Davčne dileme obravnave sredstev varovanja zdravja na delovnem mestu

Avtor: Mojca Kunšek | Objava: 14.01.2014

V skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu ter načrtovati in izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu.


Delodajalec je v ta namen tako dolžan pisno oceniti tveganja, katerim so oziroma bi lahko bili delavci izpostavljeni pri svojem delu, ter izdelati in sprejeti izjavo o varnosti z oceno tveganja v pisni obliki. Izjava o varnosti z oceno tveganja mora vsebovati zlasti načrt za izvedbo predpisanih zahtev in ukrepov, načrt in postopke za izvedbo ukrepov v primerih neposredne nevarnosti ter opredelitev obveznosti in odgovornosti odgovornih oseb delodajalca in delavcev za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. V izjavi o varnosti z oceno tveganja delodajalec določi posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci na podlagi strokovne ocene izvajalca medicine dela.


Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki velja že od decembra 2011, določa vrsto zahtev glede načrtovanja in izvajanja promocije zdravja na delovnem mestu, čemur naj bi sledile tudi smernice za določitev in pripravo promocije zdravja na delovnem mestu, ki pa jih do danes še ni. Smernice naj ne bi odgovorile le na vprašanje, kako izvajati zakonsko določene naloge, temveč tudi kako obravnavati stroške, ki v zvezi s tem nastajajo. Podjetniki se namreč pri tem srečujejo tudi z davčnimi dilemami glede izvedbe promocije zdravja (kaj je boniteta in kaj ne, kateri stroški v zvezi z izvajanjem promocije zdravja na delovnem mestu so davčno priznani in kateri ne itd.).



Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"