Diskriminacija potrošnikov znotraj EU na podlagi različne dolžine garancijskih rokov

Znotraj Evropske unije različne nacionalne zakonodaje različno urejajo dolžino garancijskega roka. Ker ni »enotnega evropskega garancijskega roka« je garancijski rok odvisen od dejstva, kje se blago prodaja.   

Direktiva EU pri uveljavljanju neskladnosti blaga s pogodbo določa dveletni rok za uveljavljanje zahtevkov na podlagi neskladnosti blaga z določili pogodbe, medtem ko na podlagi garancijske obveznosti prodajalca takega roka sploh ne postavlja.  

Po zakonodaji RS lahko potrošniki svoje zahtevke iz naslova garancije uveljavljajo minimalno eno leto, šteto od izročitve blaga dalje. Res je, da ponudniki (proizvajalci oz. prodajalci) v znatnem številu primerov svojo garancijsko obveznost določijo za obdobje, ki je daljše od enega leta (npr. pri vozilih, tehnični opremi…), saj s tem dodatno prepričujejo kupce o kvaliteti svojih izdelkov in tako povečujejo prodajo.  

Direktiva 1999/44/ES se ukvarja z vprašanji, povezanimi z garancijo. Samo vsebino direktive lahko delimo v dva sklopa.

- Prvi sklop govori o skladnosti blaga s pogodbo (členi 1 do 5). Direktiva pri tem določa, da prodajalec jamči, da je blago skladno s prodajno pogodbo, dve leti po izročitvi blaga.

- Drugi sklop se ukvarja z vprašanjem garancije (člen 6). Pri tem vprašanju pa Direktiva smiselno enakega roka ne določa. 

Obligacijski zakonik na prvem mestu najprej poudari, da določbe o garanciji prodajalca za brezhibno delovanje stvari v ničemer ne posegajo v odgovornost prodajalca za napake na stvari. O dolžini roka v povezavi z garancijo za brezhibno delovanje stvari pa Obligacijski zakonik ne govori. Določa le to, da če je prodajalec kupcu pri prodaji stvari izročil garancijski list, prodajalec določen čas jamči za brezhibno delovanje stvari, šteto od izročitve dalje.  

 

Zakon o varstvu potrošnikov določa, da minister za gospodarstvo izda pravilnik, v katerem med drugim predpiše najkrajši možni garancijski rok. Natančnejše je določilo, da je ena od sestavin garancijskega lista tudi dolžina garancijskega roka, ki pa ne sme biti krajši od enega leta. 

Pravilnik o blagu, za katerega se izdaja garancija za brezhibno delovanje, izdan na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov, določa, da je najkrajši garancijski rok, ki ga mora prodajalec nuditi potrošnikom eno leto. Seveda pa veljajo obvezni garancijski roki samo v primeru, da gre za blago, za katerega so proizvajalci sploh dolžni dajati garancijo. Vrste blaga, za katerega je garancija sploh obvezna, so natančneje določene v Pravilniku o blagu, za katerega se izdaja garancija za brezhibno delovanje.  

Garancijski rok za blago, ki ga potrošnik kupi, je torej odvisen od:

- vrste blaga – ali je za določeno blago sploh potrebno dati garancijo,
- strategije proizvajalca – nekateri nudijo daljši garancijski rok, kot zahtevajo predpisi,
- države, kjer je blago na trgu – zakonodaje posameznih držav EU različno urejajo področje garancij za kupljeno blago. 

PRAVNI VIR:
Zakon o varstvu potrošnikov (UL RS 98/2004)

Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (OJ L 171 07.07.1999, p. 12)

Obligacijski zakonik (UL RS 83/2001)

Pravilnik o blagu, za katerega se izdaja garancija za brezhibno delovanje (UL RS 73/2003)