Najpogostejša davčna kršitev izhaja iz neurejenega obračuna stroškov

Avtor: Mojca Kunšek | Objava: 07.05.2014

Na podlagi ugotovitev davčnih inšpekcijskih pregledov so kršitve davčnih zavezancev najpogostejše pri izvajanju službenih poti in izdaji potnih nalogov, kar vodi v plačilo dodatnih davkov in kazni ter tudi v prekvalificiranje napačno obračunanih potnih nalogov v dohodek prejemnika.


Temeljno podlago za izplačilo povračil stroškov v zvezi z delom predstavlja 130. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju v skladu s kolektivno pogodbo. Če pa višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo splošne veljavnosti, se določi z izvršilnim predpisom.

 

Z davčnega vidika sodijo povračila stroškov v zvezi z delom na podlagi 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) med dohodke iz delovnega razmerja, kar pomeni, da je njihovo izplačilo vezano na sklenjeno delovno razmerje, funkcijo nadzora, upravljanja ali vodenja podjetja ter druge posebne primere. Izjema pri tem so:

- povračila stroškov, ki jih delodajalec izplača vajencem ter dijakom in študentom pri izvajanju obvezne delovne prakse v okviru izvajanja šolskega programa, katerega izplačilo ni vezano na sklenjeno delovno razmerje, temveč na sklenjeno učno pogodbo ali na izvajanje obvezne delovne prakse po šolskem programu,

- povračila stroškov, ki si jih lahko izplača samostojni podjetnik, četudi s svojim podjetjem nima sklenjenega delovnega razmerja, niti na tej podlagi ne prejema plače.

 

Povračila stroškov so lahko izplačana tudi na podlagi sklenjene pogodbe o izvajanju drugega pogodbenega delovnega razmerja, če je povračilo stroškov sestavni del sklenjene pogodbe med izvajalcem in naročnikom pogodbe.

 

V skladu s 44. členom ZDoh-2 se povračila stroškov v zvezi z delom ne vštevajo v davčno osnovo, če so izplačana do višine, določene s podzakonskim aktom - Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (v nadaljevanju Uredba).

 

Navedeno zakonsko določilo ne omejuje višine izplačila povračila stroškov, temveč le določa maksimalno višino povračila stroškov, ki še zmanjšujejo davčno osnovo davčnega zavezanca. V skladu z 2. odstavkom 44. člena ZDoh-2 se namreč dohodek davčnega zavezanca iz povračila stroška, ki je višji od zneska, določenega z Uredbo, v delu, ki presega določen znesek, všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

 


Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"