Najpogostejša davčna kršitev izhaja iz neurejenega obračuna stroškov

Avtor: Mojca Kunšek | Objava: 07.05.2014

Na podlagi ugotovitev davčnih inšpekcijskih pregledov so kršitve davčnih zavezancev najpogostejše pri izvajanju službenih poti in izdaji potnih nalogov, kar vodi v plačilo dodatnih davkov in kazni ter tudi v prekvalificiranje napačno obračunanih potnih nalogov v dohodek prejemnika.


Temeljno podlago za izplačilo povračil stroškov v zvezi z delom predstavlja 130. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju v skladu s kolektivno pogodbo. Če pa višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo splošne veljavnosti, se določi z izvršilnim predpisom.

 

Z davčnega vidika sodijo povračila stroškov v zvezi z delom na podlagi 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) med dohodke iz delovnega razmerja, kar pomeni, da je njihovo izplačilo vezano na sklenjeno delovno razmerje, funkcijo nadzora, upravljanja ali vodenja podjetja ter druge posebne primere. Izjema pri tem so:

- povračila stroškov, ki jih delodajalec izplača vajencem ter dijakom in študentom pri izvajanju obvezne delovne prakse v okviru izvajanja šolskega programa, katerega izplačilo ni vezano na sklenjeno delovno razmerje, temveč na sklenjeno učno pogodbo ali na izvajanje obvezne delovne prakse po šolskem programu,

- povračila stroškov, ki si jih lahko izplača samostojni podjetnik, četudi s svojim podjetjem nima sklenjenega delovnega razmerja, niti na tej podlagi ne prejema plače.

 

Povračila stroškov so lahko izplačana tudi na podlagi sklenjene pogodbe o izvajanju drugega pogodbenega delovnega razmerja, če je povračilo stroškov sestavni del sklenjene pogodbe med izvajalcem in naročnikom pogodbe.

 

V skladu s 44. členom ZDoh-2 se povračila stroškov v zvezi z delom ne vštevajo v davčno osnovo, če so izplačana do višine, določene s podzakonskim aktom - Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (v nadaljevanju Uredba).

 

Navedeno zakonsko določilo ne omejuje višine izplačila povračila stroškov, temveč le določa maksimalno višino povračila stroškov, ki še zmanjšujejo davčno osnovo davčnega zavezanca. V skladu z 2. odstavkom 44. člena ZDoh-2 se namreč dohodek davčnega zavezanca iz povračila stroška, ki je višji od zneska, določenega z Uredbo, v delu, ki presega določen znesek, všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

 


Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *