Pogodba o pričakovani dediščini

Za časa materinega življenja ste se z bratom in materjo sporazumeli, da vajina mati podari gospodarsko družbo, katere edini lastnik je, vašemu bratu, ter da je prejemnik darila (vaš brat) dolžan po materini smrti drugemu izplačati polovico vrednosti družbe v primeru, če jo proda. Obdarjenec po materini smrti podarjeno družbo, katere lastnik je postal za časa materinega življenja, proda. Brat, na podlagi navedenega dogovora, zahteva izplačilo polovice vrednosti družbe, vendar obdarjenec tega ni pripravljen izpolniti! Ali bo brat, glede na dogovor, ki je nastal za časa življenja matere, upravičen preko sodišča iztožiti polovico kupnine za prodano družbo? 

Zakon o dedovanju jasno določa, da je pogodba oziroma dogovor o dediščini po kom drugem, ki je še živ, neveljaven. Navedeno izhaja iz dejstva, da nihče ne more razpolagati z dedno pravico, ki še ne obstaja. Oseba za časa zapustnikovega življenja še nima dedne pravice, temveč samo domnevo, da bo dedovala. Po zakonu je neveljavna vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ. Do zapustnikove smrti se namreč ne ve, ali bo oseba, ki bi lahko bila dedič, tudi v resnici dedovala. 

V konkretnem primeru je tako za časa življenja zapustnice prišlo do darilne pogodbe za družbo z enim od potencialnih dedičev. Takšen posel je veljaven, obdarjenec pa se je na podlagi darilne pogodbe zakonito vpisal v sodni register kot lastnik družbe. Nasprotno pa je dedni dogovor o dolžnosti izplačila polovice kupnine v primeru prodaje, ki je bil sklenjen za časa zapustnikovega življenja, že po samem zakonu neveljaven. Zaradi neveljavnosti dednega dogovora logično sledi, da tudi terjatev iz tega naslova ne obstaja ter je posledično ni mogoče izterjati. 

PRAVNI VIR:

Zakon o dedovanju (UL RS 15/76, 23/78, 17/91, 13/94, 40/94, 82/94, 17/2000)