Žalujmo spodobno

Slovesni blišč pogrebov godi bolj ničevosti živih kot časti mrtvih.

La Rochefoucauld, Maksime (1655)

Nekatera tradicionalna izročila so ostala dokaj nespremenjena, na primer črnina ali vsaj obleka temne barve za žalujoče na pogrebu. V tako posebno težkem času življenja, kot je smrt, je zelo prav in tudi bonton nam narekuje, da iz obzirnosti do pokojnikove družine ali najbližjih upoštevamo pravila in celo zapovedi določenega kulturnega kroga. Zato se moramo dobro zavedati, da tudi če v drugih deželah veljajo drugačne oblike žalovanja, kot na primer v Indiji, kjer je bela barva znak žalovanja, si zato ne smemo privoščiti, da bi tako barvo prinesli v naše okolje ali celo prišli na pogreb v živordeči barvi.

Torej, če doma v danem trenutku nimate primernega oblačila, denarnica pa vam prav tedaj ne dopušča nakupa oblačil, je že veliko boljše, da si obleko sposodite, kot da bi se pogreba udeležili v neprimernih barvah oblačil. Še v nedavni preteklosti je k žalnim oblačilom pri ženskah obvezno sodil tudi klobuk, ki pa ga danes srečamo le malo kje, enako velja tudi za žalni pajčolan, in ženske o tem odločajo same. Tudi črni trak na ovratniku obleke je praktično skoraj izginil.

Čas žalovanja je bil včasih točno določen, in to celo zelo natančno, danes pa to velja le še v redkih bolj podeželskih predelih. Včasih je veljalo, da morajo biti zavese v pokojnikovi hiši spuščene. Danes le nekateri menijo, da je potrebna črna obroba na papirju. Danes je tudi povsem nekaj običajnega, če odklonimo, da bi pogledali truplo, to se pravi telo, pripravljeno na upepelitev ali pogreb.

Koliko časa bomo nosili črnino in s tem izražali svojo žalost, bonton že kar nekaj časa prepušča vsakemu posamezniku. Sama se pridružujem mnenju, ki se je že kar dodobra uveljavilo, da svojih osebnih čustev ni treba izražati prek oblačil.

Izrazi sožalja

Tudi če sami še niste izkusili boleče izgube drage osebe, si verjetno lahko predstavljate, v kakšnem duševnem stanju je prizadeta oseba in kako ranljiva je lahko. Prav zavedanje tega je verjetno razlog, vsaj pri nekaterih ljudeh, da jim je težko napisati sožalno pismo, zato raje posegajo po že natisnjenih izrazih sožalja, ki pa so veliko manj osebna. Res, težko jih je pisati in še težje sprejemati, vendar jih je lepo imeti, zato ni pomembno, če so napisana nerodno ali pa so zelo kratka, pomembno je, da svoja čustva ustrezno izrazimo. Vsebina s praznimi frazami ali pa pretiranim patosom, ki je lahko zelo nepristen, je tistemu, ki to dobi, lahko bolj v nadlego kot pa v tolažbo.

Nekatere družine si ob smrti družinskega člana včasih dajo natisniti zahvalna pisma, še posebno takrat, ko prejmejo veliko sožalnih pisem, mislim pa, da je vse skupaj lepše, če zahvalna pisma napišete z roko, čeprav vam to vzame veliko časa.

Prav je tudi, da ne pozabimo, da sožalna pisma pošiljamo pravočasno, torej čim prej po sporočilu smrti, kajti če tako pismo doseže svojce po nekaj tednih ali mesecih, lahko ponovno odpremo vsaj nekoliko zaceljene rane, še vedno pa velja, da pisma pišemo lastnoročno na bel papir.

Spoštujmo želje svojcev

Pravila bontona nam še vedno pravijo, da moramo vse želje svojcev spoštovati. Če torej v osmrtnici piše, da ne želijo sprejemati izrazov sožalja ob grobu, moramo to vsekakor upoštevati in se pač moramo odpovedati običajnemu stisku roke. Nekateri tudi ne želijo sožalnih obiskov. Vedno pogosteje najdemo v osmrtnicah prošnjo, naj ljudje namesto cvetja in vencev darujejo denar v dobrodelne namene. Običajno pa pošljemo šopke in vence v mrliško vežico ali pa neposredno na žalno slovesnost, če pa kdo želi venec odnesti sam na pokopališče, lahko to seveda mirno stori. Vencev in rož nikoli ne pošiljamo v hišo, kjer žalujejo, saj bi svojce s tem brez potrebe obremenjevali. Lahko pa pošljemo šopke na dom, če je osmrtnica objavljena šele po žalni slovesnosti in je pogreb potekal v ožjem družinskem krogu. Tedaj šopek pošljemo skupaj z žalnim pismom.

Nekaj posebnosti v tujini

In še nekaj posebnosti, ki veljajo za druge države, pa so na neki način povezane s smrtjo in neprijetnimi dogodki, zato je prav, da jih poznamo.

Za Japonce velja, da je treba darila zaviti v papir pastelnih barv, nikoli v bel papir in nikoli s pentljo. Parna darila prinašajo srečo, nikoli pa ne smete podariti štirih predmetov, ker je štiri hkrati beseda za smrt. Ob božiču nikoli ne pošiljajte rdečih čestitk, saj tam pošiljajo rdeča obvestila o pogrebih.

Pri Kitajcih velja, da lahko poklanjamo rože vseh barv, razen bele, saj je pri njih to tradicionalno barva žalovanja.

Enako velja za Korejo, kjer je bela prav tako barva žalovanja, rumene krizanteme pa so najznačilnejše za pogrebe.