Omejitev odškodninske odgovornosti v pogodbenih razmerjih

V pogodbenih razmerjih je v določenih primerih mogoče in dopustno, da se odškodnina za škodo, ki bi jo lahko povzročile pogodbene stranke, vnaprej izključi ali omeji. Taka določba pogodbenim strankam zmanjšuje rizike, ki jih pogodbeno razmerje prinaša in lahko pomembno vplivajo na poslovanje družbe. Vendar pa omejitev pogodbene stranke ne morejo določati povsem prosto, saj je treba upoštevati omejitve, ki jih določa (predvsem) Obligacijski zakonik in jih obravnavamo v nadaljevanju tega prispevka.   

Glede omejitve odgovornosti so še posebej pomembna naslednja pravila:  

1. Odgovornosti dolžnika za naklep ali hudo malomarnost ni mogoče s pogodbo vnaprej izključiti. Torej je s pogodbo vnaprej mogoče izključiti le odgovornost za lahko malomarnost. Vendar pa lahko sodišče na zahtevo zainteresirane stranke razveljavi tudi pogodbeno določilo o izključitvi odgovornosti za lahko malomarnost, če takšen sporazum izhaja iz monopolnega položaja dolžnika ali sploh iz neenakopravnega razmerja med pogodbenikoma.

2. Veljavno je pogodbeno določilo, ki določa najvišji znesek odškodnine, če tako določeni znesek ni v očitnem nesorazmerju s škodo ali če za posamezen primer zakon ne določa kaj drugega. Vendar ima upnik tudi v primeru omejitve odškodnine pravico do popolne odškodnine, če je dolžnik povzročil nemožnost izpolnitve namenoma ali iz hude malomarnosti.

V posebnih primerih pogodbenih razmerij je lahko določba o omejitvi odgovornosti urejena tudi drugače. V takih primerih ni mogoče izključevati omejene odgovornosti po pravilih, kot je to obravnavano v tem prispevku, pač pa na način, kot to določajo posebni predpisi (npr. omejitve višine odgovornosti v predpisih o odgovornosti za prtljago v letalskem prometu, …). 

PRAVNI VIR:

Obligacijski zakonik (UL RS 83/2001)