Podjetnik logo
 

DDV pri prefakturiranju stroškov po novem

Avtor: Romana Kruhar Puc | Objava: 10.12.2002

Nekatere dileme izvajanja Zakona o DDV v zvezi s prefakturiranjem so z uveljavitvijo novele ZDDV-B odpravljene.



Poglejmo si najprej dileme v zvezi s tem vprašanjem, kot smo jih poznali doslej.

V prejšnjem sistemu starega prometnega davka ni bilo nobene dileme - pri prefakturiranju storitev se ni ponovno obračunal prometni davek.. O tem je bilo dano tudi pojasnilo davčnega organa, da se v primerih, ko na račun in v imenu drugih oseb – dejanskih uporabnikov, pooblaščena oseba le zbira plačila za opravljene storitve in tudi plačila za obračunani prometni davek, ta od računov, ki jih izroči posameznim uporabnikom, ne obračuna prometnega davka ponovno, saj ga je izdajatelj fakture že obračunal od celotnega zneska in gre v tem primeru le za prerazporeditev zneska na več oseb (pravnih ali fizičnih oseb).

Razkorak med teorijo in prakso

Težave pa so se začele z uveljavitvijo Zakona o davku na dodano vrednost, torej v sistemu DDV, saj je davčni organ v svoji praksi tej analogiji nasprotoval in obdavčeval skoraj vse “prefakturirane” zneske. Že tedaj smo davčni svetovalci opozarjali na to, da je “prefakturiranje” ob izpolnjenih določenih predpostavkah oproščeno plačila DDV.

Kateri pogoji bi torej morali biti izpolnjeni, da bi davčni organ priznal prefakturiranje zavezancu ob predpostavki, da gre zgolj za “prefakturirana” oz. prerazporejena “založena” sredstva in da zavezanec ni opravil nobenega prometa storitev?

Predvsem pa kako zagotoviti specifikacijo opravljene storitve na izdanem računu, kot to zahteva določba 2. odstavka 34. člena ZDDV?

Vprašanja ob praktičnem zgledu

Oglejmo si primer. Podjetje A prefakturira stroške v tujino podjetju Y. Ali mora pri prefakturiranju obračunati DDV ali ne?

Če izhajamo iz splošne klavzule o obdavčitvi po kraju opravljenega prometa storitev, se za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer so storitve dejansko opravljene, to pa je v Sloveniji. Podvprašanje oziroma predhodno vprašanje pa je, ali lahko rečemo, da je podjetje A sploh opravilo storitev, saj je zgolj “prefakturiralo” stroške, brez dodane vrednosti.

Omenjeni problem je zanimiv tudi z naslednjega vidika, namreč kakšen strošek prefakturiramo:

  • “prefakturira” se strošek z odbitnim davkom in
  • “prefakturira” se strošek z neodbitnim davkom (denimo strošek reprezentance).

V primeru pod točko 1. ima zavezanec možnost, da si davek odbije in ga nato zaračuna naprej. Lahko bi celo zatrdili, da se v primeru, ko obstoji možnost do odbitka vstopnega davka, DDV obračuna, sicer pa ne, saj smisel DDV ni nalaganje davka na davek.

V drugem primeru (točka 2.) pa se že srečamo z določenimi težavami. Kaj naj na primer stori podjetje, ki kot ponudnik storitev vzdržuje stalno delegacijo tujih strokovnjakov in ima sklenjeno pogodbo s tujim poslovnim partnerjem, ki ni povezana oseba, da bi mu lahko na podlagi pogodbe “prefakturiralo” določene stroške, ki nastanejo v zvezi z bivanjem tuje delegacije?

V omenjenem primeru je namreč podjetje A poravnalo vse račune, ki so nastali v zvezi z bivanjem tujih strokovnjakov v Sloveniji, in jih nato v skladu z omenjeno pogodbo brez zaračunavanja dodane vrednosti “prefakturiralo” podjetju Y v tujino. Navedeno torej pomeni, da podjetje A - davčni zavezanec ne opravi nikakršne storitve, saj zgolj založi denarna sredstva za opravljene storitve drugih davčnih zavezancev ter nato na podlagi plačanih faktur v enakem znesku dobi vrnjen denar od tujega partnerja.

Gre torej za zneske, ki jih davčni zavezanec v imenu naročnika (predvidevamo, da na podlagi sklenjene pogodbe) plača in jih nato prefakturira v isti višini naprej, zato pa prejme plačilo v isti višini v skladu s pogodbo. Po določbi 9. točke 2. odstavka 21. člena ZDDV, se omenjeni zneski ne vštevajo v davčno osnovo.

Ali lahko rečemo, da gre dejansko za posredovane zneske, ki jih davčni zavezanec zaračuna vimenu in za račun svojega naročnika, čeprav se računi glasijo na ime podjetja A? Ali, kako izdati oziroma napisati račune, da bo zadoščeno dikciji v tujem imenu in za račun svojega naročnika ter da bo “prefakturiranje” ali prerazporeditev stroškov oproščeno obračuna DDV?

Kako je po novem

Navedeno razmišljanje in dileme, ki so nas pestile pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-B), pa so po novem odpravljeni. Kaj to pomeni?

Famozna 2. točka devetega odstavka 21.. člena ZDDV (V davčno osnovo se ne vštevajo: …) se je spremenila tako, da se glasi: “zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v njegovem imenu in za njegov račun in jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke. Davčni zavezanec mora zagotoviti dokazila o dejanskem znesku teh izdatkov in ne sme odbiti morebiti zaračunanega DDV od teh transakcij..”

Pri opredelitvi davčne osnove se je torej šele zdaj uzakonila določba prej veljavnega člena 33 a Pravilnika o izvajanju ZDDV ob delovanju v tujem imenu in za tuj račun.

Sklep

Naj ta prispevek povzamem z naslednjo sklepno mislijo: V omenjenem primeru “prefakturiranja” stroškov nikakor ne moremo govoriti o obdavčljivem prometu storitev (kaj šteje za obdavčljivi promet storitev, določa 8. člen ZDDV), prav tako ni potrebno, da se računi glasijo na vas (torej na podjetje, ki bo na primer založilo svoj denar za plačilo računa tujega dobavitelja). Zagotoviti pa morate ustrezna dokazila o tem (pogodba, originalni račun, plačilo …), ne smete si odbiti vstopnega DDV od takšnih računov in morate takšne račune evidentirati na prehodnih kontih, se pravi zunajknjigovodsko, zato se pri “prefakturiranju” stroškov, ko gre za delovanje v tujem imenu in za tuj račun, tudi ne obračunava DDV..

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *