opreme in razvoj malih podjetij pravzaprav ne moreš prijaviti. Poglavitna zahteva je namreč dokazilo, da imaš finančna sredstva za izpeljavo celotne investicije.«

Verjetno se je marsikdo muzal od začudenja in nejevere v uspeh, ko se je leta 2009, ko je gospodarska kriza najbolj udarila in so se zaradi priljubljenosti svetovnega spleta celo velike časopisne hiše znatno skrčile, Zdenka Ivačič iz majhnega obmejnega kraja v Obsotelju odločila za samostojno poslovno pot na področju časopisnega založništva. Kot prekaljena novinarka Rogaških novic, pozneje tržnica v podjetju Afrodita in voditeljica številnih javnih in zabavnih prireditev na Kozjanskem in v Obsotelju je v domačem okolju zaznala potrebo po pristnih, življenjskih zgodbah iz lokalnega okolja.

Bralci pogrešajo lokalne novice

»Naši kraji so bližje Zagrebu kot Ljubljani, živimo tik ob meji, ponekod Radio Slovenija hrešči. V medijih nikoli nismo videli, slišali ali prebrali ničesar o domačih krajih in dosežkih naših ljudi. Razen takrat, ko je kdo od ministrov obiskal Podčetrtek ali je naše kraje hudo prizadela kakšna naravna ujma. Zamisel sem predstavila predstavnikom in županom treh občin: Bistrice ob Sotli, Kozjega in Podčetrtka, ki so finančno podprle izdajo prve promocijske številke, ki smo jo dostavili vsem 3500 gospodinjstvom v treh občinah. Že naslednji dan sem prejela klice sosedov, prijateljev, znancev, pa tudi ljudi, ki jih nisem poznala, ki so se želeli naročiti na časopis, v katerem so lahko končno prebrali nekaj o njihovem kraju ali na fotografiji prepoznali koga od bližnjih,« se Ivačičeva natančno spominja 12. februarja, leta 2009.

»To je bil dober znak in takoj sem se lotila priprave druge številke, na katero se je naročilo 480 bralcev. Število naročnikov je nato le še raslo in doseglo 1200. Večjega števila si glede na velikost občin niti ne moremo želeti,« je realistična urednica časopisa in direktorica podjetja OKo, v katerem je bila na začetku deklica za vse: »Čez dan sem bila na terenu, pokrivala sem različne dogodke, prireditve, otvoritve, občinske seje, pripravljala intervjuje, fotoreportaže. Zvečer sem pisala članke. Pri oblikovanju časopisa mi je pomagal partner Friderik Prah.« Pri tem še pove, da naziv časopisa in podjetja OKo, ne pomeni le medija z izostrenim občutkom za opazovanje lokalnega dogajanja, ampak bralcem prinaša tudi pozitivne, »OK« novice iz Obsotelja in Kozjanskega.

Osnovni sredstvi: računalnik in fotoaparat

»Najpomembnejše sredstvo, vloženo v zagon podjetja, je bilo moje znanje, ki sem ga pridobila pri dotedanjem delu, in vpetost v lokalno okolje. Drugi pomemben člen so bile občine, ki so sofinancirale prvo številko časopisa, ter osebni prihranki. Začeli smo z dvema računalnikoma in fotoaparatom, ki smo ga skompenzirali za oglasni prostor. Ob ustanovitvi smo namreč izdajali le časopis in to je bilo dovolj, da smo lahko začeli.«