Veliko ljudi, veliko idej, uspešna država

Simona Stepančič: »Tu pri poslovanju velja filozofija, da bolj kot tvoj izdelek ali storitev, 'kupujejo' tebe kot partnerja, kot osebo. To ti prinaša konkurenčno prednost.«

»Biti emigrant pomeni biti razcepljen med dvema deželama. A nikoli nama ni bilo žal, da sva se stara že čez trideset let odločila, da slediva novim izzivom v življenju in se leta 1992 preselila v Kanado,« pravita Roland in Simona Stepančič, ki po več kot dvajsetih letih izseljeniškega življenja ponovno skušata začeti življenje v svoji stari domovini.

Sogovornika sta konec osemdesetih začutila, da hočeta v svojem življenju narediti večjo spremembo. Najprej sta si delo skušala urediti v Angliji, a je bilo zaradi takratnih predpisov o zaposlovanju tujcev preveč zapletov, ki bi terjali tudi veliko časa. Spoznala sta tudi, da ju Evropa, zaradi svojega ozkega odnosa do priseljencev pravzaprav ne privlači. Razmišljala sta o Ameriki, Avstraliji, Novi Zelandiji. Potem je prijatelj iz Hongkonga pisal, da živi v Kanadi, ki je izredno prijazna in lepa dežela, država, kjer so priseljenci dobrodošli in sprejeti z odprtim srcem, možnosti za delo pa je veliko. Na najbližjem kanadskem veleposlaništvu sta brez večjih problemov uredila potrebne papirje, prodala stanovanje ter ostalo imetje in odšla.

Dobri sosedje

»Kanadčani so do tujcev - pa tudi med seboj - zelo prijazni. Prijatelj, ki naju je 'zvabil' v Toronto, nama je precej olajšal logistične probleme, ki se pojavijo ob vklapljanju v novo okolje. Ko se tam naseliš v neki soseski, je v navadi, da greš k sosedu - ali pa kar on pride k tebi - in se predstaviš. Ko sva najela stanovanje, nama je lastnik že po dobri uri poznanstva za selitev posodil svoj kombi. Tudi predstavnik združenja lokalnih obrtnikov in storitev vas poišče ter vam predstavi in ponudi 'popust dobrodošlice'. Tako imava že dvajset let istega mehanika. Po tednu ali dveh eden od sosedov priredi spoznavni večer, kamor pridejo vsi, ki stanujejo blizu in ti tako izrečejo dobrodošlico v svojem okolju. Ponudijo ti pomoč in pri tem mislijo resno. Nenehno te sprašujejo, kaj še potrebuješ, napotijo te, kamor je treba, uredijo ti to in ono. Za utrjevanje prijateljstva ne potrebuješ leta kot denimo v Sloveniji, odnos je hitro na razmeroma visoki prijateljski ravni. Veliko jih je pred časom prehodilo isto pot prilagajanja, zato te 'staroselci' gledajo s prijaznim občudovanjem, češ, za selitev z drugega konca sveta je potreben pogum,« še danes navdušena nad kanadsko odprtostjo in medčloveškim sodelovanjem drug čez drugega razlagata sogovornika.

Država je res servis državljanom

Roland si je v razvijajoči industriji računalniškega programiranja hitro našel zaposlitev. Simonina manj konkretna izobrazba in želja po izobraževanju o prehrani pa je terjala nekaj več prilagoditvenega časa. Izkoristila je široko paleto državnih podpor od enoletnega tečaja jezika in spoznavanja dežele, njene zgodovine in navad, do tečajev z vsebinami, kako najti zaposlitev, kako se izobraževati, kako uspeti v podjetništvu, kako ustanoviti podjetje in še vrsto drugih, ki pomagajo tujcu najti ustrezno pot v življenju.